Jedro

Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožencev zahteval nerazdelno plačilo 1.263,53 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (za 1.203,53 EUR z obrestmi), v presežku (za 59,47 EUR z obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencema je naložilo, da morata tožniku povrniti tudi 476,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženca se v pritožbi sklicujeta na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev (pravilno: razveljavitev sodbe in vrnitev) zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata, da javni razpis ni opredelil prednostne kategorije družine z osnovnošolskim otrokom. Toženca sta upravičeno verjela, da izpolnjujeta pogoje za uvrstitev v to prednostno kategorijo. Mladoletni toženčev sin A. A. je bil šele s sodno poravnavo z dne 17. 4. 2019 zaupan materi, dotlej pa sta njegovo varstvo in vzgojo izvajala oba starša. Poleg tega nikjer v razpisu ni bilo omenjeno, da lahko toženec svojega otroka in novo partnerico (toženko) šteje za družino le, če mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Tožnik tudi ni zahteval nobenih dokazil o skrbništvu; ker je opustil skrbnost pri javnem razpisu, tožencema ne more očitati krivde za navedbo neresničnih podatkov v prijavi na razpis. Sicer pa sodišče okoliščin, ki naj bi kazale na njuno kršitev, v sodbi ni navedlo, s čimer je kršilo ustavni pravici tožencev do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz dogovora, ki ga je toženec v letu 2015 sklenil s B. B., namreč ne izhaja, da se je toženec odselil. Ta dogovor ni bil pravno zavezujoč, starša sta ga opustila in izvrševala skupno starševstvo. Iz elektronskega sporočila C. C. izhaja le, da sta starša živela ločeno. Tudi iz elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2018 ne izhaja, da toženec (že) ob prijavi na razpis 15. 12. 2017 ni bil v življenjski skupnosti z mld. A. A. Končno je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnikov sklep z dne 10. 4. 2017 nezakonit. Ravnanje tožencev ni bilo protipravno, sicer pa je sklep neobrazložen, saj ni jasno, katere neresnične podatke naj bi toženca navajala.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Navaja, da sta bila toženca večkrat pozvana, naj predložita dokaze, da izpolnjujeta sporni razpisni pogoj, pa tega nista storila. Če sta B. B. in toženec res izvrševala skupno starševstvo, potem to pomeni, da zatrjevane skupnosti med tožencem, toženko in mld. A. A. ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba ustrezno in skrbno obrazložena. Sodišče prve stopnje se je v sodbi izčrpno in pregledno izreklo o vseh relevantnih dejstvih in dokazih. To velja tudi za ugotovitev, da sta toženca pri prijavi na razpis ravnala hudo malomarno.1 Pritožbeni očitek o domnevni kršitvi njunih ustavnih procesnih jamstev je zato brez podlage, saj toženca nista bila prikrajšana za pravico do izjave in obravnavanja v postopku. Izpodbijana sodba ni obremenjena niti z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Ugotovitve sodbe o tem, kaj izhaja iz spornih listinskih dokazov,2 vključno z dokazno oceno teh listin, pa so dejanske narave in kot take v tem sporu niso dopusten predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Toženca v pritožbi ponavljata trditve, na katere jima je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker sta z navedbo neresničnih podatkov v prijavi na tožnikov razpis mimo razpisnih pogojev neupravičeno dosegla sklenitev najemne pogodbe s tožnikom, mu dolgujeta prisojeno denarno povračilo.

7. Dejstvo, da tožnik v razpisnih pogojih ni opredelil pojma "družina", za to pravdo ni bistveno. Toženca namreč ne trdita, da je (bila) tožnikova razlaga tega pojma nerazumna, neobičajna ali neskladna s tedaj veljavnim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče prve stopnje je zato pri svoji presoji pravilno izhajalo iz pravne oziroma zakonske opredelitve navedenega pojma. Po 2. členu ZZZDR je družina življenjska skupnost staršev in otrok. Odločilno je torej, s katerim od staršev je mld. A. A. živel v času, ko sta se toženca prijavila na tožnikov razpis. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov lahko zanesljivo ugotovilo, da je otrok takrat živel pri svoji materi, toženec pa je z njim imel zgolj stike, nadalje, da skupno starševstvo ni bilo dogovorjeno, niti se ni izvrševalo, ter še, da toženca in mld. A. A. nikoli niso živeli v življenjski skupnosti.

8. Toženca nasprotnega nista dokazala. Njune sedanje drugačne pritožbene trditve niso več upoštevne.3 Ker imata oba toženca univerzitetno pravno izobrazbo, bi vsekakor morala vedeti, da z mld. A. A. ne tvorita družine, kot jima je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega bi lahko svoje morebitne dvome odpravila tako, da bi pred prijavo na razpis od tožnika zahtevala razlago spornih določil javnega razpisa.4 Pravnih posledic svoje neskrbnosti zdaj ne moreta prevaliti na tožnika. Odveč pa so tudi pritožbeni očitki na račun tožnikovega sklepa z dne 10. 4. 2019, saj izvršilni naslov za tožnikovo terjatev predstavlja izpodbijana sodba in ne že tožnikove ugotovitve o obravnavani kršitvi ter z njo povezanem zahtevku za plačilo 30% pribitka k profitni najemnini.

9. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi z 442. členom ZPP).

10. Toženca sta s pritožbo propadla, zato tožniku dolgujeta povračilo njegovih stroškov za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki znašajo skupaj 186,66 EUR. Odmerjeni so bili v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, obsegajo pa izdatek za sestavo pritožbe v priglašeni višini, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Če bosta toženca s plačilom zamujala, bosta tožniku po preteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 V 27. in 28. točki izpodbijane sodbe. 2 Zapisnik CSD X z dne 20. 7. 2015 (priloga spisa A9) ter elektronski sporočili B. B. z dne 20. 3. 2018 in C. C. z dne 18. 4. 2018 (priloga spisa A6). 3 Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za povrh gre za nedopustne pritožbene novote. Toženec doslej ni trdil, da se je z otrokovo materjo dogovoril za skupno starševstvo, ampak naj bi si za tak dogovor le prizadeval. 4 Tretji odstavek 5. točke javnega razpisa za oddajo stanovanj v najem (priloga spisa B15).