Jedro

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo na podlagi listin, pač pa je do svojih dejanskih zaključkov prišlo na podlagi neprerekanih oz. nezadostno prerekanih trditev tožeče stranke in v izpodbijani sodbi vsebina teh listin tudi ni povzeta. Očitki o protispisnosti v zvezi s temi listinami torej ne morejo biti utemeljeni.

V konkretnem primeru konferenca, ki je potrebna za sestavo odgovora na pritožbo, ne more predstavljati samostojne storitve in je tako nagrada za to opravilo že vsebovana v nagradi za pritožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 5. 2020 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati glavnico v višini 1.434,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 231,80 EUR od 3. 2. 2016 dalje do plačila in od zneska 1.202,92 EUR od 10. 2. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo povrnitev 483,08 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. samo spremeni sodbo prve stopnje tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne ter naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP po katerih ni treba dokazovati priznanih in neprerekanih oz. ne dovolj konkretizirano prerekanih dejstev, ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi naročil tožene stranke, ki jih je za tožečo stranko sprejemal komercialist M. B., 4. 12. 2015 in 10. 12. 2015 v skladiščne prostore tožene stranke na naslovu ..., obavila 100 rokavic za ceno 1.202,92 EUR in 29 čevljev za ceno 231,80 EUR ter da je tožena stranka blago naročila in prevzela za dogovorjeno ceno, saj prejetim računu in opominom ni oporekala (4. in 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je tožbenemu zahtevku ugodilo ob sklicevanju na prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino, in prvi odstavek 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

7. Pritožbeni očitek o protispisnosti, tj. o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je takšna kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ni utemeljen.

8. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je komercialist M. B. zastopal toženo stranko, pač pa, da je zastopal tožečo stranko. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so torej neutemeljeni.

9. Nadalje pa je, kot izhaja iz navedenega v prejšnji točki, v zvezi s pritožbenimi očitki o protispisnosti napačna pritožbena predpostavka, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje namreč dejanskega stanja ni ugotavljalo na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka, pač pa je do svojih dejanskih zaključkov prišlo na podlagi neprerekanih oz. nezadostno prerekanih trditev tožeče stranke (gl. zgoraj) in v izpodbijani sodbi vsebina prej navedenih listin tudi ni povzeta. Očitki o protispisnosti v zvezi s temi listinami torej ne morejo biti utemeljeni. Ker pritožnica ne zatrjuje, da se o tem ne bi mogla izjaviti, bi šlo lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določbe 214. člena ZPP, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Iz tega razloga so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da iz listin ne izhaja, da je tožeča stranka blago dobavila, da ga je tožena stranka prejela,1 kar bi tudi sicer lahko predstavljalo kvečjemu nestrinjanje z dokazno oceno in s tem izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog.

10. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka naročila sporno blago, tožeča stranka pa ga je toženi stranki dobavila, iz česar izhaja, da je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba in da je tožeča stranka kot prodajalka svojo obveznost izpolnila, ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega odstavka 435. člena OZ2) tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

11. Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) konkretizirano ne izpodbija.

12. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor pritožbo v višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT) s pripadajočimi materialnimi stroški v višini 2% od nagrade v višini 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 255 točk oz. 153,00 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 186,66 EUR.

14. Pritožbeno sodišče tožeči stranki nagrade za konferenco s stranko ni priznalo, saj se tovrstne storitve posebej obračunajo le, kadar niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). V konkretnem primeru pa konferenca, ki je potrebna za sestavo odgovora na pritožbo, ne more predstavljati samostojne storitve in je tako nagrada za to opravilo že vsebovana v nagradi za pritožbo.3 1 Pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnica sicer ne zatrjuje, da iz teh listin izhaja nasprotno, tj., da temu ni tako. 2 Pa tudi prvega odstavka 239. člena OZ. 3 V zvezi z obvezno razlago oz. pojasnilom Odvetniške zbornice k tar. št. 39 OT pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na takšno razlago oz. pojasnila sodišče ni vezano (prim. Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006).