Jedro

Sodišča so vezana na trditveno podlago in dokaze, ki jih predlaga stranka, ki morajo biti ustrezno substancirani.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so bili prispevki posameznega zakonca pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja približno enaki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje prvotoženca in drugotoženke 57/100 nepremičnine ID znak: 001 (prej parc. št. 1646/26, k.o. X)1, pri čemer sta deleža obeh enaka (točka I). Višji tožbeni zahtevek drugotoženke po nasprotni tožbi je zavrnilo (točka II). Ugotovilo je še, da so lastniki nepremičnine prvotoženec do 57/200 (28,5%), drugotoženka 57/200 (28,5 %) in tretjetoženka do 43/100 (43 %; točka III). Odločilo je, da so toženci solidarno dolžni povrniti prvotožnici pravdne stroške v višini 6.996,72 EUR, drugotoženki pa v višini 49,26 EUR v roku petnajstih dni od prejem sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki IV in V). V zvezi z nasprotno tožbo pa prvotoženec, drugotoženka in tretjetoženka krijejo vsak svoje stroške postopka (točka VI).

2. Drugotoženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa I Cp 1421/2016. Sodišče ni opravilo poizvedb pri banki N., kot je to predlagala drugotoženka na naroku 2. 11. 2015. S tem dokazom je dokazovala, da je prejela kredit v višini 2.000,00 EUR. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, ker bi drugotoženka morala dati dokazni predlog najkasneje do zaključka prvega naroka, čeprav je višje sodišče v citiranem sklepu navedlo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje A. M. in glede poizvedb pri N. Poizvedbe pri banki ne bi podaljšale postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je skrbnik drugotoženke vstopil v postopek šele na naroku 2. 11. 2015. Sodišče neutemeljeno ni poklonilo vere priči M. W., ki je izpovedala, da sta prvotoženec in drugotoženca dajala denar staršem prvotoženca. Priča ni nenaklonjena prvotožencu, zato ni razloga, da bi jo sodišče štelo za pristransko. Priča je na posebno vprašanje sodnice izpovedala, da ji je prvotoženec povedal, da je šel denar za kredite, ki so jih starši najeli za nakup hiše. Pojasnila je tudi, da se ji drugotoženka smili, zato ker se zna postaviti zase. Izpovedala je, da je prvotoženi z igrami na srečo "zadel" avtomobil, kar je dokaz, da priča govori resnico in da nima interesa v korist kateregakoli pričati. V postopku ni bilo izkazano, da priča ni govorila resnice, saj ji sodišče ni izreklo nikakršnega opomina ali drugega ukrepa. Okoliščina, da priča pozna primer, še ne pomeni, da je govorila neresnico. Tudi priča M. G. je potrdila, da sta prvotoženec in drugotoženka vrnila dolg staršem prvotoženca, enako kot priča M. W. pa je tudi ta priča izpovedala, da je drugotoženko posvarila, da bi morala zahtevati potrdila o plačilih. Priča B. M. je potrdil, da je bil prisoten v razgovorih, ko se je drugotoženka z njegovo pokojno ženo pogovarjala, da je vse plačala in da je enkrat mesečno nosila denar v višini 50,00 do 60,00 EUR staršem prvotoženca. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič L. P. in C. M., ki sta potrdila, da je drugotoženka z izplačano zavarovalnino odplačala vse kredite do staršev prvotoženca. Točnih denarnih zneskov se priči nista spominjali zaradi časovno oddaljenega dogodka. Sodišče se do izpovedb B. M. in M. G. ni opredelilo, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče ugotavlja, da so prvotoženec in njegovi starši prodali garsonjero 15. 3. 1976 za znesek 220.000,00 din, zato šteje za dokazano, da so starši prvotoženca prispevali k plačilu kupnine 220.000,00 din in je zato njihov lastniški delež 43 %, ta ugotovitev pa je zmotna, ker je bilo dokazano, da je drugotoženka ta denar staršema vrnila. Pri najemu kredita je šlo za pomoč, ne pa za voljo in soglasje staršev prvotoženca, da na nepremičnini pridobita lastninsko pravico. Starša sta bila le formalna kupca nepremičnine, da sta lahko najela kredit, ker sta bila prvotoženi in drugotoženka premalo kreditno sposobna za najetje kredita. Sodišče ni upoštevalo, da sestra in brat prvotoženca v svoji izpovedbi nista navedla, da bi njuni starši tudi njima dali kakšno večje premoženje. Starši prvotoženca nikoli niso imeli v posesti nepremičnine, niso pa tudi zahtevali delitve oziroma izplačila svojega deleža. Sodišče je ugotovilo, da je življenjska skupnost med prvotožencem in drugotoženko trajala od 1. 1. 1974 do 31. 12. 2003. pri tem se je sklicevalo na zapisnik z naroka 2. 11. 2015, na katerem pa drugotoženka ni podala trditev o trajanju življenjske skupnosti, kar je razvidno iz zapisnika tega naroka, zato je ugotovitev sodišča v tem delu zmotna. Prvo sodišče ni sledilo napotkom višjega sodišča, saj ni naredilo primerjalnih izračunov, kakšna je dejanska vrednost vložka drugotoženke iz naslova izplačanih odškodnin v ohranitev oziroma povečanje skupnega premoženja. Glede skupnega premoženja je pritožbeno sodišče navedlo, da je pri oceni deležev na skupnem premoženju odločilno, kakšni so bili prihodki posameznega zakonca in ali je s temi prihodki in drugimi prispevki zakonec ohranjal ali povečeval skupno premoženje. Sodišče je ugotovilo, da je leta 1978 drugotoženka od zavarovalnice prejela 53.000,00 din oziroma ob upoštevanju revalorizacije 8.666,36 EUR. Ta denarna sredstva je porabila za nakup keramike, hladilnika, štedilnika, zamrzovalne skrinje, fasade, položitve parketa in vrsto drugo del, ki so bila potrebna za dokončanje hiše. Teh dejstev prvotoženec ni prerekal. Sodišče je še ugotovilo, da je drugotoženka prejela tudi odškodnino v višini 1.500.000,00 din, ob upoštevanju revalorizacije 48.942,82 EUR, ki jih je tudi vložila v skupno premoženje. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je toženec dokazal, da je vrsto let poleg redne zaposlitve igral v raznih ansamblih, da je dodatno zaslužil, glede zmanjševanja vrednosti skupnega premoženja z igrami na srečo, pa je sodišče navedlo, da "zgolj zatrjevanje drugotoženke, brez glavnega dokaza, sodišče ne prepriča, ob upoštevanju, da izpovedbi priče M. W. sodišče ni sledilo." Kot nedokazano je sodišče štelo tudi, da je drugotoženka z različnimi deli ohranjala vrednost hiše v obsegu, ki bi utemeljeval uporabo izjeme od načela enakega dela zakoncev, kar je zgrešeno. Ob upoštevanju prihodkov drugotoženke, ki so znašali 24.115,32 din letno ter vložku 1.500.000,00 din in 53.000,00 din, bi sodišče moralo uporabiti izjemo od načela enakega deleža zakoncev, saj je dokazano, da je bil vložek drugotoženke k skupnemu premoženju večji od prvotoženčevega. Primerjalno gledano bi odškodnina drugotoženke v znesku 1.500.000 din predstavljala dohodek prvotoženca, ki bi ga zaslužil v 37,5 letih dela. Drugotoženka je v nepremičnino vložila 1,873.000,00 din, nato pa je nepremičnino tudi sama vzdrževala in vanjo vlagala ter prispevala vanjo s svojim delom. Prvotoženi za prispevke k skupnemu premoženju ni imel sredstev, ker je bilo ugotovljeno, da se je ukvarjal z nekaterimi posli, ki niso bili donosni in so mu prinesli zgolj dolgove, ukvarjal se je tudi z igrami na srečo, kar so potrdile priče. Da se je prvotoženi zadolževal in imel dolgove je nesporno dejstvo, saj se je ta pravdna zadeva začela zaradi njegove zadolženosti. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki so vložili tožbo zaradi dolgov prvotoženega. Do pravdnega postopka je zato prišlo iz razloga, ki je na strani prvotoženca. Sodišče bi moralo upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi stroškov, da stroški bremenijo tistega, ki jih je s svojem ravnanji povzročil, da je bila pravda potrebna. Treba bi bilo upoštevati tudi materialno stanje drugotoženke, ki je zelo slabo, saj mesečno prejema le invalidsko pokojnino v višini 500,00 EUR, skrbeti pa mora za hišo, pri njej pa živi tudi sin, ki je brezposeln.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obvestila z dne 28. 2. 20172 izhaja, da je tretjetoženka umrla, zato sta tožnika na naroku 6. 3. 2017 navedla, da se pravda nadaljuje zoper dediče tretjetoženke, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri oznaki tretjetožene stranke. Ker je imela tretjetoženka pooblaščenca, ima pooblaščenec na podlagi 100. člena ZPP še naprej pravico opravljati pravdna dejanja3. 5. Pritožbeno sodišče je v sklepih, s katerimi je razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje4, skozi navodila, ki jih je na podlagi drugega in tretjega odstavka 360. člena ZPP dalo sodišču prve stopnje za nova sojenja, tudi opozorilo pravdne stranke na nepopolne dejanske navedbe, podrobno so bila predstavljena dejstva in dokazi, ki so bili po mnenju pritožbenega sodišča relevantni za odločanje v pravdni zadevi (glej drugi odstavek 213. člena ZPP), enako podrobno pa so bila tudi predstavljena materialnopravna stališča pritožbenega sodišča. Materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena ZPP je bilo zato konkretno in obsežno. Pravdnim strankam je bila iz teh razlogov dana možnost, da podajo dodatne navedbe tudi po prvem naroku. Pritožbeno sodišče meni, da je prepoznalo pravno varstvo, ki ga uveljavlja drugotoženka5, ki pa ni izpolnila temeljnega pogoja za uspeh v pravdi, saj ni navedla odločilnih dejstev, ki substancirajo njen zahtevek (in ugovore). Sodišča so vezana na trditveno podlago in dokaze, ki jih predlaga stranka, ki morajo biti ustrezno substancirani6, s tem, da je pritožbeno sodišče dodatno omejeno pri odločanju (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), ker lahko preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi (le) na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP (v konkretnem primeru je aktualna le kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP)7. 6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se naredijo poizvedbe pri N., s katerim je drugotoženka dokazovala, da je dobila kredit v višini 2.000,00 oziroma 3.000,00 EUR. Prvič iz razloga, ker bi ta dokaz drugotoženka kot komitentka lahko pridobila sama, drugič, ker se (ta) kredit nanaša na vlaganja v letu 2006, ko je življenjska skupnost med prvotožencem in drugotožnko že razpadla8, kakor tudi iz razloga, ker drugotoženka ni uveljavljala te kršitve v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP.

7. Tudi glede opustitve dokaza z zaslišanjem A. M., drugotoženka ni uveljavljala kršitvi pravočasno, kot to določa prvi odstavek 286.b člen ZPP, s tem, da tudi v primeru, če bi dokaz v celoti uspel, kot to pričakuje drugotoženka, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča prve stopnje9, da drugotoženka ni dokazala, da je staršema vrnila plačani del kupnine za nepremičnino, ki naj bi predstavljal posojilo, ki je bilo dano nekdanjima zakoncema10. Iz enakih razlogov tudi okoliščina, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do izpovedb B. M. in M. G., ne vpliva na pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, čeprav sta priči v tem delu potrdili trditve drugotoženke.

8. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da: - je med prvotožencem in drugotoženko trajala življenjska skupnost od 1. 1. 1974 do 31. 12. 2003; - sta starša prvega toženca odplačala kredit za garsonjero, ki je bila kupljena 10. 5. 1973, v pogodbi pa je kot kupec naveden prvotoženec; - je bila nepremičnina kupljena leta 1976 za kupnino 512.821,00 din; - je bila kupnina, dobljena od prodaje garsonjere v znesku 220.000,00 din, porabljena za nakup nepremičnine; - sta nekdanja zakonca preostanek kupnine plačala s krediti, ki sta jih najela11; - so bili starši prvotoženca kupci nepremičnine skupaj z nekdanjima zakoncema, ki so prispevali k plačilu kupnine 220.000,00 din, zato je njun delež 43/100 (43 %); - drugotoženka ni dokazala, da je prodajna pogodba navidezna, ker je bila med starši prvotoženca in nekdanjima zakoncema sklenjena posojilna pogodba za plačani del kupnine v višini 220.000,00 din in da sta zato nekdanja zakonca posojilo vračala staršem prvotoženca; - sta deleža nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju enaka, zato vsakemu pripada lastninska pravica na nepremičnini do 57/200 (28,5 %); - je drugotoženka prejela odškodnini v višini 53.000,00 din in 1.500.000,00 din, ki jih je vložila v skupno premoženje; - je prvotoženec imel višje prihodke kot drugotoženka, ki so z leti naraščali, invalidnina drugotoženke pa se ni poviševala12; - je prvotoženec dodatno zaslužil z igranjem v ansamblu, kot kuhar in na sejmih; - drugotoženka ni dokazala, da je prvotoženec zmanjševal skupno premoženje z igrami na srečo. 9. Starši prvotoženca13 so v prodajni pogodbi navedeni kot kupci nepremičnine, skupaj s prvotožencem in drugotoženko. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da drugačne volje, kot je zapisana v prodajni pogodbi, da starši prvotoženca postanejo solastniki nepremičnine, drugotoženka ni uspela dokazati. Pritožbene navedbe, da starši prvotoženca niso imeli posesti na nepremičnini, da niso uživali solastnega deleža, da niso predlagali delitve oziroma izplačila svojega deleža, ne dokazujejo (potrjujejo) s stopnjo prepričanja navedb drugotoženke, da je prodajna pogodba fiktivna, ker je bila dejansko sklenjena posojilna pogodba, ker nekdanja zakonca nista bila sposobna plačati celotne kupnine za nepremičnino. Izpovedbi brata in sestre protoženca, ki jih povzema pritožba, da priči nista zatrjevali, da bi tudi njima starši podarili večje premoženje, ni dokaz, ki bi lahko izpodbil v pogodbi jasno zapisano (izraženo) voljo staršev prvotoženca, da postanejo solastniki nepremičnine. Drugotoženka tako v navedbah, kot v izpovedbi nedoločno opisuje domnevni dogovor, v smislu, da so starši prvotoženca želeli le pomagati nekdanjima zakoncema, prepričljivo pa ne pojasni razlogov, zaradi katerih so starši prvotoženca v pogodbi navedeni kot kupci, katerim pripada solastninska pravica, predvsem pa so dokazi o plačilu tega dela kupnine neprepričljivi, navedbe pa preskope. Pritožba tudi opredeljeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil prispevek staršev prvotoženca k nakupu nepremičnine 220.000,00 din, ta denarni znesek pa so starši prvotoženca prejeli, ko so pred nakupom nepremičnine prodali garsonjero14. 10. Teza drugotoženke je, da starši prvotoženca niso pridobili lastninske pravice na nepremičnini, ker sta jima nekdanja zakonca plačani del kupnine, ki je bil dan kot posojilo, v celoti vrnila. Tega dejstva drugotoženka ni uspela dokazati. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu prepričljivi, kljub temu, da v sodbi niso povzete (in dokazno ocenjene) nekatere izpovedbe prič. Vse predlagane priče drugotoženke so sicer potrdile, da je drugotoženka (skupaj s prvotožencem) vračala zatrjevano posojilo staršem prvotoženca, pa vendar so bile priče v izpovedbah neprepričljive, ne le iz razloga, ker so opisovale dejstva, ki so jih (praviloma) izvedele od drugotoženke, v izpovedbah so bile premalo določne ali pa so le pavšalno zatrjevale mesečne zneske, ki naj bi jih plačevala drugotoženka staršem prvotoženca15. Tudi trditve drugotoženke so bile v tem delu premalo določne in tudi nasprotujoče. Tako je drugotoženka zatrjevala, da je znesek 53.000,00 din, ki ga je prejela od zavarovalnice, izročila staršem prvotoženca, hkrati pa je zatrjevala, da je s tem zneskom plačala posamezna dela na hiši in kupila posamezne predmete. Na ta protislovja in na skope navedbe je bila drugotoženka med pravdo večkrat opozorjena16. Časovna oddaljenost seveda bledi spomin o preteklih dejstvih, pa vendar so bile izpovedbe prič in drugotoženke neprepričljive, predvsem pa neenotne glede vračila posameznih (mesečnih) zneskov in glede izplačane odškodnine. Drugotoženka ne razpolaga s pisnim dokazom, da je denarne zneske plačevala staršem prvotoženca, kar je mogoče razumeti, saj gre za družinska razmerja, zato je bilo za pričakovati, da bo vsaj v svoji izpovedbi (ker tega ni storila v okviru trditvene podlage) določno predstavila vsebino dogovora med nekdanjima zakoncema in starši prvotoženca glede vračila zatrjevanega posojila, višino mesečnih zneskov, ki sta jih v ta namen nekdanja zakonca plačevala, koliko časa sta odplačevala obveznost, kakšen je bil dogovor med zakoncema glede kritja te obveznosti, posebej glede na sorazmerno nizke mesečne dohodke (posebej drugotoženke), ob nespornem dejstvu, da sta nekdanja zakonca morala odplačevati kredite. Navedbe in izpovedba drugotoženke tudi ne dajejo jasnega odgovora, ali sta bili celotni odškodnini porabljeni za poplačilo dolga do staršev prvotoženca. Treba je znova izpostaviti, da so bile njene navedbe v tem delu tudi v medsebojnem nasprotju, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo17. Tudi priča M. W. v svoji izpovedbi ni bila prepričljiva, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki tudi pojasnjuje razloge, ki dodatno potrjujejo njeno neverodostojnost, predvsem pa njena izpovedba oziroma izpovedbe drugih prič (posebej L. P., C. M., M. G., B. M.) in drugi dokazi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, s stopnjo prepričanja ne potrjujejo, da je obstojal dogovor, da kupnina, ki so jo starši prvotoženca plačali za nepremičnino, predstavlja posojilo nekdanjima zakoncema.

11. Drugotoženka je v nasprotni tožbi zatrjevala18, da je bila zakonska zveza razvezana leta 2003, da pa je življenjska in ekonomska skupnost razpadla leta 1993. V vlogi ni navedla razlogov za takšne trditve, te trditve pa je dokazovala z vpogledom v razvezno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2883/2002-IV19. V nadaljevanju te vloge je v zvezi s skupnim premoženjem še navedla, da se je prvotoženec leta 2000 izselil in ni več vlagal v hišo ter hiše ni več vzdrževal20. Na naroku 2. 11. 201521 je sodišče prve stopnje pozvalo drugotoženko po njenih pooblaščencih (zastopnikih)22, da dopolnijo dokazni predlog v zvezi z uradno pridobitvijo dohodkov nekdanjih zakoncev, s tem, da opredelijo obdobje, za katerega predlagajo, da sodišče pridobi podatke. Pooblaščenka skrbnika za poseben primer drugotoženke je navedla: " da predlaga, da se opravijo poizvedbe o višini dohodkov najmanj za čas trajanja življenjske skupnosti prvo in drugo toženke, za obdobje od 1.1.1974 do 31. 12. 1984 v D., nato pa pri Z., do 31. 12. 2003." Pritožba (zgolj) zatrjuje, da drugotoženka na naroku 2. 11. 2015 ni podala trditev o trajanju življenjske skupnosti in da je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Pritožbeno sodišče meni nasprotno, da je protispisna pritožbena trditev, da drugotoženka na tem naroku ni opredelila trajanje življenjske skupnosti od 1. 1. 1974 do 31. 12. 2003. Tem trditvam drugotoženke je sodišče prve stopnje sledilo (primerjaj s prvim odstavkom 214. člena ZPP), pritožba pa ne navaja drugih razlogov, zaradi katerih bi bil zapis oziroma ugotovljeno trajanje življenjske skupnosti v postopku sporno.

12. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). V sporu o tem, kakšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR; glede posebnega premoženja glej 51. člen ZZZDR23). Pritožbeno sodišče je prispevke nekdanjih zakoncev presojalo le mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Drugotoženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je prvotoženec z igrami na srečo zmanjševal obseg skupnega premoženja in kakšno je bilo to zmanjšanje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvotoženec kot podjetnik imel v najemu igralne avtomate, ne pa tudi, da bi z igrami na srečo zmanjševal premoženje. Izpovedba M. W. je bila tudi v tem delu neprepričljiva iz že pojasnjenih razlogov, enako velja tudi za priče, ki niso izpovedale nič konkretnega, kar bi potrjevalo, da je prvotoženec z igrami na srečo zmanjšal obseg skupnega premoženja nekdanjih zakoncev, še manj pa, da bi bilo mogoče vsaj približno oceniti, kakšno je bilo to zmanjšanje. Enako velja tudi za trditve, da je prvotoženec s svojo poslovno dejavnostjo (imel je igralne avtomate) ustvarjal le dolgove. Tudi terjatve zoper prvotoženca, ki jih navaja drugotoženka, so nastale po razpadu življenjske skupnosti.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov o dohodkih (plača, invalidska pokojnina in dodatek) ugotovilo, da so dohodki prvotoženca z leti naraščali, invalidnina drugotoženke pa se ni poviševala in da so bili dohodki prvotoženca v letu 1976 skoraj enkrat višji od invalidnine, ki jo je prejemala drugotoženka24. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija. Zmotno pa navaja, da sodišče prve stopnje pri določitvi deleža drugotoženke na skupnem premoženju ni upoštevalo, da je v času trajanja življenjske skupnosti prejela odškodnini v višini 1.500.000,00 din in 50.000,00 din oziroma v revaloriziranem znesku 48.942,82 EUR oziroma 8.666,26 EUR, ki sta bili porabljeni za ohranitev oziroma povečanje skupnega premoženja. Če se upoštevajo podatki o dohodkih nekdanjih zakoncev za leto 1976, kot je to storilo sodišče prve stopnje, se izkaže, da je prvotoženec prejel v valoriziranem znesku25 11.169,73 EUR (50.333,70 din), drugotoženka pa 7.696,49 EUR (34.682,40 din). V trajanju življenjske skupnosti je ob takšnih letnih dohodkih prvotoženec prejel skupaj 312.752,44 EUR (28 let26), drugotoženka pa v višini 238.591,19 EUR (31 let). Ob upoštevanju odškodnine (57.609,08 EUR) so bili skupni prihodki drugotoženke 296.200,27 EUR. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je prvotoženec dodatno zaslužil z igranjem v ansamblu27, kakor tudi s tem, ko je delal kot kuhar in na sejmih. Natančni zneski niso bili ugotovljeni, ker je bila trditvena podlaga prvotoženca v tem delu pomanjkljiva, pa vendar te ugotovitve zadoščajo za prepričljivo ugotovitev, da so bili prispevki posameznega zakonca pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja približno (vsaj) enaki, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile predmet pritožbenega izpodbijanja.

15. Pritožbeno sodišče je tudi glede izpodbijanja odločitve o pravdnih stroških vezano na pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotoženka z nasprotno tožbo le delno uspela, glede na uspeh v celotnem postopku, pa je pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka od strank nasprotne tožbe krije svoje stroške postopka. Glede pritožbene trditve, da je prvotoženec kriv za začetek postopka, je treba pojasniti, da sta tožnika (ob upoštevanju zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe) v pravdi v pretežnem delu uspela28, da sta prvotoženec in tretjetoženka pripoznala tožbene zahtevke tožnikov, zato se je pravdni postopek vodil izključno iz razloga, ker je drugotoženka nasprotovala tožbenim zahtevkom in v zvezi z njeno nasprotno tožbo. Slabo materialno stanje drugotoženke pa ni opravičljiv razlog, zaradi katerega bi bila lahko oproščena dolžnosti plačila stroškov, ki so bili priznani tožnikoma.

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Drugotoženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju: nepremičnina. 2 Glej str. 652. 3 Sodišče prve stopnje je 1. 3. 2017 prejelo dopis drugotoženke, da je tretjetoženka umrla. Z vsebino dopisa je sodišče prve stopnje seznanilo pravdne stranke na naroku 6. 3. 2107, zato sta tožnika na naroku navedla, da se postopek nadaljuje zoper dediče tretjetoženke (glej str. 653a). Ker je imela tretjetoženka pooblaščenca, se postopek ni prekinil. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pri označbi tretjetoženke v sodbi storilo očitno pisno pomoto. 4 Glej sklepe VSL: I Cp 2202 (str. 357-363), I Cp 1475/2014 (str. 436-442) in I Cp 1421/2016 (str. 577-586). 5 Glej npr. 8. in 9. tč. sklepa VSL I Cp 2202/2012 (str. 361-362) in 7. in 8. tč. sklepa VSL I Cp 1475/2014 str.440-442. 6 Pri z izvedbi dokaza z izvedencem je dodatna predpostavka, da pravdna stranka plača predujem za izvedbo tega dokaza. 7 Ker se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do izpovedbe nekaterih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem ni storilo kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. 8 Glej trditve drugotoženke na str. 519a. 9 Podrobneje glej sklep VSL I Cp 1421/2016 opombo 15 na str. 582 tega spisa. 10 Podrobneje se bo teh ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba opredeljeno izpodbija, pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. 11 Podrobneje o tem glej 13. tč. (IV. in V.) str. 8 in 9 sodbe sodišča prve stopnje. 12 Podrobneje glede izplačil glej 30. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 13 V pravdi je kot četrtotoženec sodeloval oče prvotoženca, ki je med pravdo umrl, dedinja po njem pa je bila njegova žena tretjetoženka, ki je kot je bilo že pojasnjeno umrla, zato se pravda nadaljuje zoper njene (še nedoločene) dediče. 14 Podrobneje v tem delu glej 18., 21. 22. in 23. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 15 Glej npr. izpovedi B. M. str. 654b, ki je izpovedal, da je drugotoženka "enkrat na mesec nosila med 50 in 60 EUR, to vem, več ne vem" in L. P. (str. 249): "Ali je na banko drugotoženka plačevala ta denar? Ne mislim, da je nosila denar staršem". 16 Tudi s strani pritožbenega sodišča; glej npr. 6. tč. sklep I Cp 1475/2014 str. 340 in 11. tč. sklepa I Cp 1421/2016 str. 583-584. 17 Glej tudi navedbe drugotoženke v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2009, str. 70 in 72 priloženega spisa P 127/2008; npr. " takoj ko sta starša najela kredit za garsonjero (12. 6. leta 1973; glej str. 73) je vsak mesec ob datumu, ko je bilo treba plačati obrok posojila odnesla tema denar v višini približno 1/2 pokojnine. Denar je nosila tri do štiri leta, ves čas, ko se je posojilo odplačevalo." Sodišče prve stopnje pa je na podlagi neprerekanih navedb ugotovilo, da so kredit za garsonjero v celoti plačali starši prvotoženca in da je bila kupnina v znesku 220.000,00 din porabljena za nakup nepremičnine (glej 13. tč. sodbe sodišča prve stopnje). 18 Glej str. 20 priloženega spisa P 127/2008. 19 Priloga B12 v priloženem spisu P 127/2008. 20 Glej str. 23 priloženega spisa P 127/2008. 21 Glej str. 520-520a. 22 Iz zapisnikov vseh narokov izhaja, da so navedbe dali pooblaščenci strank in ne stranke same, čeprav iz zapisnikov izhaja, kot da bi navedbe dale stranke same in ne njihovi pooblaščenci. 23 Ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 27. tč. obrazložitve sodbe. 24 Podrobneje glej 30. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in prilogi C9 in C 10. 25 Izračuni so bili narejeni po istem viru, ki je naveden v sodbi sodišča prve stopnje (glej op. 1 in 2 str. 15; http://www.stat.si/preracuninew.) 26 Iz izpisa o plači prvotoženca (C 9) izhaja, da za obdobje od 2000 do 2003 ni prejemal izplačil. 27 Glej npr. izpoved otrok nekdanjih zakoncev str. 290-292 in navedbe drugotoženke npr. v pripravljalni vlogi str. 189: "Drugotoženka ponovno poudarja, da je prvotoženec igral v ansamblu po nakupu hiše in ne pred njenim nakupom ..." 28 Glej (primarni) tožbeni zahtevek prvotožnika (str. 173) in skl P 850/2006-I z dne 10.10. 2011 (str. 195) in drugotožnika (str.206).