Jedro

Kadar med samima pogodbenikoma (obema tožencema) ni spora, da določena parcela ni bila predmet pogodbe, zapis tudi ta parcela v notarskem zapisu pogodbe kot zapis njune pogodbene volje ne more povzročiti, da pogodba nastane tudi glede te parcele. Zunanji izraz pogodbeno volje, ki pa je dejansko ni bilo, je sicer omogočil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na sporni parceli na ime drugega toženca. Vendar je bila ta vknjižba materialnopravno neveljavna, ker do takega pravnega posla sploh ni prišlo. Revizijsko sklicevanje drugega toženca na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo je sklicevanje na pravno nepomembna dejstva o parceli, ki tudi po revidentovi izpovedi ni bila predmet pogodbe. Ker je tožnik na sporni parceli s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico že pred vknjižbo lastninske pravice na ime drugega toženca, je njegova izbrisna tožba utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je pogodba, ki sta jo sklenila oba toženca, za parc. št. 842/7 travnik neobstoječa, da se zato v zemljiški knjigi pri vl. št. 79 k.o... glede te parcele izbriše lastninska pravica, ki je vpisana na ime drugega toženca, nato pa vzpostavi zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime. Tako je odločilo na podlagi ugotovitev, da predmet kupne pogodbe med obema tožencema ni bila tudi sporna parcela in da je tožnik to parcelo že priposestvoval. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih je potrdilo ugotovljeno dejansko stanje in ob dodatnem zaključku, da drugi toženec ob vpisu v zemljiško knjigo glede sporne parcele ni bil v dobri veri, kar je ugotovilo na podlagi nekaterih nespornih dejstev, pritrdilo tudi materialnopravni pravilnosti prvostopenjske sodbe.

V pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje drugi toženec uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi pritožbi tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na zatrjevane procesne kršitve bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju te odločbe. Zmotno uporabo materialnega prava revizija uveljavlja s sklicevanjem na določbi 39. in 49. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 - SPZ), ker je drugi toženec pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo. Opozarja na drugi odstavek 44. člena SPZ, po katerem s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javno knjigo pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Drugi toženec poudarja, da je zaupal v zemljiško knjigo in bil dobroveren tudi ob sami vknjižbi lastninske pravice. Nobeno sodišče ni ugotovilo datuma, kdaj je bila njegova pravica pridobljena, kljub temu pa sta ugotovili, da naj ne bi bil v dobri veri. Ni jasno, kako sta sodišči prišli do takega zaključka, najbrž zaradi neupoštevanja tretjega odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 do 58/2003 - ZZK) o učinku vpisa v zemljiško knjigo nasproti drugim od trenutka vložitve predloga za vpis. V tej zadevi je torej pomembno, ali je bil drugi toženec dobroveren v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Ne more biti upošteven datum, ko je sprejel sklep zemljiškoknjižnega sodišča ali morda datum, ko je zemljiškoknjižna referentka tehnično izvedla vpis v zemljiški knjigi. Postopki v zemljiški knjigi so bili vse do nedavnega dolgotrajni. Ni ga zakona, ki bi zahteval, da mora biti pridobitelj v dobri veri več let. Zaradi neupoštevanja teh predpisov je očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, da je bil drugi toženec nedobroveren nekega neugotovljenega dne, ko mu je bil vročen zemljiškoknjižni sklep. Gre tudi za procesne kršitve, ker so ti razlogi nejasni. Čeprav toženec ve, da z revizijo ni mogoče dokazovati novih dejstev, prilaga zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je bila sporna parcela odpisana že 3.4.2001, torej pred vložitvijo tožbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se zmotno sklicuje na SPZ, ki je začel veljati šele 1.1.2003, torej v času drugega pritožbenega odločanja v tej zadevi in ki v 268. členu določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določbah prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. Res je tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 - ZTLR) v 33. členu določal, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo.

Vendar revizija prezre, da sta v obravnavani zadevi obe sodišči ugotovili, da je pogodba, ki sta jo sklenila oba toženca, neobstoječa v delu, ki se nanaša na sporno parcelo. Do takega zaključka sta prišli na podlagi ocene izpovedi obeh tožencev, da se je prodajal Š. laz, ki je po izpovedi prvega toženca obsegal travnik in gozd, po izpovedi drugega toženca pa travnik, gozd in grmovje. Prvi toženec je še izpovedal, da je takrat menil, da je zadeva s tožnikom že urejena, drugi toženec pa, da ni mislil, da kupuje tudi zemljišče, ki je ograjeno in na katerem so zgrajene škarpe, saj je kupoval le neobdelano zemljišče, pa tudi prvi toženec ni prodajal ograjenega zemljišča. Prav na podlagi take skladne izpovedi obeh tožencev sta sodišči zaključili, da je kupna pogodba glede sporne parcele neobstoječa. Po 26. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 86/2002) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah, med katere spada zlasti tudi predmet pogodbe. Iz skladnih izpovedi obeh pogodbenikov zanesljivo izhaja, da predmet kupne pogodbe ni bila sporna parcela. Do zapisa tudi te parcele v notarski zapis pogodbe je prišlo na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov, vendar toženca teh podatkov v naravi nista preverjala. Notarski zapis v tem delu ne odraža pogodbene volje nobenega od pogodbenikov. Kadar med samima pogodbenikoma ni spora, da določena parcela ni bila predmet njune pogodbe, zapis tudi te parcele v notarskem zapisu pogodbe kot zapis izjave njune volje ne more povzročiti, da pogodba nastane tudi glede te parcele (iz 28. člena ZOR).

Zunanji izraz izjave pogodbene volje, ki pa je dejansko ni bilo, je omogočil zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice za sporno parcelo na ime drugega toženca. Z njim je drugi toženec postal formalni zemljiškoknjižni lastnik, ne pa tudi dejanski. Vknjižba je bila materialnopravno neveljavna zato, ker do takega pravnega posla sploh ni prišlo. Drugi toženec se neutemeljeno sklicuje na zatrjevano dobro vero v času vknjižbe lastninske pravice. Tako sklicevanje na dobro vero in na načelo zaupanja v zemljiško knjigo je poleg tega nelogično. Ker po njegovi lastni izjavi in enaki izjavi njegovega sopogodbenika sporna parcela ni bila predmet njune pogodbe, ki torej v tem delu sploh ni nastala, njegova dobra vera glede lastništva te iste parcele ne more biti pravno pomembna.

Izkazan je torej prvi pogoj za utemeljenost izbrisne tožbe po prvem odstavku 101. člena ZZK: na podlagi obravnavane pogodbe izvedena vknjižba lastninske pravice na ime drugega toženca je materialnopravno neveljavna, ker pogodba glede sporne parcele ne obstoji. Iz revizijsko neprerekanih razlogov obeh sodišč pa izhaja tudi nadaljnji zahtevani pogoj za izbrisno tožbo: z izpodbijano vknjižbo je bil tožnik oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Že pred sporno vknjižbo je pridobil lastninsko pravico na tej parceli na originaren način, in sicer na podlagi ustno sklenjene, vendar realizirane kupne pogodbe s prvim tožencem, na podlagi katere je od leta 1988 do vključno 1999 parcelo užival kot dobroverni in zakoniti posestnik (posekal drevesa, splaniral, ogradil, postavil kamnite škarpe itd.). Obe sodišči sta materialnopravno pravilno ugotovili, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za priposestvovanje iz drugega dostavka 24. člena ZTLR.

Podobno pravilo, kot je sedaj zapisano v drugem odstavku 44. člena SPZ, na katerega se revident sicer neutemeljeno sklicuje, je v času teka priposestvovalne dobe veljalo na podlagi pravnega pravila iz paragrafa 1500 Občnega državljanskega zakonika. Prednost vpisa v zemljiško knjigo pred priposestvovanjem pa je (bila) določena le za dobrovernega zemljiškoknjižnega pridobitelja. Ker se drugi toženec iz že navedenih razlogov ne more sklicevati na svojo dobro vero in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke o parceli, ki sploh ni bila predmet pogodbe, ne more uspeti niti s sklicevanjem na omenjeno pravilo.

Večina revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev se nanaša prav na vprašanje dobrovernosti drugega toženca, to vprašanje pa po vsem obrazloženem ni pravno pomembno. Gre za trditve, da naj prvo sodišče ne bi upoštevalo napotila iz prvega pritožbenega razveljavitvenega sklepa o ugotavljanju dobrovernosti, za zatrjevano protispisno ugotovitev pritožbenega sodišča v drugem pritožbenem odločanju o njegovi nedobrovernosti, za zatrjevane nejasnosti glede datuma vknjižbe lastninske pravice itd. Ker v obravnavani zadevi dobrovernost drugega toženca ni pravno pomembno dejstvo, revizijsko sodišče teh zatrjevanih procesnih kršitev ni podrobneje obravnavalo.

Ostanejo le še zatrjevane procesne kršitve v zvezi s spremembo tožbe v drugem sojenju, ko je tožnik ugotovitveni del tožbe spremenil tako, da je primarno zahteval ugotovitev o neobstoju pogodbe in podrejeno o njeni ničnosti. V nasprotju z revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se toženca spustila v obravnavanje tako spremenjene tožbe in da zato v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP njuna privolitev v spremembo tožbe ni bila potrebna. Poleg tega tudi v primeru, če bi bila potrebna, drugi toženec s tako trditvijo šele v reviziji ne more uspeti. Pravilni so namreč razlogi pritožbenega sodišča, da gre le za relativno procesno kršitev, ki se upošteva samo, če se v pritožbi tudi uveljavlja. Toženca pa tega nista storila. Pritožbeno zatrjevanje o "protispisnosti" ugotovitvenega dela izreka ne pomeni uveljavljanja relativne procesne kršitve iz prvega ali drugega odstavka 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in je drugačno revizijsko stališče zmotno. Zato so bili načeloma pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da ugotovljene procesne kršitve ne more upoštevati po uradni dolžnosti. Načeloma zato, ker je po mnenju revizijskega sodišča vsaj vprašljiva ocena pritožbenega sodišča, da je vprašanje o obstoju pogodbe dejanske narave. Tako kot je ugotovitev o ničnosti pogodbe pravni zaključek na podlagi ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, je tudi ugotovitev o neobstoječi pogodbi pravni sklep, ki temelji na prej povzeti oceni izpovedi obeh tožencev, kaj je bila vsebina njunega dogovora. Zato je bil ugotovitveni del tožbe skladen z zahtevami 181. člena ZPP. Zakaj naj bi bil ugotovitveni izrek sodbe prve stopnje protispisen, pa revizija sploh ne pojasni. Glede napak v datumih, ki naj bi jih naredilo pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre pri zapisu letnice 2000 namesto 2001, ko je bil sestavljen notarski zapis, za očitno pisno pomoto, in še, da sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe sploh ni navedlo nobenega in zato tudi ne napačnega datuma zapisa domače pogodbe.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo drugega toženca zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.