Jedro

Pravdni stranki sta za ugotovitev pravno relevantnega dejstva (prispevek oškodovanca k nastanku škode) predlagali izvedbo dokaza, ki ga prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo, ampak je štelo, da tožena stranka izvedbe tega dokaza ni predlagala. S tem je kršilo pravico strank do sodelovanja v postopku, ki sta bili prikrajšani za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev odločilnega pomena, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 2.220,00 EUR tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 10. 2015 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 1.298,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija višino prisojene odškodnine in ocenjuje, da je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse dosojena prenizko. Glede soprispevka k nastanku škode pa navaja, da je sodišče ocenilo tožnikov soprispevek previsoko, saj tožnik vinjenosti voznika ni opazil in je tudi ni mogel opaziti, zato je upravičeno sklepal, da je vožnja z njim varna. Vztraja, da je bil v času škodnega dogodka pripet z varnostnim pasom, ki se je bodisi zaradi sile trčenja bodisi zaradi tehnične nepravilnosti, iztaknil. Tožena stranka v zvezi z zatrjevanim soprispevkom ni zadostila dokaznemu bremenu. Če pa je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožnik opustil uporabo varnostnega pasu in s tem prispeval k večjemu obsegu škode, pa izpodbija ocenjeni soprispevek kot previsok in predlaga, da sodišče tožnikov soprispevek oceni na 20 %.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Očita storitev absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče storilo, ko je v razlogih sodbe navedlo, da tožena stranka ni predlagala postavitve izvedenca cestnoprometne stroke. Poleg tega sodišče izvedencu medicinske stroke ni postavilo predlaganih vprašanj za ugotovitev višine soprispevka tožnika k nastanku škode zaradi neuporabe pasu, čeprav je to tožena stranka predlagala. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, niti ni dokaznih predlogov utemeljeno zavrnilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje in ni jasno, katere poškodbe so posledica neuporabe varnostnega pasu. Sodišče je o soodgovornosti tožeče stranke odločalo po prostem preudarku in jo ocenilo na 40 %. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo do navedbe tožene stranke o soodgovornosti zaradi prisedanja k vinjenemu vozniku. Izpodbija tudi dosojeno višino škode, saj je ta pretirana in neprimerljiva s sodno prakso. Sodišče pri izplačilu nesporne odškodnine ni upoštevalo valorizirane vrednosti na dan izdaje sodbe.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavanem postopku vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot sopotnik v vozilu. Voznik je povzročil prometno nezgodo zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, odgovornost tožnika in tožene stranke pa je razmejilo tako, da je toženi stranki pripisalo 60 %, tožniku pa 40 %. Zoper tako razmejitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval k večjemu nastanku škode. Glede na kratek čas druženja z voznikom, njegove vinjenosti ni mogel opaziti, zato je upravičeno sklepal, da je vožnja z njim varna. Glede uporabe varnostnega pasu pa vztraja pri trditvi, da je bil z varnostnim pasom pripet, vendar se je varnostni pas zaradi sile trčenja ali tehnične neizpravnosti odpel. Na toženi stranki je bilo dokazno breme za dokazovanje vpliva te okoliščine na nastanek škode, tožena stranka pa dokazov, s katerimi bi potrdila svoje trditve, ni predlagala.

8. Tožena stranka ves čas postopka in v pritožbi trdi, da je tožnik soprispeval k nastanku nezgode s tem, ko je prisedel v vozilo k vinjenemu vozniku in ker ni uporabil varnostnega pasu. Za svoje trditve je ponudila tudi ustrezne dokaze in sicer izvedenca cestno prometne stroke (zapisnik z dne 26. 2. 2016 na list. št. 12 do 13) in izvedenca medicinske stroke, vendar sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ampak za izvedenca cestnoprometne stroke celo navedlo, da ga ni predlagala.

9. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ima po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Trditve pravdnih strank o tožnikovem soprispevku si nasprotujejo, obe sta za trditve ponudili tudi dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, ampak je glede na ugovor tožene stranke ocenilo, da znaša odstotek krivde tožnika 40%.

10. Stranke imajo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku, kar pomeni, da imajo pravico predlagati dokaze, se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke, sodišče pa ima obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran ali če oceni, da je izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga strank ustrezno obrazložiti.

11. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki za ugotovitev pravno relevantnega dejstva (prispevek oškodovanca k nastanku škode) predlagali izvedbo dokaza, ki ga prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo, ampak je štelo, da tožena stranka izvedbe tega dokaza ji predlagala.1 S tem je kršilo pravico strank do sodelovanja v postopku, ki sta bili prikrajšani za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev odločilnega pomena, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). V njem naj prvostopenjsko sodišče pregleda in pretehta dokazne predloge pravdnih strank in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.

1 Primerjaj drugi odstavek na 9. strani prvostopenjske sodbe.