Jedro

Strošek izvedenskega mnenja ne predstavlja pravno priznane oblike škode. So pa stroški za izvedenca, ki so nastali pred pravdo, del pravdnih stroškov. Gre namreč za izdatke, ki so nastali zaradi postopka in spadajo med pravdne stroške po določbi 1. odstavka 151. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. b) točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje in znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje v roku 15 dni od vročitve te sodbe, - v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 960,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, - v 5. in 6. alineji V. točke izreka razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (III. b, in 1. do 4. alineja V. točke izreka) se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. a.) Tožena stranka I. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki T. d.o.o., znesek 1.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 350,00 EUR od 16. 5. 2011 dalje do plačila, - 350,00 EUR od 16. 6. 2011 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 9. 2011 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 10. 2011 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 11. 2011 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 12. 2011 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 1. 2012 dalje do plačila, - 60,00 EUR od 16. 2. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

b.) V preostalem delu za znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 in za znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila, se zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

III. a.) Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

b.) V preostalem delu za znesek 227,38 EUR in za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 2.902,38 EUR od 18. 2. 2012 do 27. 2. 2012, se zahtevek zavrne.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2011 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“ V. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna na svoje stroške v 30 dneh začeti in dokončati naslednja dela na terasi parc. št. 2075/59, stanovanja tožeče stranke ID znak 000: - odstranitev obstoječih keramičnih ploščic, cementnega estriha in izolacije na terasi, - ponovno polaganje hidroizolacije z vsemi obdelavami stikov stene objekta – betonska plošča terase, - ponovno polaganje keramičnih ploščic s kitanjem dilatacijskih stikov s trajno elastičnim kitom, - čiščenje in vrnitev objekta z okolico v prejšnje stanje pred gradbenimi deli, in naslednja dela v stanovanju tožeče stranke ID znak 000: - odprava pomanjkljivosti v toplotni izolaciji zunanjih zidov, okenskih in vratnih špalet stanovanja, okenskih polic in stika zidu z balkonom stanovanja v etaži višje, - vrnitev stanovanja v prejšnje stanje s čiščenjem, kitanjem in beljenjem na poškodovanih mestih zaradi odprave napak, da ne bo izvršbe“.

VI. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 340,48 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, se je pritožila tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi stvarnih napak na kupljeni nepremičnini, in sicer na stanovanju ID znak 000, k. o. X, ki mu pripada atrij, kletna shramba in parkirno mesto v podzemni garaži. Tožeča stranka je nepremičnino kupila od tožene stranke po prodajni pogodbi št. 2890700036-2008-159 z dne 30. 6. 2008 in dodatka št. 1 z dne 6. 8. 2008 ter jo prevzela 1. 8. 2008. K pogodbenim določilom spadajo tudi splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe v notarskem zapisu notarja A. T., opr. št. SV 737/06 z dne 24. 10. 2006. Postopek prodaje je tekel skladno s pravili Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju: ZVKSES).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, in sicer za izgubljeni dobiček iz naslova dveh izgubljenih mesečnih najemnin zaradi predčasne odpovedi najemne pogodbe s strani najemnice A. S. in za zneske znižane najemnine za čas enoletnega najema najemnice B. J., za znesek znižane najemnine 360,00 EUR od vložitve tožbe do konca najemnega razmerja najemnice B. J., ugodilo pa je tudi zahtevku za povračilo stroškov izolacije stropa garaže pod stanovanjem, ki jo je izvedla tožeča stranka sama.

7. V nadaljevanju je višje sodišče preizkusilo pritožbo po izpodbijanih točkah, v katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in kot so navedene v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

K I. b.) točki izreka:

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo izgubljenega dobička, in sicer dveh izgubljenih najemnin (2 x 350,00 EUR) do sklenitve nove najemne pogodbe zaradi predčasne odpovedi najemnice A. S. Po stališču sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala, da bi bila pogodba sicer, če stvarnih napak na stanovanju ne bi bilo, podaljšana. Drži, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev zvezi z možnostjo podaljšanja pogodbe ni podala, saj na to iz trditev, da je bila pogodba sklenjena z možnostjo podaljšanja z aneksom in da je tožeča stranka prepričana, da bi najemnica pogodbo podaljšala, ker sta to pričakovali obe stranki, ni mogoče sklepati. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da o tem najemnica A. S. ni izpovedala; ta je zaslišana izpovedala le, da je bila najemna pogodba sklenjena za eno leto.

9. Vendar so utemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji izgubljenega dobička upoštevati tako možnosti tožeče stranke na trgu nepremičnin, kot tudi pomen razloga za predčasen odstop od pogodbe, torej, da bi moralo upoštevati tudi zakonske roke in postopke ravnanja tožene stranke, ko sočasno kupec (torej tožeča stranka), ne sme sama odpravljati napak, kar nedvomno predstavlja oviro za oddajanje stanovanja. Tožeča stranka je že v tožbi(1) uveljavljala, da je glede na določbe ZVKSES toženo stranko izrecno opozorila, da do ogleda napak stanovanja ne bo adaptirala in tudi ne naseljevala novih najemnikov, kar bo povzročilo neprejemanje najemnin in s tem škodo. Nesporno je tožeča stranka toženo stranko dvakrat pisno pozvala k ogledu stanovanja, a vsakič neuspešno (prilogi A8 z dne 26. 4. 2011 in A13 z dne 8. 11. 2011 spisa). Navedeno pa je dolžnost prodajalca oz. tožene stranke po prvem odstavku 25. člena ZVKSES(2). Nesporno je tudi, da je zaradi neodzivnosti tožene stranke tožeča stranka sama pristopila k odpravi napak. Medtem ko je tožeča stranka pravočasno in skladno s 24. členom ZVKSES opozorila toženo stranko na skrite stvarne napake, pa je tožena stranka kršila vse svoje zakonske obveznosti po 25. členu ZVKSES, tako glede pregleda nepremičnine in dostave obvestila tožeči stranki o vzrokih za napake in o načinu odprave, kot glede rokov za odpravo skritih napak od prejema obvestila o njih. Zato se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na tretji odstavek 168. člena OZ, po katerem je potrebna skrbna sodna presoja okoliščin, ki bi izkazovale verjeten razvoj dogodkov(3). Med te okoliščine pa sodi tudi opustitev zakonsko zapovedanega ravnanja tožene stranke in je iz tega razloga pritožba v tem delu utemeljena, ne glede na to, ali bi sicer najemnica A. S. po izteku enoletnega obdobja podaljšala najemno pogodbo. Glede na to, da je tožeča stranka stanovanje oddajala v najem in glede na ugotovljene številne stvarne napake, sploh pa upoštevaje dejstvo, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna pristopiti k njihovi odpravi, je zato tožena stranka v celoti odgovorna za izgubo pričakovanih dveh najemnin zaradi opustitve dolžnega ravnanja v primeru uveljavljanja jamčevalnega zahtevka(4). Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je nepravilno uporabilo materialnopravno določbo tretjega odstavka 168. člena OZ. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v I. b.) točki izreka spremenilo (skladno s peto alinejo 358. člena ZPP), in sicer tako, kot izhaja iz 1. alineje I. točke izreka te sodbe.

K III. b.) točki izreka:

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo del zahtevka za povračilo stroškov izolacije stropa garaže pod stanovanjem tožeče stranke, in sicer (tudi) v delu, ki se nanaša na znesek 227,38 EUR in ki predstavlja davek na dodano vrednost v zvezi s plačilom izolacijskih del. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo zato, ker tožeča stranka tega stroška ni z ničemer izkazala.

11. Po stališču pritožnice gre skladno z določili Zakona o davku na dodano vrednost za zakonsko obvezno dajatev, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo razpolagati s podatkom, da je tožeča stranka pri plačilu računa davek utajila, saj nezakonitega ravnanja pravdne stranke ni dopustno domnevati. Vendar je v dokazni sferi tožeče stranke izkaz dejstva, da ji je ta strošek nastal (212. člen ZPP). Tožeča stranka je v spis priložila račun za plačilo del gradbeništva M. s.p. (priloga A16) in potrdilo o plačilu računa (priloga A22), ni pa predložila nobene listine, ki bi dokazovala, da je odvedla oz. plačala DDV. Tudi če tožena stranka, ki je izrecno prerekala celotno terjatev iz naslova plačanega računa, ni izrecno prerekala postavke DDV, kot pritožnica tudi izpostavlja, pa je to storil stranski intervenient, do česar je upravičen na podlagi četrtega odstavka 201. člena ZPP (prim. red. št. 18, list. št. 46). Tožeča stranka na trditev stranskega intervenienta, da za ta znesek ni oškodovana, ker za tožečo stranko predstavlja vstopni DDV, ni odgovorila, zaradi česar je to dejstvo priznala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Že v skladu z Zakonom o davčnem postopku pa vsak davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami(5), zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je plačilo DDV nemogoče dokazati, ker se celoten DDV plača glede na obračun vstopnega in izstopnega DDV posamezne pravne osebe. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da bi bil zahtevek iz naslova DDV lahko neutemeljen le, če bi bilo s strani stranskega intervenienta dokazano, da je tožeča stranka v navezujočem obračunskem obdobju za plačilo DDV odvedla DDV. Stranski intervenient ni bil dolžan podajati nobenih dokaznih predlogov, saj je bilo dokazno breme po obrazloženem prerekanju tega dela zahtevka ponovno na tožeči stranki. Pritožba zoper III. b.) točko izreka izpodbijane sodbe zato ni utemeljena.

K IV. točki izreka:

12. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za odpravo napak na terasi (glej spodaj, točka V.), je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo stroška izvedeniškega mnenja, ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot škodo zaradi opustitve zakonitega postopanja tožene stranke.

13. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da enači odškodninski zahtevek z odmero stroškov postopka glede na uspeh (dokazovanja) v pravdi. Vendar strošek izvedenskega mnenja ne predstavlja pravno priznane oblike škode. So pa stroški za izvedenca, ki so nastali pred pravdo, del pravdnih stroškov(6). Gre namreč za izdatke, ki so nastali zaradi postopka in spadajo med pravdne stroške po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP(7). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da kot laik ni razpolagala z vsemi elementi dejanskega stanja, ki so potrebni za sestavo tožbe. Te okoliščine bi moralo, ker je tožeča stranka ta strošek v postopku priglasila, ne glede na to, na kakšno pravno podlago se je sklicevala, upoštevati tudi sodišče prve stopnje (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je višje sodišče navedeni strošek priznalo po temelju, odmerilo pa ga je po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2012, 35/2013, v nadaljevanju: Pravilnik). Od zahtevanih 960,00 EUR stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja (priloga A17 spisa) je priznalo 184,00 EUR za zahteven ogled (2. točka prvega odstavka 50. člena Pravilnika), 40,00 EUR za čas potovanja na ogled in nazaj (tretji odstavek 50. člena Pravilnika), 276,00 EUR za zahtevno izvedensko mnenje (2. točka prvega odstavka 51. člena pravilnika Pravilnika) in 75,00 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 45. člena Pravilnika), kar skupaj z 20 % DDV znaša 960,00 EUR. Ker sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov določila prvega odstavka 151. člena ZPP ni uporabilo, je višje sodišče v tem delu pritožbi prav tako ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), in sicer tako, kot izhaja iz 2. alineje I. točke izreka te sodbe.

K V. točki izreka, 1. do 4. alineja:

14. V zvezi z zahtevkom za odpravo napak na terasi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugotovitve sodne izvedenke ne potrjujejo vzrokov za zamakanje, ki jih je navedla tožeča stranka. Ker je tožeča stranka zahtevala drugače, tožbenega zahtevka pa ni spremenila, kljub temu, da si je to pridržala, je zahtevek v tem delu zavrnilo.

15. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da enači vzroke za zamakanje vode v zid spornega stanovanja z zahtevkom za odpravo napak. Ta po njenem mnenju obsega dela, ki so neizogibna, da bi se odpravila pomanjkljivost v hidroizolaciji nosilnega zidu stanovanja in stavbe in preprečila posledica - moker zid na vogalu spalnice. Višje sodišče ugotavlja, da sta izvedenski mnenji skladni v ugotovitvi, da je eden od vzrokov zamakanja razpoka v betonski plošči, pa tudi sicer se vzroki za pojav stvarnih napak, ki sta jih ugotovila oba izvedenca, ne izključujejo. Kar pa je bistveno pri odločitvi o tem delu zahtevka, je, da se po mnenju sodne izvedenke vzroki (in s tem stvarne napake) odpravijo drugače, kot je to s tožbenim zahtevkom uveljavljala tožeča stranka. Sodna izvedenka je namreč ugotovila še, da je razpoka v betonski plošči nastala zaradi slabitve zaradi vgradnje PVC cevi namesto linijske rešetke, zato je predlagala njeno odstranitev in položitev linijske rešetke, kot je to bilo predvideno v projektni dokumentaciji (list. št. 88 spisa). Tega tožeča stranka s tožbo ni zahtevala. Drugi vzrok za pojav zamakanja je po mnenju izvedenke nepravilno izveden stik tlaka z AB ogradno steno (in ne pretrgana oz. nepravilno izvedena hidroizolacija na ostalih stikih - plošča/stena, plošča/odtočna rešetka). Izvedenka je namreč ugotovila, da je hidroizolacija terase pravilno izvedena, razen detajla ob stiku z AB ogradno steno, zato je podala mnenje, da je v pasu ob AB steni potrebno odstraniti del tlaka do horizontalne hidroizolacije in izvesti detajl skladno s Pravilnikom o zaščiti stavb pred vlago. Z deli, ki jih je v tožbi od tožene stranke zahtevala tožeča stranka, zato ugotovljenega zamakanja stene ni mogoče odpraviti. Tožeča stranka namreč zahteva, da se odstranijo obstoječe keramične ploščice, estrih in izolacija na terasi ter ponovno položi hidroizolacija z vsemi obdelavami stikov stene objekta/betonska plošča terase. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožbeni zahtevek uveljavlja natančno tiste napake, ki jih je potrdila tudi imenovana izvedenka, in sicer sanacijo nepravilno izvedene hidroizolacije. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se zahteva predvsem pravilna izvedba hidroizolacije z vsemi obdelavami stikov; izvedenka je v mnenju natančno opisala poseg, ki ga je treba opraviti (prim. izved. mnenje na list. št. 89), ta pa celotne menjave hidroizolacije na terasi, kot je zahtevala tožeča stranka, ne predvideva. Tožeča stranka sicer uveljavlja, da njena zahteva po ponovni izvedbi hidroizolacije obsega vsa prizadeta mesta, ki so vzrok za zamakanje, vendar mora biti tudi v primeru, kot je predmetni, tožbeni zahtevek dovolj določen oz. določljiv, da je tudi izvršljiv.

16. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče izvedenko zaslišati. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno razumelo izvedensko mnenje, ki je jasno, izčrpno in natančno. Pritožbena trditev, da je sodišče zmotno razumelo izvedensko mnenje, pa tudi ni logična, saj tožeča stranka dejanskih ugotovitev v sodbi, da je razpoka nastala zaradi vgradnje PVC cevi namesto linijske rešetke, ter da je nepravilno izveden stik tlaka z AB ogradno steno, ne izpodbija. Zato se do obširnih navedb pritožnice glede vsebine izvedenskega mnenja sodne izvedenke višje sodišče ni opredeljevalo. V delu, v katerem izpodbija 1. do 4. alinejo V. točke izreka izpodbijane sodbe, je zato pritožba neutemeljena.

K V. točki izreka, 5. in 6. alineja:

17. Tožeča stranka je zahtevala, da tožena stranka odpravi pomanjkljivosti v toplotni izolaciji zunanjih zidov, okenskih in vratnih špalet stanovanja, okenskih polic in stika zidu z balkonom stanovanja v etaži višje in vrne stanovanje v prejšnje stanje s čiščenjem, kitanjem in beljenjem na poškodovanih mestih zaradi odprave napak.

18. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je ugotovilo, da zanj tožeča stranka nima aktivne legitimacije, saj gre za posel, ki presega redno upravljanje. Navedlo je, da posamezni etažni lastnik ne more uveljavljati jamčevalnega zahtevka, ki se nanaša na skupne dele stavbe in se pri tem sklicevalo na 29. člen ZVKSES, po katerem bi to v imenu etažnih lastnikov lahko storil le upravnik, če je tako dogovorjeno s pogodbo o upravljanju(8).

19. Dejstvo, da gre za pomanjkljivosti izolacije, ki je del fasade, in torej za skupne dele stavbe, ni sporno. Prav tako ni sporno, da so se stvarne napake - mraz, vlaga in plesen, pojavile v stanovanju tožeče stranke in gre torej tudi za skrito napako na nepremičnini tožeče stranke. Kljub temu, da mora oz. je skladno z 29. členom ZVKSES upravičen upravnik za račun kupcev oziroma etažnih lastnikov obvestiti o napakah prodajalca oziroma izvajalca del na stavbi in proti njim uveljavljati zahtevke na podlagi odgovornosti za stvarne napake, saj to določilo v korist etažnih lastnikov zagotavlja večje oziroma dodatno varstvo njihovih pravic, pa s tem možnost uveljavljanja jamčevalnega zahtevka (ki izhaja iz prodajne pogodbe) s strani posameznega (etažnega) lastnika, ko se stvarna napaka pojavi na njegovem delu, ni izključena. Jamčevalne zahtevke na skupnih delih ima tudi po določilih Stvarnopravnega zakonika (in torej izven določb ZVKSES) možnost uveljavljati vsak etažni lastnik kot solastnik skupnih delov in naprav(9). Ponoviti pa gre tudi, da gre hkrati, ker se stvarna napaka pojavlja v stanovanju določenega lastnika, tudi za skrito napako na nepremičnini tožeče stranke.

20. Tožeča stranka zato utemeljeno trdi, da je za zahtevek za odpravo stvarnih napak na toplotni izolaciji zunanjih zidov, okenskih in vratnih špalet stanovanja, okenskih polic in stika zidu z balkonom stanovanja aktivno legitimirana. Ne gre namreč za upravljanje stavbe v smislu ohranjanja njenega stanja, kot pravilno uveljavlja pritožnica, pač pa za jamčevalni zahtevek, usmerjen v izpolnitev prodajne pogodbe. Očitana kršitev določb pravdnega postopka je zato podana, saj sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča, da za ta zahtevek tožeča stranka ni legitimirana, trditvene podlage v zvezi s stvarnimi napakami ni presojalo (prim. 2. člen ZPP) in tudi odločilnega dejanskega stanje o teh stvarnih napakah ni ugotavljalo. Držijo namreč pritožbene trditve, da je izvedenka v mnenju vseeno ugotovila, da je toplotna izolacija pomanjkljiva glede kriterija površinske kondenzacije vlage (list. 84, 91 in 92 spisa) in da detajl toplotne izolacije na spodnji strani balkonov ni izveden skladno s projektno dokumentacijo(10). Višje sodišče je zato skladno s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. alineji V. točke izreka izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbena obravnava bi namreč onemogočila presojo tega vprašanja in okoliščin na obeh sodnih stopnjah, s tem pa bi posegla v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe. Zato naj sodišče prve stopnje v novem sojenju presodi tudi o zahtevku tožeče stranke za odpravo stvarnih napak na toplotni izolaciji zunanjih zidov, okenskih in vratnih špalet stanovanja, okenskih polic in stika zidu z balkonom stanovanja v etaži višje.

(1) List. št. 6 spisa.

(2) Prodajalec mora v petnajstih dneh od prejema obvestila o napaki pregledati nepremičnino in kupcu v nadaljnjih petnajstih dneh dostaviti obvestilo o vzrokih za napako in o načinu, na katerega namerava odpraviti napako.

(3) Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. (4) Podobno tudi VSL Sodba I Cp 3134/2009 z dne 21. 10. 2009. (5) 77. člen Zakona o davčnem postopku.

(6) Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča zasebno izvedensko mnenje, ki ga ena stranka pridobi pred začetkom pravde, ni dokazna listina, temveč ima zgolj naravo strankinih navedb (prim. VS RS II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2006, II Ips 790/2006 z dne 26. 2. 2009 in III Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009).

(7) Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 144/2008 z dne 21.1.2010. (8) 29. člen ZVKSES: Upravnik mora in je upravičen za račun kupcev oziroma etažnih lastnikov prodajalca oziroma izvajalca del na stavbi oziroma proizvajalca naprav in opreme iz 27. člena tega zakona obvestiti o napakah na skupnih delih stavbe in proti njim uveljavljati zahtevke na podlagi odgovornosti za stvarne napake oziroma garancije za brezhibno delovanje naprav in opreme.

(9) Podobno v VSM sodba I Cp 1528/2011 z dne 21. 2. 2012 (8. točki obrazložitve), VSL sodba in sklep II Cp 3329/2011 z dne 5. 9. 2012, VSL sklep II Cp 2143/2013 z dne 5.3.2014 in 24. VSL sodba in sklep II Cp 1552/2013 z dne 9.10.2013. (10) Kar je prav tako stvarna napaka, prim. VSL sodba in sklep II Cp 3329/2011 z dne 5.9.2012, 7. točka obrazložitve.