Jedro

Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, morajo biti jasno in nedvoumno navedena. Biti morajo taka, da bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi se v pravdi izkazala za resnična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 756.695,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 13.7.1998 dalje, ter stroške pravdnega postopka v višini 9.000,00 SIT. Sodišče v obrazložitvi navaja, da tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo v zakonskem roku tridesetih dni. Ker so izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji, ki jih ZPP zahteva v določbi 318. člena, je izdalo zamudno sodbo.

Zoper zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je odgovor na tožbo podala, pritožbi pa prilaga povratnico pošiljke kot dokazilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v mejah, kot to določa ZPP. Pritožbo je najprej preizkusilo v mejah in iz razlogov, kot to izhaja iz pritožbe. Ob takem preizkusu je ugotovilo, da je bil odgovor na tožbo s strani tožene stranke dejansko vložen po preteku zakonskega roka, tako da bi bilo mogoče, ob seveda izpolnjenih ostalih zakonskih pogojih, izdati zamudno sodbo. Tožena stranka je namreč tožbo prejela 28.8.1999, odgovor na tožbo pa je vložila priporočeno po pošti 29.9.1999, to pa je več kot 30 dni po prejemu tožbe (člen 277 ZPP).

Ob preizkusu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti, pa je ugotovilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Iz tožbe ni jasno razvidno, s čim tožeča stranka utemeljuje konkretni tožbeni zahtevek. Tožbi prilaga različne listine kot dokazila, vendar glede na tožbene trditve in glede na listine ni jasno, kaj predstavlja znesek, ki ga terja tožeča stranka od tožene. Upoštevaje tožbene trditve pod tč. II. namreč ni jasno, ali zahtevani znesek predstavlja odškodnino za poškodovani avtomobil, ali gre za terjatev iz pogodbe o leasingu ali pa morda za oboje. Tožeča stranka namreč istočasno trdi, da je bil avto odvzet in prodan, da je bil poškodovan in da obroki niso bili plačani.

Dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, morajo namreč biti v tožbi jasno in nedvoumno navedena. Hkrati morajo biti taka, da bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi se v pravdi izkazala za resnična, ker bi imela podlago v materialnem pravu.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka odpraviti zgoraj navedeno kršitev, upoštevaje določbe čl. 318 ZPP.