Jedro

Tudi v primeru, če bi bil za nakazilo prenizkega zneska dejansko odgovoren mandatar, to ne pomeni, da je tožena stranka svoje obveznosti razbremenjena, pač pa gre za notranji odnos tožene stranke in mandatarja, ki na obveznost do tožeče stranke ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 8.5.2013 odločilo, da se zaradi umika tožbe za znesek glavnice v znesku 9.403,22 EUR postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 562,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2011 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.344,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, to je II. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v višini 562,78 EUR s pripadki zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov toženi stranki. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokaznega predloga z vpogledom v elektronsko pošto z dne 18.4.2011. Tožena stranka ob dejstvu, da tožeča stranka nikoli do naroka dne 8.5.2013 ni prerekala navedbe tožene stranke, da je v aprilu 2011 preklicala izjavo z dne 30.7.2011, ni mogla niti ni bila dolžna predložiti elektronskega sporočila z dne 18.4.2011 (pred tem narokom). Sodišče je izjavo S., d. o. o., predloženo na naroku dne 8.5.2013 s strani tožeče stranke štelo za pravočasno, istega dne predloženega elektronskega sporočila tožene stranke pa ni upoštevalo, čeprav ga tožena stranka nedvomno brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej. Sodišče glede utemeljitve tožene stranke ni navedlo razlogov, storilo je bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče z neupoštevanjem elektronskega sporočila z dne 18.4.2011 tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v 10. točki pravilno ugotovilo da je Urad RS za intelektualno lastnino z začasnim dovoljenjem z dne 24.1.2011 tožeči stranki podelil dovoljenje za uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije audiovizualnih del do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na audiovizualnih delih, tega pa pri odločitvi ni upoštevalo. Dovoljenje je bilo podeljeno za čas do ustanovitve kolektivne organizacije, to se je zgodilo že dne 31.12.2007 in s tem dnem zato tožeča stranka ni bila več upravičena za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Od ustanovitve Zavoda AIPA dne 31.12.2007 torej tožeča stranka ni bila več upravičena do uveljavljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije audiovizualnih del. Sodišče tudi ni upoštevalo sklepa Urada za intelektualno lastnino z dne 12.4.2011, iz katerega izhaja, da tožeča stranka za vtoževano obdobje tudi sicer neupravičeno uveljavlja avtorsko nadomestilo, saj je Urad v sklepu ugotovil, da tožeča stranka s takšnim zaračunavanjem krši 146. člen ZSP. Tožeča stranka je bila upravičena za sporno obdobje izstavljati račune izključno koordinatorju (S., d. o. o.), kot to dokazuje po toženi stranki predložen račun z dne 30.6.2010, ne pa neposredno toženi stranki. Tožena stranka je bila dolžna obveznosti do tožeče stranke plačevati na račun družbe S., d. o. o., kar je glede obravnavanih obveznosti in v zahtevanih plačilnih rokih tudi storila. Kolikor koordinator S., d. o. o., s strani tožene stranke prejetih plačil v celoti ne bi plačeval tožeči stranki, pa bi bila ta na podlagi 5. člena pogodbe z dne 7.2.2003 dolžna izstaviti račun neposredno toženi stranki. Šele nato bi tožeča stranka lahko avtorska nadomestila uveljavljala neposredno od tožene stranke. Tožeča stranka toženi stranki ni izstavila nobenega računa. Sodišče je neupravičeno sledilo tožeči stranki, ki se je sklicevala na 6. člen citirane pogodbe, saj bi tožeča stranka po 5. členu pogodbe morala najprej izstaviti račun za domnevne obveznosti tožene stranke. Sodišče v sodbi glede tega ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, sodba je nedvomno napačna. Sodišče se neutemeljeno sklicuje tudi na pogodbo o naročilu med toženo stranko in družbo S., d. o. o., dolžniško-upniško razmerje je bilo vzpostavljeno med tožečo stranko in družbo S., d. o. o., in zatem posebno razmerje S., d. o. o., in toženo stranko, ni pa bilo neposrednega odnosa med pravdnima strankama. Sodišče se v 19. točki obrazložitve neutemeljeno sklicuje na izjavo tožene stranke z dne 30.7.2010, s katero je ta družbi S., d. o. o., naročila, da sme tožeči stranki nakazovati le polovico na toženo stranko odpadlih in zaračunanih mesečnih zneskov avtorskih nadomestil. Ta izjava je sporočilo tožene stranke družbi S., d. o. o., da bo začasno plačevala le 50 % obveznosti, nikakor pa ne nalog za zadrževanje sredstev. Ker je tožena stranka družbi S., d. o. o., za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 plačevala celotne mesečne obveznosti in 50 % le teh ni deponirala na sicer v citirani izjavi napovedan poseben račun, je bila omenjena družba vsekakor dolžna plačevati tožeči stranki celotne na toženo stranko odpadle obveznosti. Ker tega ni izvajala, tožena stranka za to ne nosi nikakršne odgovornosti. Poleg tega je tožena stranka izjavo z dne 30.7.2010 18.4.2011 preklicala. Ne drži, da naj bi izjavo preklicala šele 19.4.2013. Tožeča stranka tako vsekakor ni aktivno pravdno upravičena v tem sporu. Ugovorne navedbe tožene stranke glede višine vtoževanega zneska je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo, kljub temu, da je v točki 32 obrazložitve celo samo navedlo, da mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom vsaka stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze. Tožeča stranka bi bila dolžna navesti in predložiti izračune avtorskih nadomestil za čas od maja do decembra 2010, česar ni storila, navedla je le elemente za izračun. Posebej tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških. S., d. o. o., vtoževane glavnice ni plačal po vložitvi tožbe po naročilu tožene stranke, saj mu ta predhodno ni podala naloga za zadrževanje. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je bila tožba zoper toženo stranko potrebna, krivda je bila izključno na družbi S., d. o. o. Ne drži, da bi tožeča stranka tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka po toženi stranki, saj je zahtevek izpolnila S., d. o. o., in ne tožena stranka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z neupoštevanjem dokaznega predloga tožene stranke z vpogledom v elektronsko pošto z dne 18.4.2011. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo pravilne razloge. Glede na to, da je že v predhodni pisni vlogi z dne 30.4.2013 tožena stranka predložila poziv o preklicu prepovedi v aprilu 2011, bi lahko v tej vlogi predlagala tudi navedeni dokaz, pa ga ni. Neutemeljeno navaja, da to dejstvo pred narokom dne 8.5.2013 ni bilo sporno, saj predhodno v postopku sploh ni bilo navajano. Glede na to, da je tožeča stranka navedeno vlogo z dne 30.4.2013 prejela le dan pred narokom 8.5.2013, pa, nasprotno z navedbo tožene stranke, s predloženim dokazom, to je izjavo S., d.o.o., na naroku ni bila prekludirana. Tudi ne drži, da se sodišče ni izreklo o utemeljitvi tožene stranke in da naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko stranka navede neko dejstvo, mora zanj predlagati tudi dokaz. Če tožeča stranka naknadno njeno dejstvo prereka, to ni razlog, ki bi stranko opravičeval do naknadnega predlaganja dokaza. Iz navedenih razlogov, kot tudi razlogov, ki jih je glede tega navedlo sodišče prve stopnje, izhaja tudi, da ne drži navedba, da naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Ravnanje sodišče, ko je upoštevalo pravila o prekluziji, ne predstavlja nezakonitega postopanja.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožeči stranki začasno dovoljenje, ki ji je bilo podeljeno dne 24.1.2011 za čas do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na audiovizualnih delih, prenehalo 31.12.2007, ko je bil ustanovljen Zavod AIPA. Glede tega je sodišče navedlo pravilne razloge in ne drži, da naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se o tem ne bi izreklo. Nasprotno, navedlo je, da iz dopisa Urada RS za intelektualno lastnino z dne 14.5.2012, iz sklepa z dne 3.9.2012, kot tudi iz dovoljenja, izdanega dne 6.2.2012 Z. izhaja, da ima dovoljenje Urada za kolektivno organizacijo konstitutiven značaj ter da se šteje, da je vložnik kot kolektivna organizacija ustanovljen z dnem izdaje oziroma dokončnostjo tega dovoljenja oziroma odločbe. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da šele z dnem izdaje dovoljenja oziroma dokončnostjo dovoljenja oziroma odločbe z dne 6.2.2012 preneha veljati začasno dovoljenje z dne 24.1.2012 dano tožeči stranki in drugačne pritožbene navedbe niso bile utemeljene. Do 6.2.2012 je bila tako tožeča stranka upravičena in dolžna zbirati vtoževana avtorska nadomestila.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka neutemeljeno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke tudi s sklicevanjem na sklep Urada za intelektualno lastnino z dne 12.4.2011 (B2), ki je bil izdan že po obdobju, iz katerega izvirajo vtoževani zneski. Kot izhaja iz samega sklepa, je tožeča stranka kršila 146. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah s tem, ko je opravljala administrativno-tehnične posle kot pooblaščenec Evropske zveze za radiofuzijo. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je upravni organ tožeči stranki naložil odpravo kršitev, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je bil razlog dejstvo, da tožeča stranka ni imela več začasnega dovoljenja, ki naj bi prenehalo dne 11.10.2010, ko je bilo dano dovoljenje Zavodu AIPA. Vendar pa je bilo dovoljenje, dano Zavodu AIPA, z dne 11.10.2010 odpravljeno in ponovno izdano, kot je bilo že navedeno, 6.2.2012, zato trditve tožene stranke v zvezi z navedenim sklepom z dne 12.4.2011 (in ugovor glede aktivne legitimacije) niso utemeljene.

8. Tožena stranka nadalje navaja, da naj bi se sodišče neutemeljeno oprlo na 6. člen Pogodbe o koordinaciji (B4) in da tožeči stranki ni dolžna plačati ničesar tudi zato, ker ta računa ni izstavila neposredno toženi stranki. Nasprotno temu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (18. točka obrazložitve), da Pogodba o koordinaciji v 6. členu določa obveznosti in solidarno odgovornost tako operaterja kot koordinatorja plačevanja in je sklicevanje na 5. člen pogodbe neutemeljeno. Tožeča stranka od pogodbe ni odstopila (5. člen), pač pa na podlagi 6. člena in dogovorjenega jamčenja tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 1019. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ko tožena stranka jamči kot porok in plačnik, torej solidarno (in ne subsidiarno), od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo neplačanih zneskov. Tudi glede tega ne drži, da naj sodišče razlogov o odločilnih dejstvih ne bi ugotovilo.

9. Glede na že navedeni 6. člen Pogodbe o koordinaciji se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da s tožečo stranko ni imela neposrednega odnosa, neutemeljeno pa izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje glede sklenjene Pogodbe o naročilu (A15) med toženo stranko in družbo S., d. o. o. Z navedeno pogodbo je nastalo razmerje med toženo stranko in družbo S., d. o. o., sodišče je pravilno zaključilo, da je v primeru, da prenos denarja ni bil izveden, odgovorna tožena stranka, ki je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, svojemu mandatarju naročila, da sme nakazati tožeči stranki le polovico mesečnega zneska oziroma avtorskega nadomestila. Tudi v primeru, če bi bil za nakazilo prenizkega zneska dejansko odgovoren mandatar, to ne pomeni, da je tožena stranka svoje obveznosti razbremenjena, pač pa gre za notranji odnos tožene stranke in mandatarja, ki na obveznost do tožeče stranke ne vpliva, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz tega nadalje izhaja, da dejstvo, kdaj je tožena stranka preklicala izjavo z dne 30.7.2010 v oziru do tožeče stranke niti ni relevantno, saj gre za razmerje med njo in mandatarjem, čeprav sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključki sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede višine vtoževanega zneska, saj je tožeča stranka v svojih pripravljalnih vlogah pojasnila obračun in elemente za obračun avtorskega nadomestila za vse vtoževane zneske in izračun opravila v zadostni meri, tako da tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni navedla in predložila izračunov avtorskih nadomestil, navedla jih je v sami pripravljalni vlogi.

11. Končno so neutemeljene pritožbene navedbe tudi glede izreka o stroških. Dejstvo je, da je bila obveznost (glavnica) izpolnjena po vložitvi tožbe, zaradi česar je tožeča stranka tožbo v tem delu umaknila. Plačilo je res izvedel koordinator, S., d. o. o., vendar iz Pogodbe o naročilu izhaja, da prevzemnik (to je S., d. o. o.) dobavitelju plačuje v imenu in za račun naročitelja, to je tožene stranke, glavnica je bila torej plačana v imenu tožene stranke in je tudi stroškovna odločitev pravilna.

12. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka odločbe), potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni prispeval k odločitvi. Vsaka pravdna stranka zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).