Jedro

Ker je torej tožeča stranka na podlagi določb Pogodbe o upravljanju in Stanovanjskega zakona v pravnem razmerju s toženo stranko kot lastnico stanovanja, ta pa je nanjo prenesla le pooblastilo, da v njenem imenu obračunava in izterjuje stroške od najemnikov in torej proti njim ni niti aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov, to pomeni, da v dani pravni in dejanski situaciji lahko v pravdi uveljavlja plačilo stroškov le od lastnice stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (pravilno bi bilo le s sodbo) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi O. s. v L.i, opr. št. Ig 2002/03780 z dne 24.5.2002 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 148.380,00 SIT (pravdnih stroškov; 2. točka izreka).

Tožena stranka je proti zgoraj navedeni odločbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo stroške tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske hiše v L. ter da zahteva od tožene stranke kot lastnice stanovanja v tej hiši plačilo obratovalnih stroškov. Ugotovilo je, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožeča stranka je aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov in ali tožena stranka (ki je lastnica stanovanja, ki je bilo oddano v najem), je pasivno legitimirana v tej pravdi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da Pogodba o upravljanju v zvezi z izvajanjem stanovanjskih storitev v objektu v L. (v nadaljevanju Pogodba o upravljanju), velja na podlagi 31. čl. Stanovanjskega zakona za vse etažne lastnike, torej tudi za toženo stranko (ki trdi, da pogodbe ni podpisala) in z razlogi zanje. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ocenilo določbe 7. točke 2. čl. in 10. čl. Pogodbe o upravljanju, iz katerih res izhaja le pooblastilo tožeči stranki kot upravniku, da obračunava in pobira stroške tudi od najemnikov stanovanj, kar pomeni, da proti najemnikom lahko nastopa le v imenu in na račun lastnikov in ne v svojem imenu. Tako lahko nastopi le v kolikor bi lastniki stanovanj nanjo prenesli materialnopravna upravičenja (tako tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenje dne 18.12.2001). Takšnega prenosa pa Pogodba o upravljanju ne izkazuje, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Tožeča stranka bi torej tožbo proti najemnikom lahko vložila le v imenu in za račun tožene stranke, kot njena zakonita zastopnica. Ker je torej tožeča stranka na podlagi določb Pogodbe o upravljanju in Stanovanjskega zakona v pravnem razmerju s toženo stranko kot lastnico stanovanja, ta pa je nanjo prenesla le pooblastilo, da v njenem imenu obračunava in izterjuje stroške od najemnikov in torej proti njim ni niti aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov, to pomeni, da v dani pravni in dejanski situaciji lahko v pravdi uveljavlja plačilo stroškov le od lastnice stanovanja. Trditve pritožnika, da je tožeča stranka obračune stroškov (in račune) izstavljala najemniku, tožena stranka pa mora imeti kot samoupravna skupnost (za katero veljajo pravila poslovanja po finančnem zakonu) za plačilo izkazano terjatev, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Sicer pa tožena stranka lahko izkaže terjatev z drugimi pravnimi podlagami.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da tožena stranka ni izkazala višine terjatve ter, da za to ni predložila nobenega dokaza. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka predložila v spis račune, iz katerih je razvidno obdobje, v katerem so bile storitve opravljene, zneski za posamezne storitve, rok plačila, datum izdaje računa ter dokazila, iz katerih je razvidno, da je stroške, ki jih vtožuje, plačala dobaviteljem.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da ni pravilno uporabilo določb o neupravičeni obogatitvi, ker ta določa, da mora biti podano tako prikrajšanje ene stranke, kakor tudi obogatitev druge stranke, druga stranka v tej pravdi pa po njenem mnenju ni bila obogatena, ker ni imela možnosti biti obogatena ob dejstvu, da s strani tožeče ni prejela nobenega obračuna stroškov, temveč le račun, iz katerega ni bil razviden obračun stroškov ter obdobje, za katera tožeča stranka stroške terja. Vendar pa zgolj dejstvo, da tožena stranka ni prejela obračuna stroškov še ne dokazuje, da ni bila obogatena. Ker tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih stroškov in ker je tožeča stranka te tudi plačala in je s tem plačala njen dolg, tožena stranka nedvomno je obogatena za vtoževane zneske, tožeča stranka pa prikrajšana. Elementi dejanskega stanu neupravičene obogatitve torej nedvomno so podani.

Trditve pritožnika, da se terjatev E. in V. ne da preveriti, "ker gre v konkretnem primeru za skupne stroške in se le-ti delijo po določenem ključu, tako da odstopnika terjatve ne moreta določiti le znesek dolga, temveč bi ga morala določiti v odstotku napram celotnemu računu za posamezno obdobje, " so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka navedenega ni trdila tekom postopka na prvi stopnji, niti ni navedla, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odst. 337. čl. ZPP). Tožena stranka je namreč v zvezi tema dvema terjatvama trdila le, da ni bila obveščena o odstopu ter trdila, da odstop terjatve učinkuje nasproti tretjemu le v primeru, če je o odstopu obveščen. Stališče tožene stranke o pravnem pomenu obvestila dolžniku je zmotno, saj naznanilo nima konstitutivnega pomena (za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, niti obvestilo), pomembno je zgolj z vidika veljavnosti izpolnitve dolžnika. Po določbi 2. odst. 438. čl. ZOR je namreč izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Pogodba o odstopu terjatve učinkuje torej tudi proti tretjemu (dolžniku), četudi o odstopu ni bil obveščen. Trditve pritožnika, da ni moč ugotoviti, kdaj naj bi tožeča stranka terjatev poravnala, za kakšne storitve gre, za koga so bile te opravljene, kdaj in v kakšnih zneskih so bile plačane in kdo je le-te poravnal, ali tožeča iz svojih sredstev ali iz sredstev lastnikov stanovanj, so prav tako nedopustne pritožbene novote v smislu določbe 1. odst. 337. čl. ZPP.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), uveljavljanih bistvenih kršitev pa pritožnik niti ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo (in sklep) potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.