Jedro

V inšpekcijskem postopku, ki se zaradi varstva javnega interesa začne po uradni dolžnosti, prijavitelj nima položaja stranke, zato tudi ne more vložiti pritožbe zaradi molka inšpekcijskega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 782/99-13 z dne 5.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.1999, s katero je tožena stranka zavrgla tožničino pritožbo, vloženo po določbah 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ker organ urbanistične inšpekcije ni odločil o posegu v prostor, ki sta ga izvedla tožničina soseda. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, ker tožnica v inšpekcijskem postopku, ki naj bi se vodil zoper njena soseda, glede na določbe 49. člena ZUP/86 ni stranka.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Pojasnilo je določbe 49. in 50. člena ZUP/86 in sklenilo, da je v inšpekcijskem postopku lahko stranka le oseba, ki je na določenem področju kršila predpise in proti kateri inšpektor po uradni dolžnosti vodi postopek in ji odredi določene ukrepe. Po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97) izreče urbanistični inšpektor ukrep zoper investitorja, ki gradi ali drugače posega v prostor brez predpisanih dovoljenj ali v nasprotju z dovoljenji, če pa investitorja ni mogoče odkriti, pa zoper lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Stranka v tem inšpekcijskem postopku je torej investitor oziroma lastnik ali upravljalec zemljišča, ne pa kakšna druga oseba. Tožnica pa je soseda investitorjev. Ker kot taka ne bi imela položaja stranke v inšpekcijskem postopku zoper investitorja, tudi po presoji prvostopnega sodišča ne more vložiti niti pritožbe zaradi molka prvostopnega organa, torej urbanističnega inšpektorja.

Tožnica v pritožbi izpodbija prvostopno sodbo v celoti, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje. Zahteva tudi, da sodišče naloži plačilo njenih stroškov toženi stranki. Meni, da je kršitev postopka podana že s tem, ko sodišče prve stopnje tožnice v postopku ni zaslišalo kot stranke in je zato dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Je neposredna soseda investitorjev. Objekt investitorjev je postavljen na njeni parcelni meji. Da ima v tej zadevi pravni interes, izhaja tudi iz tega, da je dala soglasje k lokacijskemu dovoljenju za to, da bi investitorja postavila drvarnico pri svoji hiši. Investitorja pa nista zgradila drvarnice, temveč znatno večji stanovanjski prizidek, ki je manj kot en meter oddaljen od tožničine hiše. Za ta prizidek pa tožnica ni dala soglasja. Meni, da je stranka v postopku, v katerem naj bi se odredilo rušenje "črne" gradnje, vsaka pravna ali fizična oseba, ki ima pravni interes za porušenje take gradnje. Sprašuje se, ali je tudi sodišče prve stopnje zavrnilo njeno tožbo zato, ker je hčerka investitorjev, ki stanuje v na črno zgrajenem stanovanjskem objektu, inšpektorica v Kranju. Če v tem postopku nima statusa, bi ji moralo sodišče razložiti, v kakšnem postopku in s kakšnim pravnim sredstvom ter pri katerem organu lahko zahteva porušenje "črne" gradnje.

Prvostopno sodišče ni imelo razlogov, da je tožbo zavrglo in še to po preteku dveh let in štirih mesecev od vložitve tožbe, kar je nerazumno dolgo. Če bi razlogi za zavrženje obstojali, bi to moralo sodišče storiti takoj. Meni, da ji je s sojenjem v nerazumnem roku kršena pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, meni pa tudi, da bi moralo sodišče tožbo zavreči s sklepom, ne pa s sodbo.

Tožena stranka in prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, je inšpekcijski postopek, za kakršnega je dala pobudo tožnica, postopek, ki se začne po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Pobudo za začetek takšnega postopka dajo lahko fizične ali pravne osebe, vendar s tem ne pridobijo položaja stranke v inšpekcijskem postopku. Po 49. členu ZUP/86 je namreč lahko stranka v postopku oseba, na katere predlog se začne postopek (aktivna stranka), oseba, zoper katero teče postopek (pasivna stranka), in oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožnica kot soseda investitorjev, ki sta po njenih navedbah zgradila namesto dovoljene drvarnice stanovanjski prizidek in to na meji s tožničino parcelo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni stranka v inšpekcijskem postopku zoper investitorja in zato tudi ni upravičena vlagati pritožbe zaradi molka prvostopnega upravnega organa po 218. členu ZUP/86. Ker se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti, v tem postopku ni stranke, na katero zahtevo se postopek uvede, ki bi imela v primeru neizdaje odločbe pravico vložiti pritožbo po 1. odstavku 218. člena ZUP/86. Če je tožnica s pisno vlogo zahtevala inšpekcijsko ukrepanje, je imela taka vloga, kot pravilno pojasnjujeta že tožena stranka in prvostopno sodišče, le značaj prijave v smislu 2. odstavka 124. člena ZUP. Tako vlogo mora inšpekcijski organ pri uvedbi postopka sicer upoštevati in osebo, ki tako prijavo da, na njeno zahtevo obvestiti o svojem ukrepu (Zakon o upravi), nima pa taka oseba položaja stranke, na katero zahtevo bi moral inšpekcijski organ postopek uvesti in izreči zahtevani ukrep, pa čeprav se taka oseba sklicuje na škodo, ki jo ima zaradi nezakonite gradnje.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obrvnavi. V obravnavanem primeru se namreč presoja zakonitost akta tožene stranke, s katerim je tožničino pritožbo zaradi molka organa prve stopnje zavrgla. Presoja se torej zakonitost procesne in ne vsebinske odločitve. V takem primeru pa dejansko stanje praviloma ni sporno, temveč gre praviloma za spor glede pravilnosti uporabe materialnih ali postopkovnih predpisov. Ker v tem primeru dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni sporno, materialno in procesno pravo pa sta pravilno uporabljena, dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Zato je pritožbeno sodišče ta pritožbeni ugovor zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo prvostopno sodišče tožnici dati napotke o tem, kako lahko, če ni stranka v inšpekcijskem postopku, zavaruje svoj interes glede obravnavane gradnje. Sodišče po nobenem predpisu takih napotkov ni dolžno dajati. Pomoč neuki stranki so po določbah ZUP/86 dolžni strankam dajati upravni organi (14. člen ZUP/86). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v takih primerih oseba, ki sicer ni stranka, je pa v njenem dejanskem interesu, da se z inšpekcijskim postopkom zagotovi zakonito ravnanje, lahko zahteva pojasnilo od inšpektorja, kaj je v zadevi ukrenil, in če takega pojasnila ne dobi, zahteva pojasnilo od inšpektorjevega predstojnika (98. člen Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 - odl. US, 29/95 - ZPDF, 80/99 - ZUP-1).

Prvostopno sodišče tožničine tožbe ni zavrglo, temveč jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zato je pravilno odločilo s sodbo in ne s sklepom. Pritožba torej ni utemeljena niti v delu, v katerem se ugovarja vrsti akta in odločitve.

Če je tožnica menila, da prvostopno sodišče ni odločilo v razumnem roku, bi lahko do njegove odločitve začela upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS. Ker tega ni storila, in ker je prvostopno sodišče o tožbi že odločilo, ne more v pritožbi zoper to odločitev uspešno uveljaviti ugovorov glede nerazumnega roka za odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Odločitev glede pritožbe pa zajema tudi odločitev glede stroškov postopka. Po 3. odstavku 23. člena ZUS namreč v primeru, kadar sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.