Jedro

Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.

Obrazložitev

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka S. Š. je dolžna tožeči stranki V., d.o.o.,, izročiti prosto njegovih stvari in ljudi stanovanje na naslovu ..., ki obsega kuhinjo v izmeri 14,36 m2, sobo v izmeri 11,62m2, hodnik v izmeri 4,93 m2, kopalnico v izmeri 3,31 m2, in druge prostore v skupni izmeri 1,5 m2, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.“

2. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v znesku 2703,73 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 870,48 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je S. Š. (v nadaljevanju tožena stranka) dolžan izročiti stanovanje na naslovu ..., v skupni izmeri 35,72 m2, prosto njegovih stvari in ljudi, družbi V., d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.217,24 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da s sklepom ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svoji pritožbi navaja, da, ne glede na določilo „kupoprodajne pogodbe“ in dodatka k pogodbi o poslovnem sodelovanju, pravočasnosti izpolnitve glede na predmet pogodbe in končni namen pogodbe ni mogoče šteti za bistveno sestavino pogodbe. Gre za večletno proizvodnjo torej za izpolnjevanje pogodbe še nekaj let po začetku proizvodnje in zato rok izpolnitve na točno določen dan ne more biti bistvena sestavina pogodbe, kar nenazadnje dokazujejo prizadevanja obeh pravdnih strank, da bi še po izteku roka proizvodnja in prodaja uspešno stekli. Tožena stranka izpostavlja, kaj je v smeri uspešnosti projekta (za katerega je osebno jamčila s svojim stanovanjem), dejansko izpolnila in poudarja, da je v bistvenih delih svojo pogodbeno obveznosti izpolnila. Če bi ji tožeča stranka v skladu z določili 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 22/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) omogočila še dodaten rok, bi lahko poskrbela za redno proizvodnjo, ki je tudi sicer, brez njenega sodelovanja, stekla. Tožena stranka meni, da je glede na obseg izpolnitve njenih pogodbenih obveznosti v „kupoprodajni pogodbi“ določena sankcija, to je izročitev stanovanja, pretirana in nesorazmerna morebitno neizpolnjenemu delu pogodbenih obveznosti tožene stranke. Uspeh projekta vpeljave proizvodnje in prodaje vermikulitnih izdelkov je bil odvisen od sodelovanja in skupnega prizadevanja obeh strank in tožena stranka je z izpolnitvijo obveznosti po pogodbi in ponudbi št. 7/97 svoj del pogodbenih obveznosti v celoti ali pa vsaj v pretežni meri ter glede bistvenih stvari izpolnila, razlogi za neuspeh projekta naj bi zato bili na strani tožeče stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na vročeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila „kupoprodajna pogodba“ za sporno stanovanje z dne 16.7.1997 med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere tožeča stranka zahteva izpraznitev in izročitev tega stanovanja, povezana pogodba, in sicer s Pogodbo o poslovnem sodelovanju med družbo Š. d.o.o. in pravnim prednikom tožeče stranke, ki je bila sklenjena 24.6.1997. V 7. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju se je namreč toženec zavezal, da osebno jamči za uspeh projekta vpeljave vermikulitnih izdelkov v proizvodnjo in njihovega trženja ter da bo tožeča stranka sklenila s njim posebno pogodbo, s katero bo zavarovala svoje pogodbene interese v smislu, da bo, če ne bo s strani toženca (oziroma družbe Š. d.o.o.) garantiranega uspeha projekta, pridobila v last toženčevo stanovanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da projekt ni bil uspešen niti po dogovorjenem podaljšanju šestmesečnega roka z dodatnim rokom do 30.6.1998, da je odložni pogoj za veljavnost „kupoprodajne pogodbe“, ki je toženec ni uspel izpodbiti, stopil v veljavo, ter da mora zato tožeči stranki izročiti sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je s stanovanjem jamčiti za uspeh nekega projekta nenavadno, da pa ni samo po sebi nemoralno oziroma nedopustno, ker gre za obliko razpolaganja z lastno nepremičnino, ki jo je mogoče tudi veljavno podariti ali prodati za simbolično ceno (str. 7. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tudi mimo trditev pravdnih strank ne najde nobene oporne točke, da je bila pogodba bodisi protipravna oziroma nemoralna do toženca oziroma da je nična.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so predhodno navedeni materialnopravni zaključi sodišča prve stopnje glede ničnosti „kupoprodajne pogodbe“ oziroma prenosa lastninske pravice na spornem stanovanju napačni. Samo sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prava vsebina pogodbe z dne 16.7.1997 ni prodaja stanovanja (zato „kupoprodajna pogodba“ pisano v navednicah), temveč da gre za pogodbo, s katero je tožeča stranka zavarovala svoje pogodbene interese. Tudi listine v spisu (obe povezani pogodbi, prilogi A4 in A5) potrjujejo, da gre v konkretni zadevi za primer t. i. avtonomne oziroma atipične legis commissoriae, zato je „kupoprodajna pogodba“ oziroma njene določbe o prehodu lastninske pravice na spornem stanovanju nična.

Prvi odstavek 973. člena ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja, upoštevajoč določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ), namreč določa, da je določilo zastavne pogodbe, da bo zastavljena stvar prešla v last upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila poravnana, in določilo, da bo v tem primeru upnik lahko po naprej določeni ceni prodal zastavljeno stvar ali jo obdržal zase, nično. Elementi tipične legis commissoriae, ki jo 973. člen ZOR izrecno prepoveduje, so: 1. glavno pogodbeno razmerje, 2. zastavna pogodba in 3. posebno določilo zastavne pogodbe, na podlagi katerega zastavljena stvar pripade upniku, v kolikor dolžnik ne bi plačal dolga. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da sta tako tipična kot tudi atipična lex commisoria prepovedani oziroma nični. Kot nazorno razloge za to povzame Varanelli: „tako tipična kakor tudi atipična lex commissoria pripeljeta do enakega ekonomskega rezultata, čeprav sta si pravni poti, ki vodita do tega rezultata, rahlo različni. V obeh primerih se namreč dolžnik a priori zavezuje, da bo izgubil lastninsko pravico nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti. In prav to je tisto, kar želi določba o prepovedi legis commissoriae preprečiti“ (glej: Luigi Varanelli, Lex commissoria, Pravna praksa, GV, letnik 2002, številka 20, str. 15 in nasl.).

V konkretni zadevi sta pravdni stranki za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost (prim. npr. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 755/2006 z dne 10.9.2008, sodbo in sklepom opr. št. II Ips 427/2003 z dne 26.8.2004 ter sodbo opr. št. II Ips 260/99 z dne 16.12.1999). Prodaja namreč ni bila določena glede na tržno ceno ob dospelosti, temveč je bila cena vnaprej določena na 58.000,00 DEM, pri čemer sta se pogodbeni stranki strinjali, da se tudi ta v celoti kompenzira z zneskom, ki ga je tožeča stranka izročila tožencu na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ z dne 16.7.1997 nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kot izhaja iz izreka.

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je moralo sodišče druge stopnje posledično spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tako odločitev o stroških postopka na prvi stopnji kot tudi odločitev o pritožbenih stroških temelji na načelu uspeha iz 154. člena ZPP in načelu potrebnosti iz 155. člena ZPP.

Tožeča stranka tako sama nosi svoje stroške postopka, v skladu z Odvetniško Tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT) in na podlagi vloženega stroškovnika tožene stranke pa je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo sledeče pravdne stroške v postopku na prvi stopnji: 600 točk po OT za odgovor na tožbo (Tar. št. 18, pct. 22.525,71 EUR), 600 točk po OT za prvo pripravljalno vlogo (Tar št. 19/1), 450 točk po OT za drugo pripravljalno vlogo (Tar. št. 19/2), 600 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 31.3.2008 (Tar. št. 20/1), 4x po 300 točk za zastopanje na narokih 23.6.2008, 22.9.2008, 8.12.2008 ter 9.2.2009 (Tar. št. 20/2 OT), 100 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 23.6.2008, 300 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 22.9.2008, 300 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 8.12.2008 ter 300 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 9.2.2009 (člen 7/1 OT). Skupaj s priglašenimi administrativnimi stroški v skladu s 13. členom OT in 20% DDV na odvetniške storitve to znaša 5405,4 točk po OT, kar ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT predstavlja 2481,1 EUR. Tožena stranka je priglasila tudi stroške, ki jih je imela s sodnimi taksami po odmeri sodišča, to se pravi za odgovor na tožbo 112,63 EUR (26.990,00 SIT), in pričnino priči K. v višini 110,00 EUR. Skupaj mora torej tožeča stranka toženi stranki povrniti 2703,73 EUR pravdnih stroškov nastalih pred prvostopenjskim sodiščem, in sicer v roku 15 dni.

V skladu z načelom uspeha tožeča stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo, prav tako pa mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo 750 točk po OT za pritožbo (Tar št. 21/1 OT, pcto. 22.525,71 EUR). Upoštevajoč priglašene 2% administrativne stroške in 20% DDV na odvetniške storitve to znaša 915 točk po OT oziroma 419,98 EUR. Skupaj s 450,5 EUR plačane sodne takse za pritožbo znašajo torej pritožbeni stroški tožene stranke 870,48 EUR.

Ker je tožena stranka zahtevala tudi zamudne obresti v primeru zamude s plačilom stroškov, ji je pritožbeno sodišče prisodilo tudi te, in sicer v skladu z načelnim ravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.