Jedro

Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Bistvene so le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.

Pri presoji, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Glede na to, da je bila tožniku v Republiki Bolgariji po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba ter zatrjevano ravnanje varnostnika ne dosega minimalne stopnje resnosti, pri čemer tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Bolgarija ponovno sprejela tožnika (1. 11. 2023) ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (6. 10. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 31. 8. 2023 vnesla Republika Bolgarija. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 20. 9. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 1. 11. 2023 prejela odgovor, da je na navedeni podlagi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (21. 11. 2023). Iz njih je razvidno, da ima potni list v Turčiji, osebno izkaznico pa v Maroku. V Bolgarijo se ne želi vrniti. Najprej je bil nastanjen v zaprtem kampu, nato pa v odprtem, kjer so sprejeli njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Nekaj ur po intervjuju so mu rekli, naj državo zapusti in odide v Srbijo. Policisti v Bolgariji so se vedli grdo, po odvzemu prstnih odtisov so ga odpeljali v zaprti kamp, kjer je bil 23 dni. Tam je imel intervju z organizacijo, katere imena ne pozna. Nato so ga preselili v odprti kamp, peti dan zatem so z njim opravili intervju, pri katerem sta bila prisotna uslužbenec in prevajalec. Dali so mu zeleno kartico in rekli, naj odide. Na vprašanje uradne osebe, kdo mu je rekel, naj gre v Srbijo, je tožnik odgovoril, da policisti. Ko je po opravljenem intervjuju odšel v trgovino izven kampa, so ga po približno treh kilometrih ustavili policisti in vprašali, kam je namenjen, nato pa mu rekli, da ga tam ne želijo videti in naj odide v Srbijo. V Bolgariji je imel stike z drugimi uradnimi osebami v azilnem domu. Nastanjen je bil v zaprtem kampu v kraju Hermeli in nato v odprtem kampu v Svilingradu. V azilnem domu je bival pet dni, sobe so bile v malo slabšem stanju kot v Ljubljani. Uslužbenci so se grdo vedli ter ga zmerjali in pretepli. Na vprašanje uradne osebe, kdo od uslužbencev se je grdo obnašal in kako se je to izrazilo, je odgovoril, da so se tako vedli varnostniki. Z ostalimi uslužbenci se je malo videval in z njimi ni imel slabih izkušenj. Te je imel le z varnostniki, ki so z njim grdo govorili in za vsako stvar pretepajo. S tožnikom so govorili v angleškem jeziku, ki ga ne razume in se ne spomni njihovih besed. Pred intervjujem je večkrat spraševal o zeleni karti, da bi lahko odšel iz kampa in kupil cigarete, kar je (po tožnikovih besedah) šlo varnostnikom na živce, zato so ga pretepli. Varnostnik ga je štirikrat udaril s pestjo (boksnil), enkrat na vrat in trikrat na ramena. V azilnem domu je imel tožnik zagotovljeno prehrano (tri obroke dnevno) in zdravstveno oskrbo (prisoten je bil zdravnik). Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne zdravstvene težave, je tožnik odgovoril nikalno.

4. V zvezi s tožnikovo izjavo, da se ne želi vrniti v Republiko Bolgarijo, tožena stranka izpostavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, saj odgovorno državo članico določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III.

5. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik v Republiki Bolgariji zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, saj je izjavil, da je imel zagotovljene tri obroke dnevno in da je bil v nastanitvenem centru prisoten zdravnik. Z njim so opravili osebni razgovor ob prisotnosti tolmača. Edina slaba izkušnja, ki jo je doživel v azilnem domu, je povezana z varnostno službo, ki naj bi z njim grdo govorila in ga enkrat pretepla. Težav z ostalimi uslužbenci v azilnem domu pa tožnik ni navajal. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je varnostna služba z njim govorila v angleškem jeziku, ki ga tožnik ne razume in se ne spomni njihovih besed. Tožena stranka v zvezi z domnevno tožnikovo izkušnjo z varnostno službo pojasnjuje, da gre za posamezen dogodek, ki ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in sprejema. Varnostna služba v azilnih domovih je namreč pristojna za varovanje ljudi in premoženja ter zagotavljanje miru, prosilci pa so dolžni spoštovati navodila in ukrepe pristojnih oseb ter imeti spoštljiv odnos do zaposlenih. Po mnenju tožene stranke je tovrsten dogodek mogoče pripisati povečanemu številu prosilcev za mednarodno zaščito, zato je občasno, še posebej pri veliki skupini oseb, neizbežna tudi uporaba prisilnih sredstev. V zvezi s tem je pomembno, da osebe, ki so zaposlene v varnostni službi, niso uradne osebe, pristojne za postopek mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam, da so mu policisti v Republiki Bolgariji po podaji prošnje, ko so ga ustavili izven nastanitvenega centra, rekli, naj odide v Republiko Srbijo. Nelogično bi namreč bilo, da bi Republika Bolgarija sprejela prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in se zavezala za njeno obravnavo, nato pa prosilcu rekla, naj odide v drugo državo. Te tožnikove navedbe so torej neizkazane, pomembno pa je tudi, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj je v Republiki Bolgariji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in bil nastanjen v azilni dom, ki pa ga je kmalu po premestitvi na odprti oddelek zapustil in ni počakal na odločitev.

7. Glede na navedeno tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Tožena stranka ponovno poudarja, da tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, in da je imel med nastanitvijo v Republiki Bolgariji zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

_Tožnikove trditve_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9. Uvodoma tožnik trdi, da bi morala tožena stranka zaradi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu sama opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja in šele nato odločiti o predaji, česar pa ni storila.

10. Iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi za presojo tožene stranke, da ni verjela tožniku, da so mu policisti v Bolgariji rekli, naj gre v Srbijo in da so ga pretepli. Zato navedeno po tožnikovem mnenju ni sporno. Poleg tega je tožnik izpovedal, da so se uslužbenci v azilnem domu grdo obnašali, da so jih zmerjali in da so ga pretepli. Zmotna je ugotovitev, da so bili do tožnika nasilni le varnostniki, saj je tožnik jasno povedal, da je bilo takšno tudi ravnanje policistov. Take razmeram v kampu Hermeli potrjujejo tudi objave v člankih.

11. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo o splošnosti svojih izjav in meni, da so bila takšna kvečjemu vprašanja tožene stranke, ki bi se morala zavedati, da tožnik v postopku ni imel pooblaščenca. Poleg tega bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi in jih tožniku predložiti v izjavo, česar pa ni storila. Tožnik meni, da je določno opisal ravnanje policistov, saj je pojasnil, da so ga po tem, ko je imel že status prosilca, ustavljali vsakič, ko je šel v trgovino, ter ga nasilno preiskovali in diskriminirali ter mu govorili, naj zapusti Bolgarijo in gre v Srbijo.

12. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožniku v Bolgariji ob podaji prošnje oziroma namere ni bilo zagotovljeno ustrezno prevajanje in pojasnilo. Zato ni vedel, da ima status vlagatelja namere, in se ni zavedal, da bo zaradi odvzema prstnih odtisov prisiljen ostati v Bolgariji ter tam trpeti nasilje in diskriminacijo, o čemer mu tožena stranka ni postavila vprašanj. Tudi tožnikovi sojetniki lahko potrdijo, da so doživljali diskriminatorno in nasilno vedenje ter da so tam neznosne bivanjske, prehrambene in zdravstvene razmere, ki jih tožnik ni izpostavil, ker je zelo skromen človek.

13. V tožbenih trditvah se tožnik sklicuje na poročilo "AIDA za Bolgarijo 22", iz katerega izhaja, da so razmere tam na splošno večinoma neustrezne. Problem je pomanjkanje varnosti, kar se ujema s tožnikovo izpovedbo, da tam nečloveško ravnajo z ljudmi, da ni svobode, jih tepejo, niso mu dali nikakršne odločbe, informacij, prevoda. Iz omenjenega poročila izhaja, da sta sodišči v Rimu in Torinu prepoznali dejanski obstoj tveganja za nečloveško ravnanje v Bolgariji zaradi sistemskih pomanjkljivosti. Poleg tega Bolgarija ni uvrščena na seznam varnih evropskih tretjih držav in na zadnji seznam varnih izvornih držav. Pri tem je tožnik dokazal, da vrnitev zanj ni varna, ker je bolan, ne razume jezika in ima mamo v Italiji, ki mu lahko pomaga. Tožena stranka navedenega ni presojala "v luči določbe 16. čl. U 604/13, po kateri je tožnik, zaradi bolezni, upravičen, do združitve z svojo mamo v Italiji, ki bi skrbela zanj". Take vezi so med tožnikom in njegovo družino obstajale že v državi izvora, poleg tega lahko tožnik predloži pisno potrdilo, "da so njegovi v Italiji, v kolikor bi bil predan tja, pripravljeni skrbeti zanj". Toženec (pravilno "tožnik") je v prošnji po pomoti označil "ne" pri rubriki ali ima družinske člane v državah članicah, "zraven pa nekaj pripisal, kar sploh ni prevedeno, niti ga toženec o tem ni ničesar vprašal, kar nasprotuje 18. tč. uvodnih določil U 604/13".

_Trditve tožene stranke_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da tožnikove trditve temeljijo na njegovi domnevni izkušnji z bolgarsko policijo in varnostno službo v nastanitvenem centru, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da bodo v Republiki Bolgariji kršene njegove človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka izpostavlja, da se tožnik ni skliceval na težave s policisti ali uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj je le pavšalno navedel, da se policisti v Republiki Bolgariji obnašajo grdo.

15. Tožena stranka se ne more opredeliti do tožnikovih trditev v zvezi s poročilom AIDA o razmerah v Republiki Bolgariji, saj jih tožnik ni priložil tožbi. Poudarja, da iz tožnikovih izjav jasno izhaja, da navedene informacije niso izraz njegove izkušnje, saj je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano, zdravstveno oskrbo in osebni razgovor ob prisotnosti tolmača. Edina slaba izkušnja, ki naj bi jo doživel v azilnem domu, je povezana z varnostno službo, pri čemer gre za posamezen dogodek, ki ne izkazuje obstoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivost, saj tožnik ni navajal težav z ostalimi uslužbenci v azilnem domu.

16. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi navedbami, da za tožnika vrnitev v Republiko Bolgarijo ni varna zaradi bolezni, neustrezne zdravstvene oskrbe, nerazumevanja jezika in ker ima mamo v Republiki Italiji, kar bi bilo treba presojati z vidika 16. člena Uredbe Dublin III (upravičenost do združitve z mamo). Pojasnjuje, da je bila tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru dana možnost, da se izjasni glede vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Tožnik ni izpostavil nobenih zdravstvenih težav, pri čemer je ob koncu osebnega razgovora potrdil, da ne želi ničesar dodati in da mu je bila dana možnost izjave. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnik nikalno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali ima pooblaščenca, ki naj bo prisoten na osebnem razgovoru.

17. Po mnenju tožene stranke niso utemeljene tožnikove navedbe, da je v prošnji za mednarodno zaščito pri rubriki, ali ima družinske člane v državah članicah, pomotoma označil "ne" in zraven pripisal nekaj, kar naj ne bi bilo prevedeno. Prošnjo za mednarodno zaščito je namreč prevedel tolmač za arabski jezik, iz nje pa je jasno razvidna tožnikova navedba, da njegovi družinski člani (mama, oče in sestra) živijo v izvorni državi, in tožnikova označba, da izven izvorne države nima družinskih članov. Glede tožnikovih navedb, da je reven, mlad in plašen ter da v Bolgariji nikogar ne pozna, tožena stranka izpostavlja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

18. V zvezi s tožnikovimi trditvami, da v policijskem postopku ni imel tolmača, tožena stranka opozarja, da bo tožnik vrnjen v dublinskem postopku z zagotovljeno pravico do tolmača. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na priložene informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, za katere velja premestitev v Bolgarijo po Uredbi Dublin III.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

19. Tožena stranka zmotno povzema, da tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami. Ne drži ugotovitev, da je šlo za enkratni dogodek, saj se je to zgodilo vsakič, ko je šel v trgovino. Zagotovljena nastanitev, hrana in prisotnost zdravnika še ne dokazujejo njihove ustreznosti. Poleg tega tolmač ni bil prisoten niti na osebnem razgovoru. Glede zdravstvenih težav se je tožnik lahko opredelil šele v tožbi, saj pred tem, ker ni imel pooblaščenca, ni vedel, katere okoliščine mora samoiniciativno pojasniti. Poleg pravice do tolmača so bila tožniku v Bolgariji kršena tudi druga jamstva, saj ni bil o ničemer informiran, ni imel dostopa do UNHCR in ni prejel odločbe. Tožena stranka bi morala od Republike Bolgarije dobiti zagotovilo, da tožnik ob predaji ne bo izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu obravnavanju.

_Dokazni postopek_

20. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge spisa (A do A4 in B2 do B3) jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika. Ni izvedlo dokaza z "opravo video klica tožnikovih "sojetnikov", glede potrditve nehumanih in nevarnih razmer v kampih v Bolgariji in nasilnega odnosa policistov tam" in s pregledom internetnega članka v zvezi s poročilom AIDA (razlogi za to so razvidni iz 40. točke obrazložitve te sodbe). Prav tako ni izvedlo dokaza z "vpogledom v sezname varnih tretjih evropskih oziroma izvornih težav" (razlogi za to so razvidni iz 43. točke obrazložitve te sodbe) in s postavitvijo "izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje dejstva ali je tožnik s svojo boleznijo zmožen preživeti sam v Bolgariji ali gre za vzdrževano osebo v smislu 16. člena Uredbe Dublin III" (razlogi za to so razvidni iz 44. točke obrazložitve te sodbe).

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

24. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Bolgarija strinjala.

25. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

26. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Bolgarije opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega med strankama ni sporno, da je bil tožnik kot prosilec nastanjen v bolgarskem azilnem domu. Zato s tožbeno navedbo, da tožnik ni vedel, da ima v Bolgariji status vlagatelja namere, ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik v tej državi položaj prosilca za mednarodno zaščito. Na tem mestu sodišče še pripominja, da navedenega odvzema prstnih odtisov (pred bolgarsko policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013.4

27. Glede na navedene okoliščine (ker je Republika Bolgarija svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila), je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III5, v katerem je Bolgarija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7 Zato sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja bolgarskih organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

28. Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29. Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in, kot je pojasnilo SEU v navedeni zadevi Jawo, ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (87. točka obrazložitve).

30. SEU je v zadevi C-392/22 _(Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid)_ sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

31. V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 (12. točka obrazložitve) poudarilo, _da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema._ Stališče Vrhovnega sodišča je bilo sicer sprejeto v zadevi, v kateri je Upravno sodišče presojalo zakonitost sklepa tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Hrvaški na podlagi meril v Uredbi Dublin III. Vendar pa so okoliščine navedene zadeve v bistvenem primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve, saj gre v obeh primerih za presojo pravilnosti stališča tožene stranke, da ji ni treba pridobiti posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema odgovorne države članice v primeru, ko že glede na prosilčeve (tožnikove) izjave oceni, da niso podane upoštevne okoliščine, ki preprečujejo izvedbo predaje.

32. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.9

33. Ob upoštevanju navedenih stališč so tako z vidika presoje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. Pri presoji, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.10 Pri tem je treba upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve.11 Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;12 (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.13

34. Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da je imel v Republiki Bolgariji zagotovljeno nastanitev, prehrano (tri obroke dnevno) in zdravstveno oskrbo (v nastanitvenem centru je bil prisoten zdravnik). Z njim so opravili osebni razgovor ob prisotnosti tolmača. Edina slaba izkušnja, ki jo je tožnik doživel v azilnem domu, je povezana z varnostnikom, ki naj bi z njim grdo govoril in ga enkrat pretepel tako, da ga je štirikrat udaril s pestjo (enkrat na vrat in trikrat na ramena).

35. Glede na tožnikove izjave v upravnem postopku gre po presoji sodišča za enkratno hipno dejanje, ki je bilo izraz varnostnikove čustvene reakcije oziroma njegove razburjenosti, saj mu je tožnik po lastni izjavi "šel na živce", ker ga je večkrat prosil za zeleno karto za izhod iz azilnega doma. Ob upoštevanju tožnikovega opisa navedeno torej ni posledica stanja, ko bi bilo takšno pretepanje prosilcev ali tožnika običajno (brez kakršnega koli vzroka), ampak je le rezultat neprimerne posamične varnostnikove reakcije, saj iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi ni razvidno, da bi nastalo več tovrstnih dogodkov.14 Zatrjevano dejanje tožniku kot mlademu moškemu (16. 6. 2024 bo star 29 let), ki ni ranljiva oseba,15 očitno ni pustilo zdravstvenih posledic, saj jih ni navajal in ni poiskal zdravniške pomoči, poleg tega dejanju ni pripisal velikega pomena, saj ga, kot je razvidno iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ni prijavil ostalim uslužbencem azilnega doma. Iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi sicer izhaja, da zdravniške pomoči ni zahteval, ker je ne bi dobil, vendar gre po oceni sodišča le za tožnikovo posplošeno in neizkazano sklepanje, brez določne opredeljenosti zdravstvenih posledic navedenega dejanja, zato je treba navedeno obravnavati le kot tožnikovo prizadevanje za uspeh v tem upravnem sporu. Sodišče prav tako ni sledilo posplošenim tožbenim navedbam, da je tožnik bolan, saj je iz njegove izpovedbe v upravnem postopku in postopku v upravnem sporu16 razvidno, da nima zdravstvenih težav. Za drugačno presojo pa ne zadošča tožnikova pavšalna izpovedba na glavni obravnavi, da na osebnem razgovoru ni bil vprašan glede zdravstvenega stanja v preteklosti. Glede na navedeno zatrjevano ravnanje varnostnika tudi po presoji sodišča ne dosega minimalne stopnje resnosti, da bi prešlo v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine.

36. Na presojo sodišča ne vplivajo prav tako posplošene tožbene trditve, da tožena stranka na osebnem razgovoru ni razjasnila vseh okoliščin tožnikovega primera. Ker iz tožbenih navedb ni razviden konkretiziran tožnikov ugovor glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), lahko sodišče uvodoma le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 21. 11. 2023. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Bolgariji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,17 kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati niti posplošen tožnikov tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.18 Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

37. Glede na to, da je bila tožniku v Republiki Bolgariji po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba ter zatrjevano ravnanje varnostnika ne dosega minimalne stopnje resnosti, pri čemer tožnik ni navajal težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema.

38. Ob takih okoliščinah, ko niti tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, na drugačno presojo ne more vplivati posplošeno tožbeno sklicevanje na slabe razmere v kampu Hermeli, ki naj bi bile razvidne iz fotokopije članka v prilogi A4 sodnega spisa. Vsebina navedenega članka, opremljenega s slabo razločnimi fotografijami, ki le pavšalno opozarja na neprimerne bivanjske pogoje (pomanjkanje higiene) in prehrano ter odsotnost zdravstvene oskrbe v vseh kampih (šesta stran članka v prilogi A4 spisa), je namreč v očitnem nasprotju s tožnikovo izpovedbo v upravnem postopku, iz katere je razvidno, da je bil tožnik v "odprtem kampu" v Svilingradu primerno nameščen (imel je tri obroke dnevno, zagotovljeno zdravstveno oskrbo, soba je bila malo slabša kot v Ljubljani) in da ni problematiziral razmer v "zaprtem kampu" v kraju Hermeli. Glede na navedeno zatrjevane razmere v zvezi z namestitvijo prosilcev po presoji sodišča ne dosegajo take intenzivnosti, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Na nasprotno stališče ne vplivajo niti podatki AIDA (1. točka na listini v prilogi B2 spisa), iz katerih je razvidna le različna praksa držav članic glede predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo (Romunija in Nizozemska v nasprotju z Belgijo izvajata predaje), in konkretni primeri odločitev nižjih sodišč (2. in 3. točka na listini v prilogi B2 spisa - "caselaw EUAA" oziroma spletna stran "www.bvger.ch), iz katerih je razvidno, da sta sodišči v Italiji ustavili predajo, sodišče v Haagu in švicarsko federativno upravno sodišče pa ne. Sodišče še dodaja, da za obravnavano zadevo ni upošteven preostali del članka v prilogi A4 spisa, saj se nanaša na neprimerno ravnanje bolgarske policije z begunci na meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Bolgariji predan v dublinskem postopku. Zaradi presoje, da niti tožnikove izjave ne izkazujejo upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti, sodišče ni izvedlo dokaza z "opravo video klica tožnikovih "sojetnikov", glede potrditve nehumanih in nevarnih razmer v kampih v Bolgariji in nasilnega odnosa policistov tam". Prav tako ni izvedlo dokaza s pregledom internetnega članka v zvezi s poročilom AIDA, saj je navedeno poročilo predložila že tožena stranka (priloga B2 spisa), s čimer se tožnik strinja (prvi odstavek tožnikovih navedb pod III. točko pripravljalne vloge z dne 29. 3. 2024 - listovna številka 23 spisa).

39. Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Bolgariji ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača, saj je v upravnem postopku na izrecno vprašanje "Ali ste imeli pri postopku vložitve prošnje tolmača?" jasno odgovoril "Da, za arabski jezik.". Tudi če tolmač pri vložitvi prošnje ne bi bil prisoten, pa je bilo za ustrezno prevajanje v Bolgariji poskrbljeno vsaj na osebnem razgovoru (tožnik je v upravnem postopku potrdil, da sta bila na intervjuju prisotna uslužbenec in prevajalec), s čimer je ta država članica tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov. Ne glede na to sodišče pripominja, da vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Bolgariji ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč pet dni po osebnem razgovoru, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

40. Tožbene trditve glede neprimernega ravnanja policistov19 prav tako ne morejo spremeniti navedene presoje, saj se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da ne bi bilo logično stanje, ko bi Republika Bolgarija sprejela tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in se zavezala za njeno obravnavo, nato pa bi mu rekla, naj odide v drugo državo. Poleg tega se tožnik v upravnem postopku ni skliceval na težave s policisti, ki delujejo v okviru bolgarskega azilnega sistema, ampak na težave z drugimi policisti, ki so ga ustavili tri kilometre od kampa (tretja stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 11. 2023). Tudi če so te tožnikove trditve glede navedenega ravnanja policije resnične, pa po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj gre očitno le za morebitne pomanjkljivosti, ki se utegnejo nanašati na druga ravnanja organov držav članice (glej 32. točko obrazložitve te sodbe). Sodišče še dodaja, da v nasprotju s tožbenimi navedbami iz tožnikove izpovedbe v upravnem postopku in na glavni obravnavi ni razvidno, da bi ga policisti pretepli po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tudi zato ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

41. Glede na navedeno ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Bolgarija ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik je sicer posplošeno zatrjeval, da je bolan, vendar teh trditev ni izkazal (35. točka obrazložitve te sodbe), s tem pa tudi ne drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Bolgariji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine.20 Zato je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi in ji od nje ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.21

42. Tožbene navedbe, "da Bolgarija ni uvrščena na seznam varnih evropskih tretjih držav in na zadnji seznam varnih izvornih držav" so brezpredmetne, saj je Republika Bolgarija članica Evropske unije, tretja država pa je država, ki to ni (13. točka 2. člena ZMZ-1). Zato sodišče ni izvedlo dokaza z "vpogledom v sezname varnih tretjih evropskih oziroma izvornih težav".

43. Tožnik se v upravnem postopku ni skliceval na okoliščine iz 16. člena Uredbe Dublin III22, saj iz njegovih izjav ni razvidno, da je zaradi resne bolezni ali hude invalidnosti odvisen od pomoči svoje matere, ki naj bi zakonito prebivala v Italiji (država članica). Celo več, iz njegovih izjav je razvidno, da nima zdravstvenih težav, poleg tega je v prošnji za mednarodno zaščito označil, da njegova mati živi v izvorni državi in da nihče izmed družinskih članov ne živi izven te države. Na to nekonsistentnost med tožbenimi navedbami in tožnikovimi izjavami v upravnem postopku je opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, kljub temu pa tožnik na glavni obravnavi ni pojasnil razlogov za navedeno neskladje; zato sodišče ni verjelo njegovi tudi sicer neizkazani izpovedbi, da mati živi v Neaplju in dela v kmetijstvu. Ob takih okoliščinah pa tožnik glede navedenih novih dejstev v zvezi z okoliščinami iz 16. člena Uredbe Dublin III ni verodostojen, ne glede na to (tudi če bi šteli, da je verodostojen) pa po presoji sodišča ni izkazal, da teh dejstev iz upravičenih razlogov ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1). Zato jih sodišče ni upoštevalo. Ker tožnik ni izkazal, da je bolan, sodišče ni postavilo "izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje dejstva ali je tožnik s svojo boleznijo zmožen preživeti sam v Bolgariji ali gre za vzdrževano osebo v smislu 16. člena Uredbe Dublin III".

44. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

45. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

46. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

47. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).23 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da tožnik ni izkazal, da so v Republiki Bolgariji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, da je taka škoda nastala zaradi zatrjevanega ravnanja s tožnikom v Bolgariji. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023. 10 SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi _Jawo_ odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve). 11 Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Khlaifia and others v. Italy z dne 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve) in M.S.S. v Belgium and Greece z dne 21. 1. 2011 (219. točka obrazložitve). 12 Khlaifia and others v. Italy (160. točka obrazložitve). 13 Prav tam. 14 Tožnik je na izrecno vprašanje, "kolikokrat ste imeli spor z varnostniki po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji", odgovoril, da se ne spomni, ker je že nekaj časa minilo od tega. 15 Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da bi bil tožnik ranljiva oseba v smislu 22. točke 2. člena ZMZ-1. V tem pogledu je ranljiva oseba s posebnimi potrebami zlasti mladoletnik, mladoletnik brez spremstva, invalidna oseba, starejša oseba, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, žrtev trgovanja z ljudmi, oseba z motnjami v duševnem razvoju, oseba s težavami v duševnem zdravju in žrtev posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja. 16 Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da na osebnem razgovoru ni imel zdravstvenih težav. 17 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve). 18 Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice _lahko_ nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 19 Iz tožbenih navedb je razvidno, da so policisti tožnika, ko je imel že status prosilca, ustavljali vsakič, ko je šel v trgovino, ga nasilno preiskovali in diskriminirali ter mu govorili, naj zapusti Bolgarijo in gre v Srbijo. 20 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._ 21 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 22 Prvi odstavek se glasi: "Kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo." 23 Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).