Jedro

Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.

Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.

Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sevnici je s sklepom z dne 24.3.2014 odločilo: - da se predlog predlagateljev M., D. P. in M. P. šteje za umaknjenega in da se postopek za razdelitev solastnega premoženja ustavi (I. točka izreka), - da lahko nasprotni udeleženci v 15 dneh od dneva, ko so bili o umiku obveščeni, predlagajo nadaljevanje postopka (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo predlagatelji, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo dodeli v reševanje drugemu sodniku. Poudarjajo, da sodišče višine predujma in plačilnega roka ni določilo v soglasju s strankami (na naroku dne 22.1.2014), kakor to počne običajno, ampak je predlagateljem poziv k plačilu predujma vročilo po pošti. Pri tem ne na višino predujma kot tudi na plačilni rok niso imeli nobenega vpliva. Višina predujma v znesku 2.520,00 EUR je močno pretirana. Iz poziva k plačilu predujma izhaja, da je sodišče takšen predujem določilo le za angažiranje izvedenca gradbene stroke, ki bi moral določiti vrednost dveh objektov. Predlagateljem je znano (upoštevaje določila Pravilnika in dosedanje sodne prakse), da izvedencu cenilcu gradbene stroke za izdelano izvedeniško mnenje pripada nagrada med 450,00 in 600,00 EUR. To izhaja tudi iz sklepa naslovnega sodišča, ki je sodnemu izvedencu M. T. iz Sevnice za izdelano izvedeniško mnenje določilo nagrado v znesku 588,00 EUR (sklep Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. 0143 In 37/2011 z dne 6.6.2012). Nadalje poudarjajo, da plačilni rok za založitev predujma ni prekluziven ampak instrukcijski. Namen založitve predujma je v tem, da sodišče zadevo lahko vsebinsko izvede. Roke za založitev predujma sodišča določajo v dogovoru s strankami, roki pa so odvisni od višine predujma in od plačilne zmožnosti stranke, ki mora predujem založiti. Predlagatelji imajo pravni interes, da se razdružitev solastnega premoženja izvede. Dejansko so stranke postopka že dosegle načelen dogovor, kako nepremičnine razdeliti v naravi. Nedvomno založeni predujem v znesku 1.520,00 EUR zadošča za angažiranje izvedenca gradbene stroke, zaradi česar je odločitev sodišča o ustavitvi postopka nerazumljiva. V konkretnem primeru ni nobenega (razumnega) razloga za izpodbijano odločitev sodišča, zaradi česar predlagatelji menijo, da je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče o zadevi in predlagajo, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku.

3. Nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Stališče, da bi se moralo o tem (obvezno) posvetovati s strankami (predlagateljem), je napačno. Takšne procesne dolžnosti sodišču ne nalaga noben od relevantnih predpisov. To pa je tudi razumljivo. Če bi se moralo sodišče o teh okoliščinah „pogajati“ s strankami, dokaza največkrat niti izvesti ne bi bilo možno. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke prvega odstavka 270. člena ZPP (1) (v zvezi s 37. členom ZNP (2)). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.

6. Neprepričljivo (pavšalno) je pritožbeno omenjanje, kakšna nagrada naj bi se izvedencem (cenilcem) gradbene stroke (za izdelavo mnenja) v sodnih postopkih običajno prisojala, in v zvezi s tem sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča v Sevnici In 37/2011 z dne 6.6.2012 (priloga A26). Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu) angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato nikakor ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi izdan v drugi civilni zadevi ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo (3).

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da rok, ki ga je sodišče prve stopnje predlagateljem določilo za plačilo predujma, ni prekluziven, ampak instrukcijski. Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi (glej drugi odstavek 110. člena ZPP) podaljša, pa to seveda ne pomeni, da imamo opravka z instrukcijskim rokom. Navkljub možnosti, da se podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok (4). V kolikor bi šlo „le“ za instrukcijski rok (kot se to neprepričljivo navaja v pritožbi), tudi ni jasno, zakaj so predlagatelji (sicer neuspešno) predlagali njegovo podaljšanje.

8. Ob dejstvu, da je šlo za njihov dokazni predlog (kar pomeni, da so oni dolžni založiti predujem za njegovo izvedbo), in upoštevajo okoliščino, da za njegovo izvedbo v za to danem roku predujma niso plačali, je tudi (pre)ostalo pritožbeno razglabljanje z vidika pravilnosti (zakonitosti) konkretnega sklepa kot (pre)splošno (razglabljanje o tem, kako naj bi sodišča določala predujme, kaj je namen založitve predujma in od česa naj bi bili odvisni roki za njegovo plačilo) nerelevantno oziroma nebistveno (poudarjanje, da imajo interes za rešitev zadeve (5) in da delno založeni predujem zadošča za postavitev izvedenca gradbene stroke (6)).

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Zakon o nepravdnem postopku,Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.

(3) Izostale so tudi povsem načelne trditve, da naj bi bile zadeve, kar se tiče teh relevantnih okoliščin, primerljive.

(4) Glej Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list: GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 455

(5) Kar naj bi se samo po sebi razumelo. Prav iz tega razloga bi bilo za pričakovati, da bodo s strani sodišča naloženi predujem, ki bi omogočal nadaljnji tek postopka oziroma reševanje zadeve, tudi plačali. Razloge za sprejem odločitve, ki jo s pritožbo izpodbijajo, morajo pripisati izključno sebi.

(6) To je njihovo mnenje, ki na presojo zakonitosti (pravilnosti) izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva.