Jedro

Tožeča stranka je plačala komunalni prispevek kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato ni šlo za prehod premoženja brez podlage.

Pobuda stranki, da popolnoma spremeni dosedanje navedbe oziroma da spremeni tožbeni temelj sodi med ravnanja, ki ne predstavljajo kršitve 285. člena ZPP. Celo več, pravna teorija šteje, da niso dopustna, saj posegajo v pravico (nasprotne) stranke do nepristranskega sojenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.,3.,4. in 5. toženi stranki v višini 2.065,50 EUR, 2. toženi stranki pa 2.098,28 EUR, v primeru zamude 2. toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 665.882,16 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 03. 1996 dalje ter njen zahtevek za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank, in sicer za 1., 3., 4. in 5. toženo stranko odmerjene v višini 4.814,75 EUR, za 2. toženo stranko pa v višini 6.224,34 EUR.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno vložila pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorile 1., 3., 4. in 5. tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Odgovor na pritožbo je vložila tudi 2. tožena stranka, ki je prav tako prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožeča stranka kot investitor dne 25. 03. 1996 v skladu z odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 02. 1996 (nadalje: odločba o odmeri komunalnega prispevka iz leta 1996) na račun Sklada stavbnih zemljišč mesta Maribor plačala znesek 159.572.000,00 SIT kot sorazmerni del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča (nadalje: komunalni prispevek) po 45. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami, nadalje: ZSZ). Navedeno odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo dne 07. 01. 1998 in zadevo vrnilo v novo odločanje. Komunalni prispevek v istem znesku je bil tožeči stranki ponovno odmerjen z odločbo z dne 15. 06. 2005 in ta odločitev je postala dokončna in pravnomočna.

6. V predmetnem sporu vtožuje tožeča stranka od toženih strank vračilo plačanega zneska (sedaj 665.882,16 EUR). Tožeča stranka je kot podlago za zahtevek za vrnitev plačanega zneska v tožbi navedla, da je treba zaradi odprave odločbe o odmeri komunalnega prispevka iz leta 1996 po 1. odstavku 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 47/86 s spremembami, nadalje: ZUP) odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Menila je, da je s plačilom z dne 13. 02. 1996 prišlo do prehoda premoženja od tožeče stranke na tožene stranke, ki nima (več) podlage v nekem pravnem aktu, zaradi česar naj bi bil utemeljen njen zahtevek na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS št. 29/78, nadalje: ZOR, ki se v tem sporu uporablja v skladu z 1060. členom Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 40/2007). Z dopisom z dne 22. 03. 1996 (A 21) si je tožeča stranka ob plačilu pridržala pravico plačano terjati nazaj, kot to določa 211. člen ZOR.

7. Z vlogo z dne 05. 09. 2009 pa je tožeča stranka navedla, da je bilo s V. členom Pogodbe z dne 01. 09. 1994 (A 20) o prenosu pravice uporabe na nepremičnini, namenjeni za gradnjo dogovorjeno, da je komunalni prispevek že zajet v kupnini. Zato je menila, da je pravna podlaga tožbenemu zahtevku (poleg 4. odstavka 210. člena ZOR in 211. člena ZOR) še v 212. člen ZOR, saj naj bi dvakrat plačala isti dolg.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka je plačala komunalni prispevek na podlagi določb ZSZ kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj brez potrdila o plačanem prispevku ni bilo mogoče izdati gradbenega dovoljenja (2. odstavek 45. člena ZSZ). Ker je navedena zakonska določba podlaga za plačilo komunalnega prispevka nima prav tožeča stranka, ki trdi, da je šlo za prehod premoženja brez podlage oziroma da je odpadla podlaga za prehod premoženja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tožbi uveljavljeni zahtevek nesklepčen, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da bi bil zahtevek po materialnem pravu utemeljen. V takem primeru tožeča stranka s trditvami o odpravi upravne odločbe ne more uspešno uveljavljati zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (210. člen ZOR). Zato tudi niso odločilne pritožbene trditve, da si je tožeča stranka pridržala pravico, da terja plačano nazaj.

9. Pritožbeno sodišče glede odločbe III Ips 49/2005, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, dodaja še naslednje. Sodišče je v tej zadevi razsojalo o odškodninskem tožbenem zahtevku zoper Republiko Slovenijo zaradi nepravilnega ravnanja upravnega organa, in sicer za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanega komunalnega prispevka. Za odločitev o odškodninskem zahtevku je bilo zato treba presoditi, ali bi moral biti tožeči stranki komunalni prispevek ob odpravi odločbe (kljub vrnitvi zadeve v nov postopek) vrnjen. Vrhovno sodišče je tedaj ugotovilo, da bi bila podlaga za vrnitev prispevka v upravnem pravu, zato je presojalo, ali je upravni organ postopal v skladu z določbami upravnega prava (269. člen v zvezi s 288. členom ZUP/86).

10. Drugače pa je v predmetni zadevi, v kateri je predmet tožbenega zahtevka vrnitev plačanega zneska komunalnega prispevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. V tem postopku okoliščina, ali je mogoče zahtevati vrnitev plačanega zneska (po določbah ZUP) tudi v primerih, ko je zadeva vrnjena v nov postopek, ne predstavlja odločilnega dejstva. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Zato pa tudi niso relevantne pritožbene navedbe o tem, ali je odločba iz leta 1996 izvršilni naslov.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je nadalje tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zastaran tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi, torej na podlagi trditev o dvakratnem plačilu istega dolga. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da je sprememba tožbe (2. odstavek 184. člena ZPP) podana tudi, če se spremeni tožbeni temelj v smislu dejanske trditvene podlage tožbe (1).

12. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi navajala, da zahteva vrnitev plačanega zneska zato, ker je bila odpravljena odločba o odmeri komunalnega prispevka. Šele v vlogi z dne 05. 09. 2009 je tožeča stranka prvič navedla, da zahteva vrnitev plačanega zneska zato, ker je bil komunalni prispevek že zajet v znesku kupnine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka tedaj začela utemeljevati tožbeni zahtevek na novi dejanski podlagi. Tožbeni zahtevek na podlagi trditev o odpravi upravne odločbe je namreč nesklepčen. Gre za primer neodpravljive nesklepčnosti, saj te z dodatnimi navedbami v okviru istega življenjskega dogodka ne bi bilo mogoče odpraviti (smiselno 4. odstavek 318. člena ZPP). Že zato ni mogoče utemeljeno zagovarjati trditve, da je bila v vlogi z dne 05. 09. 2009 podana zgolj dopolnitev posameznih navedb v okviru istega tožbenega temelja.

13. Neutemeljena je tudi navedbo pritožnice, da je novi tožbeni temelj tožeča stranka že uveljavljala v vlogi z dne 20. 06. 2001. Iz vloge je razvidno, da gre za pripravljalni spis, ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke zoper Republiko Slovenijo, saj je zgolj ta navedena kot tožena stranka. Sicer pa tudi iz vsebine vloge izhaja, da se nanaša zgolj na razmerje med tema dvema strankama. Procesni institut eventualnega sosporništva (192. člen ZPP) pa sam po sebi tudi nima takšnih učinkov, kot jih želi prikazati tožeča stranka. Zato ni mogoče slediti trditvi, da bi bilo treba dejanske navedbe, ki naj bi utemeljevale odškodninski tožbeni zahtevek proti primarno toženi stranki, upoštevati tudi kot tožbeni temelj zoper eventuelno tožene stranke na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

14. Trditvena podlaga tožbe mora izhajati iz navedb tožeče stranke v samem pravdnem postopku. Zato tudi pritožbene navedbe o trditvah podanih v upravnem postopku in v priloženih listinah na odločitev ne morejo uspešno vplivati.

15. Nadalje je pritožbeno sodišče obravnavalo očitek, da naj bi bila presoja sodišča glede tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi veliko presenečenje. Kolikor želi tožeča stranka s tem uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je treba odgovoriti, da so tožene stranke uveljavljale ugovor zastaranja glede tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela kontradiktornosti, ko je presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen in tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Prav tako so v tem primeru neutemeljeni očitki glede materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). Pobuda stranki, da popolnoma spremeni dosedanje navedbe oziroma da spremeni tožbeni temelj sodi med ravnanja, ki ne predstavljajo kršitve 285. člena ZPP. Celo več, pravna teorija šteje, da niso dopustna, saj posegajo v pravico (nasprotne) stranke do nepristranskega sojenja (2).

17. Nazadnje je treba še zavrniti pritožbeni očitek o pretrganju zastaranja (388. člen ZOR). Upravni postopek oziroma upravni spor v zvezi z izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka iz leta 1996 (torej o odmeri njegove višine) ne predstavlja takega upnikovega dejanja zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ki bi bilo namenjeno temu, da bi se “ugotovila, zavarovala ali izterjala“ njegova terjatev, ki naj bi imela potrditvah tožeče stranke podlago v dvakratnemu plačilu komunalnega prispevka. Zato tudi očitek zmotne uporabe 388. člena ZOR ni utemeljen.

18. Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama pritožbene stroške in je dolžna toženim strankam povrniti stroške odgovorov na pritožbo v roku 15 dni, 2. toženi stranki pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Sodišče je stroške toženih strank odmerilo na podlagi priloženih stroškovnikov, in sicer stroške 1., 3., 4. in 5. tožene stranke v višini 2.065,50 EUR, stroške 2. tožene stranke pa v znesku 2.098,28 EUR. Zavrnilo pa je priglašene stroške pregleda pritožbe, saj gre za stroške zajete v stroških sestave odgovora na pritožbo in prejema odločbe, saj so ti zajeti v stroških obvestila stranki.

(1) Primerjaj: II Ips 916/93, II Ips 410/93, II Ips 913/93, III Ips 42/93, II Ips 683/2005. (2) Primerjaj: Betetto Nina: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, GV založba, št. 7/2008, str. 1576 in naslednje.