Jedro

Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.

V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožnikov se zavrne.

III.Stroškovni zahtevek stranke z interesom Č. Č. se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Prvostopenjski organ je investitorju A. A., v tem postopku stranki z interesom, izdal gradbeno dovoljenje (GD) za gradnjo hleva za govedo, označba po enotni klasifikaciji vrst objektov: 12712, ki je manj zahteven objekt, in gradnjo koritastega silosa, označba po enotni klasifikaciji vrst objektov: 24202, ki je nezahteven objekt, na zemljišču s parc. št. 111, k.o. Stražišče, z navedenimi podatki o gradnji in opredelitvi mnenj mnenjedajalcev (I. točka izreka), odločil, da sta zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 14. 8. 2020 in projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, št. 166-20, april 2020, dopolnitev 1 januar 2021 in dopolnitev 2 - februar 2021, izdelovalke ... s.p., sestavni del gradbenega dovoljenja (II. točka izreka), da se izvajanje predmetne novogradnje lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja in po prijavi začetka gradnje na predpisanem obrazcu pri tukajšnjem upravnem organu, pri čemer je gradnjo treba izvajati skladno s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem (III. točka izreka), da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor v petih letih po njegovi pravnomočnosti ne vloži popolne prijave začetka gradnje (IV. točka izreka), da žična varovalna ograja na zemljišču s parc. št.111, k.o. Stražišče, višine 1,50 m in dolžine 1,90 m, ni predmet tega GD (V. točka izreka) in, da bo o stroških tega postopka izdan posebni sklep (VI. točka izreka).

2.V obrazložitvi je prvostopenjski organ povzel potek postopka, za odločitev veljavne materialne predpise (Gradbeni zakon - GZ, Odlok o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj - Odlok o IPN), ugotovil, da je nameravana gradnja skladna z Odlokom o IPN, da so za gradnjo priložena predpisana mnenja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba, da je pravica graditi izkazana, obravnaval ugovore tožnikov in jih zavrnil.

3.Drugostopenjski organ je vloženo pritožbo tožnikov in njihovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil. Vsebinsko je obravnaval ugovore tožnikov.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožniki so zoper izpodbijano odločbo ter 2. točko izreka drugostopenjske odločbe vložili tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). GD je bilo izdano pred dokončnostjo odločitve o zahtevi tožnikov o izločitvi uradnih oseb, ki sta GD obravnavali. Ti uradni osebi sta odločali že v prvotnem postopku, preden se je presojala zahteva tožnikov za njuno izločitev, zaradi česar je drugostopenjski organ vrnil zadevo v ponovno odločanje glede zahteve za izločitev in glede GD. Z navedenim ravnanjem sta uradni osebi do te mere okrnili videz nepristranskosti, da ne bi smeli več voditi postopka in o njem odločati. Prvostopenjski organ je za dne 14. 10. 2021 razpisal ustno obravnavo, na kateri so tožniki predložili v spis listine, podali obsežne pripombe. Kljub temu je prvostopenjski organ istega dne izdal prvostopenjsko odločbo. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ni izvedel ustne obravnave, temveč se je pri odločitvi skliceval na listine investitorja, s katerimi tožniki niso bili seznanjeni. Dejstvo je, da je odprava prvotnega GD upravni postopek vrnila v fazo po vloženi investitorjevi zahtevi za izdajo GD. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne dovoljuje organu ne-izvedbe določenih faz postopka v ponovnem postopku. To tudi pomeni, da tožnikom ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Glede izločitve uradnih oseb je bila tožnikom kršena pravica do izjave, saj jim niso bile posredovane izjavi izločevanih oseb in vse listine, pridobljene v okviru postopka. Sklepi o zavrnitvi zahtev za izločitev ne vsebujejo relevantnih okoliščin, ni opredelitve glede dokaznih predlogov tožnika. Hkrati je bilo tudi v ponovnem postopku GD izdano pred dokončnostjo odločitve o zahtevi za izločitev. To pomeni, da sta bili obe izločevani osebi v trenutku izdaje GD še vedno pod očitkom pristranskega odločanja, kar pomeni, da ni možno preizkusiti, ali je v postopku sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena

1

Organ se ni opredelil do trditev in predlaganih dokazov tožnikov, ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, ni napravil dokazne ocene v skladu z načeli upravnega postopka. Tožniki so z vlogo z dne 23. 9. 2021 predlagali, da organ pridobi podatke glede kmetijskih površin, ki so v lasti investitorja, zaradi preverbe končnega raztrosa oziroma razvoza izločkov. To vlogo je organ popolnoma ignoriral in nemudoma po naroku izdal GD. Šele po izdaji prvotnega GD je z odločbo z dne 28. 10. 2021 zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo izpisa iz registra kmetijskih gospodarstev za investitorja, z utemeljitvijo, da teh podatkov ne more dati stranskim udeležencem. To pomeni, da se tožniki niso mogli seznaniti s ključnimi predpostavkami za izdelavo izvedenskega mnenja. Organ bi moral, skladno z načelom materialne resnice, najmanj te dokumente predočiti tožnikom, predvsem pa bi moral, če sam ne razpolaga s strokovnim znanjem, angažirati izvedenca ustrezne stroke. Organ je ugovor tožnikov glede neustreznosti gradbene parcele, faktorja zazidanosti in parcelacije zavrnil s pavšalno ugotovitvijo, da je sam ugotovil skladnost s prostorskim aktom, pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, kako je bilo to ugotovljeno. Prvostopenjski organ se ni opredelil do navedb tožnikov s tem v zvezi in ne do izvedenskega mnenja. Odločitve se zato ne da preizkusiti. Drugostopenjski organ ni našel v upravnem spisu dokumente, na katere se je prvostopenjski organ skliceval v GD, našli jih tudi niso tožniki. Gre za dokumente v zvezi s kmetijsko dejavnostjo tožnika in Tehnično poročilo projektne dokumentacije v zvezi s proizvedenim dušikom glede na predvidene GVŽ. Tudi izvedenka B. B. in pooblaščenka tožnikov teh dokumentov nista našli. Drugostopenjski organ je v svoji prvi odločitvi izrecno navedel, da teh listin v spisu tudi sam ni našel, kar pomeni, da bi moral prvostopenjski organ o teh listinah seznaniti tožnike, če so dejansko obstajale, jim omogočiti, da se o tem izjavijo in v zvezi z njimi pridobiti dopolnitev izvedenskega mnenja. S tem je bila tožnikom tudi kršena pravica do izjave.

5.Tožniki so tudi uveljavljali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Iz izvedenskega mnenja jasno in konkretno izhaja, da bo zaradi nameravanega posega v prostor prišlo do prekomernega smradu in hrupa. Ker se organ do tega ni konkretizirano opredelil, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Organ ni izvedel niti presoje ustreznosti dokumentacije investitorja. Pri svoji odločitvi se je oprl zgolj na podatke investitorja, brez njihove presoje (10. člen ZUP). Ni pojasnjeno, katera dokumentacija po presoji organa vsebuje in izkazuje: ustrezen gnojilni načrt, kar bi morala po Uredbi o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov, podatke o napravah in strojih, ki bodo služili vzdrževanju objekta, molži, skladiščenju in uporabi krme za živali in druge, elaborate, da odmiki objekta in predlagane rešitve načina reje živali in skladiščenja gnojevke od obstoječih stanovanjskih hiš zagotavljajo požarno varnostne pogoje in preprečujejo širjenje smradu in ostalih emisij v zrak. Organ se je zgolj pavšalno skliceval na Pravilnik o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov. Tudi glede emisij smradu in hrupa je organ zgolj ponovil isto obrazložitev kot v prvem GD in se skliceval na podatke investitorja. Ker tožniki še niso seznanjeni s temi listinami, ki naj bi to izkazovali, jim je bila odvzeta pravica, da bi predložili nasprotne dokaze. Organ se ni opredelil do ugotovitve izvedenke, da DGD ni izdelano v skladu s pogoji iz 15. člena IPN, saj ni upotevano, da je območje parcel 222 in 111 podrejeno tehnologiji stavb, ki bodo služile kmetiji in ni zagotovljenih zadostnih manipulativnih površine za obstoječo in načrtovano stavbo. V projektu manipulativne površine sploh niso obravnavane, v projektni dokumentaciji je zajet tudi obstoječi objekt - stavba z oznako ID ... kot skladišče krme za živali, ki je sestavni del nameravanega hleva. Organ je zavrnil zahtevo tožnikov za vpogled v dokumentacijo uporabnega in gradbenega dovoljenja za stavbo 2081, ker ne izkazujejo pravnega interesa, hkrati pa jih ni pozval, da pravni interes izkažejo. Pri gradnji hleva za živino mora investitor izkazati tudi lastništvo nepremičnin za potrebe končnega raztrosa izločkov. Glede potrebnih 24 ha površin v DGD ni bilo dokazov o razpoložljivih lastnih površinah 18 ha ter dokazil, da so sklenjene pogodbe z drugimi lastniki kmetijskih površin 6 ha, kar je ugotovil tudi drugostopenjski organ, sedaj naj bi te listine obstajale, čeprav z njimi tožniki niso bili seznanjeni.

6.Izvedenka je tudi izrecno poudarila, da je način umeščanja nameravanega posega v prostor v nasprotju s prostorskim aktom in da bo v primeru gradnje in uporabe povzročil prekomerne vplive na bivalne pogoje v obstoječih stanovanjskih hišah, saj je od FZ načrtovanega objekta odvisna kapaciteta živinskega hleva, od kapacitete GVŽ so odvisne tudi emisije v zrak, tla, požarnovarnostni odmiki niso v skladu s Smernicami SPVZ 204, ki se nanašajo na ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnin stranskih udeležencev. Parcelacija zemljišča s parc. št. 222 je bila narejena v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2), s prostorskim izvedbenim aktom in v nasprotju s pripadajočim zemljiščem k obstoječi stavbi ..., k.o. Stražišče. Prvostopenjski organ tudi ni pravilno upošteval faktorja zazidanosti. Izpostavili so še, da je treba pred izdajo GD pridobiti strokovno oceno vplivov emisije snovi v zrak iz naprav po 45. členu Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Dejstvo je, da v živinorejski proizvodnji nastajajo neugodne vonjave, ki jih sestavljajo različne mešanice plinov, spojin, itd. Tožniki so na te emisije opozarjali v okviru svojih trditev, nanje je opozarjala tudi izvedenka. Tožniki so predlagali, da sodišče tožbi ugodi, odloči tako, da zahtevo stranke z interesom za izdajo GD zavrne in da tožnikom prizna vse priglašene stroške, podredno, da odpravi GD in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglasili so tudi stroške postopka.

7.Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedel, da je tožba prepozna. Predlog za izločitev je bil utemeljeno zavrnjen. Nestrinjanje z izdanim GD še ne pomeni razloga za izločitev. Ni potrebe po izvedbi ustne obravnave v ponovnem postopku. Sklicevanje na sodno izvedenko je neupoštevno, saj gre za osebo, ki so jo tožniki najeli in plačali, zato veljajo njene navedbe za navedbe tožnikov. Gre za postavitev hleva v okolju, kjer se kmetuje že dolgo časa in kjer so kmetijski objekti postavljeni že dolgo, preden so se na območju pojavili tožniki. Gre za kmetijska zemljišča prve kategorije. D. D. ni sodelovala v postopku, zato ne more biti tožnica. Meni, da odločitev o pridobitvi statusa tožnikov kot stranskih udeležencev ni bila pravilna. Med njegovimi nepremičninami in nepremičninami tožnikov je lokalna pot. Sodna praksa, na katero se navezuje organ, se nanaša na postopek odobritve pravnega posla po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Faktor zazidanosti se je preverjal zgolj na parceli, ki je predmet projekta (parc. št. 111). Pri določitvi parcele so bile upoštevane vse zahteve IPN. Postopka izvedbe parcelacije ni treba preverjati v postopku izdaje GD. Iz kmetijske prakse pa izhaja, da se lahko krma hrani po različnih objektih in ne nujno na parceli, ki bi bila povezana s parcelo, kjer se nahaja živina. Manipulativne površine so določene skladno s potrebami in priporočeno kmetijsko prakso. Pri izdelavi projektne dokumentacije so bili preverjeni vsi požarnovarnostni ukrepi. Iz tožbe ni jasno, kako je izvedenka ugotovila prekomerne vplive na okolje objekta, ki nikakor niso podani, kar izhaja iz projektne dokumentacije. Poseg ne presega pragov za presojo vplivov na okolje in zanj ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja. Ima pravico do opravljanja kmetijske dejavnosti (Zakon o kmetijstvu in Ustava RS). Ne-izgradnja hleva bi pomenila zaton ene od najstarejših in danes najuspešnejših kmetij v Sloveniji, kar dokazujejo dobljene nagrade. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno zavrne in tožnikom naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

8.V postopku je bilo ugotovljeno, da je A. A., ki je investitor po izpodbijanem GD, umrl po vložitvi tožbe (13. 12. 2022) in je v postopek kot pravni naslednik vstopil njegov sin C. C. Sodišče je v postopek povabilo še Č. Č., tudi sina pok. A. A.

9.Stranka z interesom Č. Č. odgovora na tožbo ni podal.

10.Tožniki so posredovali sodišču še pripravljalno vlogo, v kateri so navedli, da ni moč ugotoviti, kdo je v zadevi investitor glede na izdano GD in zemljiškoknjižno stanje, zato je treba vloge, ki jih je sodišču posredoval (sin) C. C. po tem datumu, šteti za brezpredmetne, vključno z odgovorom na tožbo stranke z interesom. Tako tudi ni jasno, ali so nastopili pogoji za razpis glavne obravnave. Takšno ravnanje stranke z interesom je bilo omogočeno zato, ker iz izreka izpodbijanega GD ni dovolj jasno navedeno, kdo je sploh investitor. Po mnenju tožnikov to terja ukrepanje sodišča po 37. členu ZUS-1. Predlagali so, da sodišče pribavi zapuščinski spis po pok. A. A. st., prekine postopek na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUS-1 do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

11.Stranka z interesom C. C. je v pripravljalni vlogi navedel, da ni dvoma, da je bil investitor v upravnem postopku pok. A. A., saj je ta lastnik nepremičnine, na kateri se bo izvedla gradnja. C. C. ml. je nastopal v upravnem postopku kot njegov pooblaščenec. Smrt A. A. ne predstavlja razloga za prekinitev postopka. Prevzemnik zaščitene kmetije je C. C., kar je določeno tudi v oporoki pok. A. A. Vsa upravičenja, ki izhajajo iz tega GD, so prešla na C. C. Stališča Č. Č. so ta za postopek nepomembna. Predmet spora je dokončno GD, ki investitorju daje le pravico, ne pa dolžnost gradnje hleva. Sodišče je tudi pravilno pozvalo v postopek dediče po pok. A. A. V pripravljalni vlogi, dani na naroku za glavno obravnavo, je še dodal, da zapuščinski postopek po pok. A. A še ni končan.

Glavna obravnava in dokazni postopek

12.Sodišče je opravilo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožniki po pooblaščenki ter stranka z interesom C. C. ter njegov pooblaščenec. Glavne obravnave se nista udeležila toženka in stranka z interesom Č. Č., kljub izkazanemu vabilu.

13.Tožniki in stranka z interesom Č. Č. so ponovili svoje dosedanje navedbe ter prerekali navedbe nasprotne/ih strank/e.

14.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo naslednje listine: zahtevo za izdajo GD z dne 11. 8. 2020, odločbo drugostopenjskega organa z dne 27. 5. 2021 o priznanju statusa stranskim udeležencem, zahtevo za izločitev uradnih oseb z dne 14. 10. 2021, vlogo stranskih udeležencev z dne 14. 10. 2021, zapisnik UO z dne 14. 10. 2021, GD z dne 14. 10. 2021, odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 10. 2021, sklep in odločbo drugostopenjskega organa z dne 10. 3. 2022 (o zahtevi za izločitev), odločbo drugostopenjskega organa z dne 27. 5. 2021 (o odpravi prvega GD in vrnjeno v ponovni postopek), pritožbo zoper sklepa načelnice z dne 25. 10. 2022, izpodbijano GD, drugostopenjsko odločbo, kar vse se nahaja v upravnih spisih, ter ostale listine upravnega spisa.

15.Sodišče je, sledeč drugemu odstavku 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo dokazni predlog to
7Enikov za pribavo zapu11inskega spisa po pok. A. A., ker sodi1 presoja pravilnost in zakonitost odloitve ob datumu izdaje, na dan izdaje izpodbijanega GD pa je bil pok. A. A. Eiv. Hkrati je tudi nesporno, da sta dedia po pok. A. A. C. C. in . ., ki sta oba stranki tega postopka. Sodi1 je zavrnilo tudi dokazni predlog to
7Enikov za postavitev izvedenca gradbene stroke, saj to
7Eniki tega niso predlagali e v to
7Bi. To
7Bo v upravnem sporu je treba vloIiti v roku 30 dni, od vroitve upravnega akta, s katerim je bil konan postopek (prvi odstavek 28. lena ZUS-1), ki je zakonski prekluzivni rok, in v to
7Bi mora to
7Nik navesti (med drugim) razloge, zakaj to
7I in za svoje trditve predlagati ustrezne dokaze. Ker to
7Eniki v to
7Bi niso predlagali postavitev izvedenca gradbene stroke, je dokazni predlog, podan na naroku za glavno obravnavo, 8. 10. 2024, tako nedvomno prepozen.

16.To
7Eniki so uveljavljali bistveno kr1itev postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov.

O predlogu to
7Enikov za prekinitev postopka

17.To
7Eniki so predlagali sodi1u, da postopek prekine do pravnomonega zakljuka zapu11inskega postopka po pok. A. A., ki se vodi pred Okrajnim sodi1em v Kranju, I D 63/2023.

18.e je odloitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vpra1anja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodi1a ali organa (predhodno vpra1anje), ga lahko sodi1e ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vpra1anja ne re1i pristojni organ (prvi odstavek 47. lena ZUS-1).

19.Kot izhaja iz podatkov spisa oziroma natanneje iz izpodbijanega GD, je kot investitor naveden A. A., ... Nesporno je, da gre za A. A. st., ki je umrl e vloI to
7Be, tj. 13. 12. 2022. Nesporno je tudi, da sta dedia po pok. A. A. njegova sinova C. C. in . ., ki sta v tem upravnem sporu stranki z interesom. Ker sodi1 - kot e povedano - presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta v asu njegove izdaje, to pomeni, da za re1itev v tem upravnem sporu ni pravno relevantno, kdo je sedaj, tj. po smrti pok. A. A., investitor nameravane gradnje.

20.Sodi1e tako sodi, da ni podlage za prekinitev postopka do pravnomonega zakljuka zapu11inskega postopka po pok. A. A. glede na citirani prvi odstavek 47. lena ZUS-1, zaradi esar predlogu to
7Enikov ni sledilo.

O procesnih ugovorih stranke z interesom

21.Uvodoma sodi1e pojasnjuje, da je bila to
7Ba vloEena pravoasno. Upravni akt, s katerim je bil postopek odloanja konan (tj. drugostopenjska odločba), je bil to
7Enikom vroen 2. 11. 2022. To
7Ba je bila vloEena 2. 12. 2022, ko je bila oddana na po1ti na recepis, tj. priporoeno. Ker se navedeno šteje kot datum vloEitve to
7Be, je bila to
7Ba vloEena v zakonskem prekluzivnem roku.

22.D. D. ima tudi aktivno legitimacijo za vloEitev to
7Be, saj je bila, kot to kažejo podatki spisa, stranska udeleEenka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.

23.Glede na ustaljeno sodno prakso so to
7Eniki meja1i, ne glede na to, da jih od zemlji1a nameravane gradnje loči pas lokalne ... poti, zaradi česar jim status stranskih udeležencev v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja in posledično tožnikom v tem upravnem sporu gre. Pri tem ni pomembno, kot to navaja stranka z interesom, da gre za sodno prakso, ki se je razvila ob razlagi ZKZ, saj gre za razlago istega pravnega pojma, tj. koga šteti za mejaša.

K I. točki izreka:

24.Tožba ni utemeljena.

25.V primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega GD za gradnjo hleva za govedo (manj zahteven objekt, z označbo 12712) in gradnjo koritastega silosa (nezahteven objekt, z označbo 24202) na zemljišču s parc. št. 111 Stanežiče, pod v izreku navedenimi pogoji ter mnenji pristojnih mnenjedajalcev.

26.Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 43. člena GZ, po katerem pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če: 1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, 2. da sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter da je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona; podpis projektanta in vodje projekta ter izjava niso potrebni pri nezahtevnih objektih in spremembi namembnosti, 3. je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, 4. iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba, 5. nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, 6. je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo, 7. je plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, če je to predpisano v 92. členu tega zakona, ali je plačan prvi obrok nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, če je odobreno njegovo obročno odplačevanje in odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča in 8. je plačan komunalni prispevek oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka.

27.Tožniki v tožbi uveljavljajo kot razloge za izpodbijanje GD bistveno kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava.

28.Upoštevajoč tožbene ugovore ter razloge prvo- in drugostopenjskega organa sodišče najprej ugotavlja, da so se tožniki udeleževali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci. Njihov pravni položaj zato opredeljuje 43. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. S pravno koristjo je opredeljen tudi obseg udeležbe take osebe v konkretnem postopku, kar pomeni, da ta oseba ne more opravljati dejanj oziroma podajati navedb, ki niso namenjene varovanju njene koristi, saj se postopek ne vodi na njeno zahtevo, pravica, ki jo varuje, pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku. Pravica oziroma pravna korist izhaja iz (tistih) materialnopravnih predpisov, ki jih mora uporabiti upravni organ pri odločanju v zadevi. V tej zvezi je treba poudariti, da lahko določena pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je torej odvisno od ugotovitve, ali je posamezna norma namenjenega tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa. Povedano drugače: tožniki kot stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazujejo pravni interes (le) toliko, kolikor gre za zaščito njihovih neposrednih interesov, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin na vplivnem območju nameravane gradnje in ki temeljijo na določbah zakona, ki ureja gradnjo (v konkretni zadevi GZ), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Opisana stališča sledijo ustaljeni sodni praksi tega sodišča (npr. I U 1721/2019 z dne 26. 11. 2020, II U 151/2018 z dne 2. 12. 2020, III U 163/2019 z dne 1. 4. 2021, III U 150/2020 z dne 27. 1. 2022,) in Vrhovnega sodišča (npr. I Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005), pa tudi Ustavnega sodišča RS (odločbi, št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, in št. Up 741/12 z dne 2. 7. 2015).

O bistvenih kršitvah pravil postopka

29.Tožniki najprej uveljavljajo kršitve pravil postopka v postopku pred izdajo prvotnega GD, ki je bilo izdano 14. 10. 2021 (kot jih navajajo v tožbi, str. 8 in 9). Teh kršitev sodišče vsebinsko ne presoja, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu, tj. GD, izdano v ponovljenem postopku 22. 6. 2022.

30.Tožniki tudi v zvezi z izpodbijanim GD ugovarjajo, da sta pri odločanju v postopku sodelovali uradni osebi, ki bi morali biti izločeni, na kar kaže ravnanje prvostopenjskega organa v prvotnem in v ponovljenem postopku.

31.Kot je obrazložil že drugostopenjski organ v odločbi, s katero je presojal pritožbo tožnikov zoper sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev z dne 12. 5. 2022, nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Navedbe tožnikov o ''povezanem delovanju z odgovornimi osebami Mestne občine ... ter predstavnikom družbe ... v smislu posredovanja informacij o poteku tega upravnega postopka'', kar naj bi izhajalo iz IV. točke zahteve za izločitev, pa so pavšalne in kot take nesposobne vsebinske obravnave. Tožniki morajo namreč vse svoje (konkretizirane) trditve navesti v tožbi in se ne morejo sklicevati (ne neposredno in ne posredno) na navedbe, podane v drugih vlogah v (upravnem) postopku.

32.Zatrjevano neobrazloženost sklepov o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb pa je saniral drugostopenjski organ (kar je smel), ko je v svoji odločbi vsebinsko presodil pritožbo tožnikov zoper sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev.

33.Tožniki še uveljavljajo, da je bilo izpodbijano GD izdano 22. 6. 2022, tj. po izdaji sklepov o zavrnitvi zahteve za izločitev uradnih oseb, vendar pred odločitvijo o pritožbi tožnikov zoper ta sklepa, torej pred dokončnostjo odločitve o zahtevi za izločitev, kar pomeni, da je GD nezakonito že iz tega razloga.

34.Tudi ta tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče sicer pritrjuje tožbeni navedbi, da je sklep o (ne)izločitvi uradnih oseb neločljivo povezan z odločitvijo o glavni stvari, vendar je bilo v tem primeru izpodbijano GD nedvomno izdano po tem, ko je o zahtevi za izločitev uradnih oseb že odločila načelnica upravne enote, torej, ko je bilo o zahtevi odločeno na prvi stopnji. V ZUP pa ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu , česar so se tožniki tudi poslužili. Zatrjevana kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP tako ni podana.

35.Sodišče tudi ne sprejema nadaljnjega tožbenega ugovora o kršitvi pravice do izjave v postopku odločanja o izločitvi uradnih oseb. Pristojni organ oziroma funkcionar odloči o izločitvi s sklepom. V upravni praksi je uveljavljeno ravnanje, da se uradna oseba, katere izločitev se zahteva, pred odločitvijo zasliši in po potrebi opravi tudi druge poizvedbe . Sodišče še dodaja, da ZUP ne predpisuje, da bi tek postopka o izločitvi uradne osebe kakorkoli vplival na postopek v glavni stvari. Ker torej postopek o glavni stvari ni prekinjen, je treba o izločitvi po naravi stvari hitro odločiti, saj roki za izdajo odločbe tečejo neodvisno od postopka za izločitev

. Navedeno pomeni, da, upoštevajoč naravo stvari tega postopka, ni predvideno, da bi stranka, ki uveljavlja izločitev uradne osebe in se je torej že v svoji zahtevi morala konkretizirano opredeliti, zakaj meni, da je podan razlog za izločitev določene uradne osebe, prejela v nadaljnjo izjavo še izjavo uradne osebe, katere izločitev se zahteva. Zato ta tožbeni ugovor tudi ne vzdrži sodne presoje.

36.Tožniki nadalje uveljavljajo, da bi morala biti v ponovnem postopku opravljena ustna obravnava (154. člen ZUP).

37.Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopenjski organ izdal GD z dne 14. 10. 2021, po opravljeni ustni obravnavi istega dne. Na pritožbo tožnikov je drugostopenjski organ GD z dne 14. 10. 2021 s svojo odločbo z dne 10. 3. 2022 odpravil ter vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z ustreznimi napotki (v zvezi z zagrešenimi kršitvami pravil postopka v zvezi z zahtevo za izločitev uradnih oseb) in se še opredelil do nekaterih drugih pritožbenih ugovorov. Iz odločbe z dne 10. 3. 2022 ni sicer razvidno, na kateri podlagi je drugostopenjski organ oprl odločitev o odpravi prvostopenjske odločbe, vendar gre glede na razloge za odpravo za tretji odstavek 251. člena ZUP.

38.Tožniki tako nimajo prav, da se je z odpravo GD z dne 14. 10. 2021 upravni postopek vrnil v fazo po vloženi investitorjevi zahtevi za izdajo GD, kar pomeni tudi opravo vseh procesnih dejanj, ki jih narekuje ZUP, saj tega zakon za ponovni postopek ne določa, temveč morajo biti opravljene tiste faze postopka, za katere je drugostopenjski organ odločil, da morajo biti opravljene oziroma ponovno opravljene. Prav tako ne drži, da napotki organa v drugostopenjski odločbi napotujejo na dopolnitev ugotovljenega dejanskega stanja, kar je moč storiti le na glavni (točno: ustni) obravnavi, saj to iz obrazložitve drugostopenjske odločbe z dne 10. 3. 2022 ne izhaja.

39.V zvezi z navedbo projektanta v DGD o količini gnojevke, dušika in razpoložljivih zemljišč investitorja, kar naj bi dokazoval s priloženimi dokumenti, ki jih drugostopenjski organ v spisu ni našel, je uvodoma treba navesti, da je drugostopenjski organ v odločbi, s katero je presodil zakonitost izpodbijanega GD, tj. odločbi z dne 25. 10. 2022, sedaj potrdil, da se ti dokumenti v spisu nahajajo (in sicer so sestavni del zahteve investitorja z dne 14. 8. 2020 - po pooblastilu za zastopanje je kot priloga priložen izpis iz RKG, št. 330-9/2019-398 z dne 2. 12. 2019, tri pogodbe o razvozu gnojil živalskega izvora, sklenjene s tremi različnimi osebami). O tem, da se ti dokumenti v spisu nedvomno nahajajo, se je prepričalo tudi sodišče, ko je v okviru dokaznega postopka vpogledalo v upravne spise. Tožniki sicer zatrjujejo, da jih v spisu niso našli, vendar s tem ne morejo omajati dejstva, da se te listine v spisu nahajajo. Hkrati iz spisa izhaja tudi, da so tožniki vpogledali v upravni spis 21. 6. in 1. 9. 2021, opravljena je bila tudi ustna obravnava 14. 10. 2021. In glede na to, da so ti dokumenti nedvomno del upravnega spisa, so tožniki imeli možnost, da se z njimi seznanijo. Posledično zato ni mogoče slediti nadaljnji tožbeni navedbi, da se z njimi zato tudi ni mogla seznaniti izvedenka B. B. Do zatrjevane kršitve pravice do izjave tako tudi v tem delu ni prišlo.

40.Tudi ostale zatrjevane kršitve pravil postopka po presoji sodišča niso podane. Za predložitev podatkov o skupnem številu živali na kmetiji po izvedbi investicije, skupnih površin GERK kmetije zaradi preveritve ustreznosti nameravanega skladiščenja gnojevke, pri čemer je kapaciteta nameravane gradnje izkazana po predloženi projektni dokumentaciji (40 mest za krave molznice, 23 mest za telice in 15 mest za telesa do 10 mesecev starosti, tako, da bo v objektu do 58,3 GVŽ), prvostopenjski organ ni imel podlage. Morebitna neustreznost skladiščenja bo lahko predmet ustreznega inšpekcijskega postopka. Ob tem sodišče tudi pritrjuje organu, da iz DGD oziroma točno iz Tehničnega poročila (str. 4 - 6) izhajajo natančni podatki o količini skupne količine gnojevke in predvidenih kapacitetah jam za gnojevko, kot tudi o celotni količini dušika ter razpoložljivih zemljiščih za njegov razvoz (kar je izkazano z dokumenti, naštetimi v prejšnji točki obrazložitve).

41.Tožniki uveljavljajo še izostanek presoje njihovih ugovorov v upravnem postopku glede (ne)neskladnosti nameravanega posega.

42.Sodišče pritrjuje tožnikom, da je bila presoja ugovorov tožnikov v tem delu (vsaj) pomanjkljiva, saj je prvostopenjski organ navedel le, da je - po tem, ko je izvedeniško mnenje izvedenke ... povzel - ''to podano zgolj glede ugotovitev skladnosti oziroma neskladnosti predmetne gradnje z določbami prostorskega izvedbenega akta, ni pa z njim ničemer dokazano glede prekomernih emisij, smradu, hrupa, požarne varnosti kot jih zatrjujejo stranski udeleženci, saj izvedenka sama ugotavlja, da mnenja ne more podati, ker ne razpolaga z vsemi podatki, ki jih potrebuje, da se izdela mnenje in ocene''. Vendar pa je skladnost nameravanega posega z vidika materialnih predpisov, ki veljajo za ta primer (GZ, Odloka o IPN) prvostopenjski organ obrazložil v uvodnem delu svoje obrazložitve (str. 3,4 in 5), s čimer je vsaj posredno odgovoril na vse ugovore tožnikov s tem v zvezi (glede faktorja zazidanosti, parcelacije, idr.). Do teh ugovorov pa se je konkretizirano opredelil še drugostopenjski organ v svoji odločbi (str. 5 in 6), kar se je (kot tudi že pojasnjeno) smel.

43.Izpodbijano odločbo je tako moč preizkusiti, zaradi česar tudi ta kršitev pravil postopka ni podana.

44.Tožniki v pripravljalni vlogi uveljavljajo še ničnost GD. Ker na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), sodišče ta ugovor presoja, ne glede na njegovo uveljavljanje po poteku prekluzivnega roka za tožbo. Po presoji sodišča izpodbijano GD ni obremenjeno z ničnostjo. Upoštevajoč vsebino ugovora tožnikov s tem v zvezi, se sodišče izrecno opredeljuje do ničnostnih razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče pojasnilo že zgoraj, je bilo v času izdaje izpodbijanega GD jasno, kdo je investitor, v času izdaje GD pa sodišče presoja tudi njegovo pravilnost in zakonitost. Zato ni podana ne dejanska in ne pravna nezmožnost izvršitve te odločbe, hkrati je organ z GD odločil o zahtevi pok. investitorja A. A., kar pomeni, da je organ odločil o zahtevi stranke. Tudi ostali ničnostni razlogi iz 279. člena ZUP po presoji sodišča niso podani.

O nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava

45.V zvezi s tožbenim ugovorom o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede neustreznega skladiščenja gnojevke, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenke B. B., in kar naj bi povzročalo prekomeren smrad in hrup, se je prvostopenjski organ (in čemur je sledil tudi drugostopenjski organ) smel sklicevati na predloženo projektno dokumentacijo. Hkrati je tožnikom bilo tudi pojasnjeno, da presoja vplivov okolja v tem primeru, ko gre za gradnjo objektov za intenzivno rejo živali do največ 58,3 GVŽ, ni potrebna. S tem se sodišče strinja, saj Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, obvezno presojo vplivov na okolje določa v primerih, kadar gre za gradnjo objektov za intenzivno rejo živali z zmogljivostjo namestitve najmanj 500 GVŽ, ko gre za govedo, konje, drobnico ali mešano rejo več vrst živali (2. člen, priloga 1 - A.IV.7) oziroma določa predhodni postopek v primerih, kadar gre za gradnjo objektov z zmogljivostjo namestitve najmanj 20o in manj kot 500 GVŽ (3. člen, priloga 1 - A.IV.7.1).

46.Kot je bilo tožnikom pojasnjeno že v drugostopenjski odločbi, je bil v postopku upoštevan Pravilnik o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov. Za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, pa je odgovoren projektant, ki jo prevzame v izdelavo tako, da je ta v skladu s predpisi in zahtevami po tem zakonu (prvi odstavek 12. člena GZ). Projektant mora v okviru prevzete storitve projektiranja zlasti zagotovititehnične rešitve, ki niso v nasprotju s tem zakonom, drugimi predpisi, tehničnimi smernicami in pravili stroke (druga alineja drugega odstavka 12. člena GZ). Med pogoji za izdajo GD po zakonu je naštet tudi pogoj, da sta dokumentacijo za pridobitev GD podpisala projektant in vodja projekta, ki sta [….] (2. točka prvega odstavka 43. člena GZ. Upravni organ torej ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti predvidenih rešitev, saj je to odgovornost projektanta, razen v primeru, če stranka, ki gradnji nasprotuje, predloži o tem dokaze po petem odstavku 39. člena GZ. Tako tudi ustaljena sodna praksa.

47.V zvezi s konkretnimi ugovori, ki so jih v upravnem postopku in jih še v tožbi uveljavljajo tožniki (da ni jasno, ali dokumentacija investitorja vsebuje ustrezen gnojilni načrt, podatke o napravah in strojih, ki bodo služili vzdrževanju objekta, molži, skladiščenju in uporabi krme za živali in drugo, elaborate, da odmiki objekta in predlagane rešitve načina reje živali in skladiščenja gnojevke ob obstoječih stanovanjskih hiš zagotavljajo požarno varnostne pogoje in preprečujejo širjenje smradu in ostalih emisij v zrak), se sodišče strinja z razlogi upravnih organov o zavrnitvi teh ugovorov, kot sledi: - da predložena projektna dokumentacija vsebuje vse zahtevane listine (mnenja, idr.) iz predpisov (zgoraj omenjeni Pravilnik, GZ), med katere gnojilni načrt, podatki o napravah in strojih, ki bodo služili vzdrževanju objekta, molži, skladiščenju in uporabi krme za živino in drugo, ne sodijo, - da so iz DGD Tehničnega poročila, str. 15 točka 3 Opis pričakovanih vplivov gradnje na neposredno okolico jasno razvidni ustrezni ukrepi za zmanjšanje teh vplivov (v zvezi s požarno varnostjo, nadalje so pojasnjeni vplivi objekta na okolico v zvezi s higiensko in zdravstveno zaščito, tj. dodatnim osončenjem, vplivu vlage, uhajanju strupenih plinov, emisij nevarnega sevanja, zastrupitev tal, napačnega odstranjevanja odpadnih voda, česar med uporabo ne bo, izvajala se bo mirna dejavnost - str. 9 obrazložitve drugostopenjskega organa). V zvezi s količino gnojevke in njenim skladiščenjem iz DGD izhaja, da naj bi skupna količina gnojevke znašala 656,4 m3, predvidena kapaciteta jam za gnojevko (1000 m3) naj bi ustrezala izračunanim potrebam za zakonsko skladiščenje za 58,3 GVŽ za šest mesecev z delnim redčenjem vode. Po nadaljnjih izračunih v DGD 58,3 GVŽ proizvede 4081 kg dušika, pri čemer ima za 3060 kg dušika investitor razpoložljivih zemljišč, razlika 1021 kg dušika se razvozi po zemljiščih drugih kmetov. Da ti izračuni niso pravilni, oziroma, da niso v skladu z Uredbo o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov (5., 6. člen), tožniki ne zatrjujejo, še manj izkazujejo. Ob tem je treba ponoviti, da se podatki s tem v zvezi (za katere tožniki zatrjujejo, da niso del upravnih spisov in da z njimi niso bili seznanjeni) nedvomno nahajajo v upravnih spisih in bi se tožniki lahko z njimi seznanili, kot je sodišče ugotovilo že zgoraj. Tako ne drži, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

48.Prav tako ne drži, da se organ ni opredelil do ugotovitev izvedenke B. B. o neskladnosti nameravanega posega s 15. členom Odloka o IPN. Ugotovil je namreč, da je v projektni dokumentaciji izdelan urbanistični vzorec, da je gradnja na raščenem območju in umestitev novih objektov zagotavlja bolj racionalno izrabo prostora s skupnimi dovozi do javnih cest. Sodišče se tudi strinja z navedbo prvostopenjskega organa, da glede stavbe 2081, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 303/1, in ki nedvomno ni predmet tega gradbenega dovoljenja, upravni organ v tem postopku ne more odločati.

49.V postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja pa od investitorja ni mogoče terjati dokumentacije, ki jo za gradnjo nameravanega objekta ne predpisujejo za tak poseg relevantni materialnopravni predpisi.

50.Tožniki tudi ugovarjajo, da je bila parcelacija zemljišča s parc. št. 222 neustrezno izvedena in v nasprotju z ZUreP-2 ter prostorskim aktom. Teh ugovorov sodišče ne more vsebinsko obravnavati, saj se nanašajo na (nesporno) že izvedeno parcelacijo, kar ni predmet tega postopka.

51.Zato posledično tudi ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru o preseženem faktorju zazidanosti zemljišča (Priloga 1 Preglednica enot urejanja prostora). Kot potrjujejo podatki upravnih spisov, gradbena parcela, na kateri se bo izvedla nameravana gradnja (tj. zemljišče s parc. št. 111), meri 3174 m2, zazidane površine bo 1193,60 m2, kar je 38 % in torej manj kot 40 %. Delež zelenih površin bo 25,6 %, kar je več od določenih min. 25 % (14. člen Odloka o IPN, Priloga 1).

52.V zvezi s požarno varnostjo se je po oceni sodišča prvostopenjski organ pravilno skliceval na DGD Tehnično poročilo (točno: str. 15, točka 3 Opis pričakovanih vplivov gradnje na neposredno okolico z navedbo neposrednih ukrepov za zmanjšanja teh vplivov). Hkrati se pod točko 6 nahaja tudi načrt s področja požarne varnosti.

53.Tožniki ugovarjajo še, da je treba pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja pridobiti strokovno oceno vplivov emisije snovi v zrak iz naprav po tretjem odstavku 45. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.

54.V navedeni določbi je predpisano, da če za obratovanje naprave ali za njeno spremembo po tej uredbi ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja in zaradi posega v okolje zaradi gradnje naprave ali njene spremembe ni treba pridobiti okoljevarstvenega soglasja, je treba pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja pridobiti strokovno oceno vplivov emisije snovi v zrak iz naprave. V nadaljnjih odstavkih tega člena je določena še vsebina te strokovne ocene, kdo jo lahko izdela in komu ter na kakšen način mora biti posredovana. Med obvezne elemente vsebine te strokovne ocene pa med drugim sodi tudi uvrstitev naprave v eno od skupin iz seznama naprav iz priloge 4 k tej uredbi.

55.V uvodnih določbah ta Uredba predpisuje, da je nepremični vir onesnaževanja nepremična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča onesnaževanje zunanjega zraka, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo emisijo snovi v zrak. Za napravo se štejejo tudi objekti za vzrejo živali, ki so vključeni v proizvodno enoto posameznega kmetijskega gospodarstva (2. točka 2. člena Uredbe). 3. člen Uredbe nadalje določa, da se določbe te uredbe uporabljajo za emisijo snovi iz naprav, določenih v prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe, če zaradi njihovega obratovanja nastaja onesnaženost zunanjega zraka zaradi emisije snovi iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe (prvi odstavek). Podrobneje so naprave iz prejšnjega odstavka opredeljene v preglednici iz priloge 4 te uredbe, pri čemer se za emisijo snovi iz naprave šteje emisija snovi zaradi poteka tehnoloških procesov, ki so značilni za posamezno skupino naprav, v katero se uvršča naprava, in emisija snovi iz drugih procesov, ki potekajo na območju naprave in so s procesom naprave tehnološko neposredno povezani (drugi odstavek). Kot torej jasno izhaja iz citiranih določb, ta Uredba ne velja za vsako gradnjo objekta za vzrejo živali, kot to menijo tožniki.

56.Iz preglednice iz priloge 4 te uredbe so pod 7. točko navedene naprave v zvezi s Proizvodnjo hrane, piva, tobaka in krme ter kmetijskih proizvodov. Pod točko 7.1 so navedene naprave, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (1. stolpec), in za naprave, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če je zanje obvezna presoja vplivov na okolje (2. stolpec) in sicer gre za naprave za intenzivno rejo z zmogljivostjo več kot 600 mest za govejo živino oziroma več kot 5oo mest za teleta. Že na prvi pogled je torej očitno, da obravnavani hlev z 58,3 GVŽ med take naprave ne sodi, še zlasti, ker mora biti v strokovni oceni (med drugim) navedeno, med katere naprave po preglednici iz priloge 4 sodi naprava, za katero se mora izdelati strokovna ocena iz tretjega odstavka 45. člena te Uredbe. Navedeno smiselno potrjuje tudi že pravilen zaključek organa, da za obravnavani poseg po Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ni treba izvesti obvezne presoje vplivov na okolje oziroma predhodnega postopka. Kot pa tudi že navedeno, iz DGD izhaja tudi ugotovitev, da vplivov na okolje, med drugim uhajanja strupenih plinov, med uporabo hleva ne bo.

57.Za odločitev v 2. točki izreka drugostopenjske odločbe tožniki izrecno razlogov za izpodbijanje niso navedli, pri čemer bi se dalo sklepati, da je po mnenju tožnikov odločitev nezakonita, ker bi moral drugostopenjski organ ugoditi njihovi pritožbi in zato tudi njihovi zahtevi za povrnitev stroškov. Sodišče sodi, da je bila odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (pri)tožnikov v pritožbenem postopku pravilna (114. člen ZUP), saj je presodilo, da je izpodbijano GD pravilno in zakonito.

58.Sodišče je glede na povedano tožbo tožnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

59.Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. in III. točki izreka:

60.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

61.Ker ZUS-1 nima posebnih določb v zvezi s povrnitvijo stroškov strank z interesom, je glede uveljavljanja stroškov stranke z interesom C. C. treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

62.Po prvem odstavku 154. člena ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom C. C. je sodišču posredoval odgovor na tožbo ter več vlog, v katerih je navajal bistveno enako oziroma podobno, kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, na naroku pa v bistvenem vztrajal pri povedanem. Glede na povedano sodišče ocenjuje, da njegove navedbe niso bistveno pripomogle k rešitvi zadeve, posledično zato stroški, ki jih priglaša, niso bili potrebni.

-------------------------------

1Glej sodbo, IV U 151/2016 z dne 17. 10. 2018, odločbo Ustavnega sodišča, št. Up 365/05 z dne 6. 7. 2006;

2Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil.

328. člen ZUS-1: Tožbo je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

4Npr. sodba, II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015;

5Stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

6Drugi in tretji odstavek 248. člena ZUP;

7Kerševan, Androjna, GV Založba, 2018: Upravno procesno pravo (str. 420);

8O izločitvi uradne osebe upravne enote odloča načelnik upravne enote (četrti odstavek 38. člena ZUP).

9Kerševan, Androjna, GV Založba 2018: Upravno procesno pravo (str. 128);

10Sodba, I U 15/2009 z dne 10. 9. 2009, Kerševan Androjna, GV Založba: Upravno procesno pravo (str. 128);

11Čebulj, Hudej, Kerševan in drg.: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, UL RS, Ljubljana 2020 (str. 319).

12Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbe prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe.

13Drugi in tretji odstavek 248. člena ZUP;

14Za nično se izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti;

15Za nično se izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila;

16Stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, mora za svoje trditve v izjavi predložiti dokaze.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 43

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 37, 43, 279, 279/1-3, 279/1-4

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 37, 37/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.