Jedro

Denarno nadomestilo med brezposelnostjo je po 17.a in 18. čl. ZZZPB mesečna, torej občasna dajatev, ki se zavarovancu zagotavlja zaradi zagotovitve njegove socialne varnosti. Ker ZZZPB nima posebnih določb o zamudnih obrestih od zapadlih, pa neplačanih zneskov denarnega nadomestila, je potrebno za presojo tožbenega zahtevka uporabiti 3. odst. 279. člena ZOR, po katerem od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov nadomestila zahteval s tožbo, vloženo po izplačilu celotnega zneska nadomestila, ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska. Odškodninski zahtevek mora tožnik utemeljiti po posameznih elementih odškodninske odgovornosti in ga ni ga mogoče enačiti z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot objektivno posledico zamude.

Zaradi ugovora zastaranja bi tožnik moral navedbe o povzročeni škodi konkretizirati in izkazati, kateri organ oz. katero časovno in vsebinsko opredeljeno ravnanje tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve mu je v smislu 172. čl. ZOR povzročilo škodo. Samo trajanje postopka, v kolikor niso izkazana konkretna krivdna ravnanja, neutemeljeno zavlačevanje in odlaganje odločitve, ne more biti podlaga za uveljavitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo oz. njen organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek

1.888.762,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh. Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Navaja, da gre nadomestilo za čas brezposelnosti zavarovancu, ob izpolnjenih pogojih, na podlagi samega zakona, z odločbo oz. sodbo pa se pravica le ugotovi. Če je tožena stranka ugotovila, da tožniku pripada denarno nadomestilo od 1.6.1995, mu pravica ne gre šele od izdaje odločbe o priznanju pravice. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne predvideva primerov enkratnega izplačila nadomestila več kot tri leta po poteku časa dveh let, v katerih je tožnik imel pravico do nadomestila.

Nadomestilo se izplačuje mesečno in tudi valorizira v skladu z določbami 24. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožena stranka nadomestila ni valorizirala, izplačala ga je v enkratnem znesku, obračunanem kot ob mesečnem izplačevanju v času od 1.6.1995 do 31.5.1997. Upravičen je do razlike med višino 24 mesečnih neto nadomestil, usklajenih z gibanjem povprečnih osebnih dohodkov za celotno obdobje od dneva pridobitve pravice do dejanskega izplačila. Zaradi izplačila šele

14.1.2000 namesto mesečno v obdobju od 1.6.1995 do 31.5.1997 mu je nastala škoda, ker se škoda pri zamudi s plačilom denarne obveznosti ne ugotavlja, se predpostavlja, da je enaka zakonskim zamudnim obrestim. Tožena stranka je glede roka za izdajo odločbe o denarnem nadomestilu kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in odločbe ni izdala v razumnem roku. Zamuda je izključno posledica ravnanja tožene stranke, višina materialne škode, ki je tožniku nastala, pa je najmanj enaka razliki med kupno močjo denarnega nadomestila v času, ko je tožnik nadomestilo dejansko prejel in kupno močjo v času, ko bi mu nadomestilo po zakonu pripadalo. Materialno škodo je mogoče ugotoviti z uporabo temeljne obrestne mere po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Z manjšim izplačilom je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je denarno nadomestilo občasna denarna dajatev. Denarno nadomestilo se izplačuje namesto izgubljene plače, ki po kolektivnih pogodbah zapade v plačilo enkrat mesečno do 18. v mesecu za pretekli mesec. Glede plače ni bilo nikoli zavzeto stališče, da gre za občasno denarno dajatev, pri kateri obresti tečejo od vložitve tožbe. Ob takšnem stališču tožnik ne more učinkovito varovati svojih pravic, vse do dneva pravnomočnosti sodne odločbe zavezanec za plačilo ni v zamudi, ko je tožniku pravica priznana je potrebno upoštevati, da jo je zavarovanec pridobili z dnem, kot to določa zakon, ne pa z dnem izdaje odločbe. Iz same odločbe izhaja, da je izplačevalec v zamudi s plačilom nadomestila. Zato je stališče sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v nasprotju z materialnim pravom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik v postopku za pridobitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je pričel z vložitvijo zahtevka 6.6.1995 ter mu je bilo nadomestilo z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, OE Maribor z dne 22.12.1999 tudi priznano in po tožbenih navedbah 14.1.2000 izplačano, ni postavil zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Prvič je tak zahtevek postavil v zahtevi za dopolnitev odločbe oz.

pritožbi zoper prvostopno odločbo po izplačilu celotnega zneska nadomestila. Pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je urejena v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 s spremembami - ZZZPB), nadomestilo predstavlja občasno denarno dajatev, ki se zavarovancu po omenjenem zakonu zagotavlja z namenom zagotovitve socialne varnosti v času, ko je brez svoje krivde brez zaposlitve oz. je njegovo delo postalo nepotrebno. Za presojo upravičenosti terjatve do zakonskih zamudnih obresti od denarnega nadomestila kot občasne denarne dajatve, je glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001 - OZ), ki velja od

1.1.2002, potrebno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR), saj gre za terjatve, izvirajoče iz pravic pred uveljavitvijo obligacijskega zakonika.

Z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, OE M. z dne 22.12.1999 je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 24 mesecev, z izplačilom od 1.6.1995 do

31.5.1997. Pravica do dajatve ne temelji na civilno-pravnem razmerju, urejena je s posebnim zakonom, zato zanjo glede obrestovanja velja 1. odst. 279. čl. ZOR. Po tej določbi od zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Ker ZZZPB nima posebnih določb o zamudnih obrestih, je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka pravilno uporabilo kot pravno podlago 3. odst. 279. čl. ZOR, po katerem od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Enako Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), ki je veljal v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, ni določil sankcij za zamudo pri izplačilu ponavljajočih se dajatev iz kateregakoli področja socialne varnosti, tako tudi ne dajatev nadomestila za čas brezposelnosti. Vrhovno sodišče RS (sodbi opr.

št. VIII Ips 203/2004, VIII Ips 195/2005) je zavzelo stališče, da v primeru zapadlih ponavljajočih se dajatev lahko tožnik zahteva zamudne obresti le, če jih uveljavi v skladu z določbo 3. odst. 279. čl. ZOR, torej od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je že odločilo, da v primeru terjatve do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni utemeljen obrestni zahtevek za zakonite zamudne obresti že od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska nadomestila v plačilo, temveč le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo dajatev (npr. sodba opr.

št. Psp 208/2000).

Tožnik je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov nadomestila, za katerega navaja, da mu je bilo izplačano

14.1.2000, zahteval s tožbo, vloženo pri sodišču prve stopnje

4.1.2001 (datum priporočeno oddane pošiljke na kuverti k list. št. 1 v spisu sodišča prve stopnje), to je po izplačilu celotnega zneska nadomestila na podlagi odločbe zavoda z dne 22.12.1999. Za tak primer v ZOR ni podlage za ugoditev zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, takšna odločitev bi bila v nasprotju z omejitvijo po 3. odst. 279. čl. ZOR.

V postopku pri toženi stranki in v tožbi tožnik ni postavil in utemeljil zahtevka za plačilo valoriziranega zneska, zahteval je le obračunane zamudne obresti. V pritožbi zoper prvostopno odločbo o priznanju pravice je izrecno napisal, da se strinja z višino odmerjenega nadomestila. Odločitev o višini nadomestila je tudi postala dokončna in pravnomočna ter tožnik zahtevka za plačilo obresti ne more utemeljevati z določbo 24. čl. ZZZPB o valorizaciji nadomestil. O takšnem zahtevku je tožena stranka z dokončno odločbo z dne 4.12.2000 odločila oz. ga zavrnila. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), veljavnem v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, se v socialnih sporih iz zavarovanja za primer brezposelnosti tožba lahko vloži zoper dokončno odločbo pristojnega organa.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z dokončno odločbo odločilo le o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ne pa o morebitnih zahtevkih za valorizacijo dajatev, ker tožnik v predsodnem postopku tega ni zahteval. Sodišče je pri sojenju vezano na obseg zahtevka in na dokončno odločbo v predsodnem postopku.

Po 2. odst. 5. čl. ZDSS je socialno sodišče na področju zavarovanja za primer brezposelnosti pristojno odločiti tudi v sporih o odgovornosti za škodo, ki jo zavod povzroči zavarovancu.

Tožnik je v pripravljalni vlogi dne 12.5.2001 zatrjeval, da ima pravico do odškodnine. S tem v zvezi ni navedel, katero ravnanje oz. opustitev tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve konkretno pomeni protipravno škodno ravnanje, iz katerega bi po vzročni zvezi izhajala škodljiva posledica. Tako po statutu Republiškega zavoda za zaposlovanje (Ur.l. RS št. 60/92), kot po statutu Zavoda RS za zaposlovanje (Ur.l. RS št. 84/99) je Zavod RS za zaposlovanje pravna oseba in odgovarja za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga. Tožnik niti ni opredelil ravnanje katerega organa naj bi mu povzročilo škodo, Zavoda RS za zaposlovanje oz. Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Splošne navedbe o odgovornosti obeh ne zadoščajo za odločitev o odškodninski odgovornosti, ugoditev zahtevku v takem primeru bi pomenila uvedbo objektivne odškodninske odgovornosti za trajanje postopka. Tako opredeljenega odškodninskega zahtevka, za utemeljitev katerega tožnik v vlogi dne 14.5.2001 ter na naroku za glavno obravnavo 8.7.2003 ni predlagal nobenega dokaza, sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati in je zato tožbeni zahtevek zaradi nedokazane podlage ter vseh sestavin odškodninske odgovornosti tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, utemeljeno zavrnilo. Obstoj škode, povzročitelja in vzročno zvezo mora dokazati tožnik. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve, tožnik bi moral že iz tega razloga navedbe o povzročeni škodi konkretizirati in izkazati, kateri organ oz. katero časovno ter vsebinsko opredeljeno ravnanje tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve mu je v smislu 172. čl. ZOR povzročilo škodo. Samo trajanje postopka, ob tem, da iz upravnega spisa izhaja, da tožnik ni ravnal po zahtevi Zavoda za zaposlovanje z dne 19.6.1995 in v postavljenem roku ni predložil zahtevane dokumentacije, temveč je dokumentacijo priložil šele pritožbi dne 6.9.1995, nato na ponovno zahtevo dne 22.11.1995 še sklep o registraciji družbe v njegovi lasti, v kolikor ni izkazano krivdno neutemeljeno zavlačevanje in odlaganje odločitve, ne more biti podlaga za uveljavitev odškodninske odgovornosti Republike Slovenije oz. njenega organa. Iz upravnega spisa izhaja, da je Zavod za zaposlovanje kot predhodno vprašanje ugotavljal tožnikov status zavarovanca, s tem v zvezi je bil postopek s sklepom z dne 12.1.1999 prekinjen, kar je pomenilo dodatni zastoj v postopku, ki mu tožnik ni nasprotoval. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke za kasnejše izplačilo nadomestila, zato je bil zahtevek tudi na tej podlagi utemeljeno zavrnjen.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje, na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.