Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se glede zneska 1.938,90 EUR zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 8.300 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške pravdnega postopka, v ostalem delu pa je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in v celoti zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z načelom ugotavljanja materialne resnice določene pritožbene navedbe opredelilo kot nedopustno pritožbeno novoto. Če bi bil imel možnost te navedbe podati pred odločitvijo sodišča prve stopnje, bi bil to tudi storil. Stališče, da tožnik ni utrpel pretresa možganov, ni pravilno. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča o bolečinskih obdobjih. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi morala biti določena v višini, kot jo je zahteval v postopku na prvi stopnji. V zadevi ne bi smeli "soditi" izvedenci. Sodišče bi moralo upoštevati vse tisto, kar je bilo izpostavljeno in uveljavljeno na prvi stopnji. Izpodbija tudi odločitev glede zahtevka na povrnitev premoženjske škode. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija glede zneska 1.938,90 EUR ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije Kadar tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe v zvezi s premoženjsko škodo – tožnik zahteva odškodnino v višini 1.938,90 EUR – ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR, revizija glede tega zahtevka ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na to jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je odločilo, da navedbe (ki jih je posebej naštelo), ki dotlej niso bile oblikovane kot tožnikove navedbe, marveč jih je tožnik povzel iz izpovedbe in iz izvedenskih mnenj, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ker tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave. Revident ima prav, da t?ko stališče predstavlja omejitev načela materialne resnice, vendar gre za omejitev, ki je predvidena z zakonom (286. člen ZPP) in je torej dopustna. Iz navedene določbe izhaja tudi zahteva, da bi bil moral tožnik že v pritožbi izkazati okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče moglo presoditi upravičenost poznejšega navajanja novih dejstev. Navedba teh razlogov v reviziji – pa čeprav naj bi bili očitni – je prepozna, tako da je izpodbijano stališče sodišča druge stopnje tudi s tega vidika pravilno. Navedbi, da v zadevi ne bi smeli "soditi" izvedenci in da bi sodišče moralo upoštevati vse tisto, kar je bilo izpostavljeno in uveljavljeno na prvi stopnji, pa sta presplošni, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti, kaj tožnik očita izpodbijani sodbi, in da bi bilo mogoče nanju konkretno odgovoriti.

Z navedbami, da je tožnik v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč utrpel pretres možganov, da je dalj časa trpel bolečine posameznih intenzivnosti in z drugimi navedbami, s katerimi obhaja ali presega ugotovitve nižjih sodišč o dejstvih, ki so bile podlaga za odločitev o višini odškodnine, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga pravnomočni sodbi. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to revizijsko sodišče teh navedb ni upoštevalo.

Nadalje ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava, povezan z višino prisojene odškodnine. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 – odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino glave, udarnino in zvin vratne hrbtenice in udarnino zgornjega dela prsne hrbtenice. Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000 EUR ustrezno upoštevalo obdobja posameznih stopenj intenzivnosti bolečine in vse neprijetnosti med zdravljenjem (specialistične preglede, rentgensko slikanje nošenje mehke ovratnice, preiskave, fizioterapije). Pri določitvi odškodnine za prestani strah v višini 1.300 EUR je sodišče ustrezno upoštevalo, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je izzvenel v dobrem tednu dni, in da je tri tedne trpel hujši strah za izid zdravljenja, nadaljnjih pet mesecev pa lažji. Sodišče je ustrezno ovrednotilo tudi obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer je izhajalo iz tega, da je obravnavana poškodba poslabšala predhodne degenerativne spremembe na vratni hrbtenici. Zaradi tega je prišlo do rahlega stopnjevanja občasnih topih bolečin v vratnem delu hrbtenice pri delih v dalj časa trajajoči prisilni drži, pri delih, ki zahtevajo dvigovanje težjih bremen in ki so vezana na hitre gibe glave, pri ležanju na neprimerni postelji in občasno ob spremembah vremena, in do večje nagnjenosti k glavobolom in vrtoglavicam. Ob ugotovitvi, da je prisojena odškodnina, ki je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljala 10,2 povprečnih neto plač, na zgornji meji odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, ki se gibljejo med šest in devet povprečnimi neto plačami, je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).