Jedro

Izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom (tudi z ukinitvijo določenega zdravljenja) povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. V zvezi z očitkom o nesklepčnosti tožbe tako pritožnica neutemeljeno meni, da bi morala tožnika zatrjevati, da ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v ukinitev zdravila Marevan ne bi privolila.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta na strani tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeči stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku M. Đ. v roku 15 dni plača odškodnino v višini 9.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 7. 2014 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 1.096,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku za plačilo nadaljnjih zahtevanih 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2014 dalje do plačila je tožbeni zahtevek tožnika M. Đ. zavrnilo (točka II. izreka), tožniku M. Đ. je naložilo, da v roku 15 dni stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrne pravdne stroške v višini 76,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka), toženi stranki je nadalje še naložilo, da tožnici M. I. v roku 15 dni plača odškodnino v višini 7.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 6. 2014 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 913,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (točka IV. izreka), v presežku za plačilo nadaljnjih zahtevanih 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila je tožbeni zahtevek tožnice M. I. zavrnilo (točka V. Izreka) in tožnici M. I. naložilo, da v roku 15 dni stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrne pravdne stroške v višini 76,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VI. izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil stranski intervenient na strani tožene stranke (v nadaljevanju: pritožnica), sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišča primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožnikoma pa naloži v plačilo vse stroške stranskega intervenienta, nastale pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka, podredno, če bi ugotovilo temelj tožbenega zahtevka pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede višine spremeni tako, da jo zniža ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje in v tem primeru razveljavi tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. V pritožbi pritožnica najprej povzame bistvene dele odločitve sodišča prve stopnje in se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je le-to sprejelo predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za interno medicino prof. dr. A. B., da smrt pacientke ni bila posledica strokovne (zdravniške napake) ampak njenega takratnega zdravstvenega stanja in da je šlo kvečjemu za medicinski zaplet, za kar pa odškodninska odgovornost ne obstaja. Ugovarja pa nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da odpustna zdravnica ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ker tožnikov (kot svojcev dementne osebe) ni predhodno seznanila s prognozo oz. ju poučila o znanih oz. možnih nezaželenih učinkih, tveganjih, ki se lahko uresničijo zaradi dne 28. 6. 2011 spremenjene terapije z ukinitvijo zdravila Marevan, in da je zato podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca. Pritožnica vztraja, da temelj tožbenih zahtevkov ni podan. Sodišču prve stopnje najprej očita, da je o odškodninski odgovornosti njenega zavarovanca zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti odločilo mimo trditvene podlage, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je zato sodba nezakonita. Tožnika namreč v postopku nista podala ustrezne trditvene podlage, da bi sodišče sploh lahko odločalo o odškodninski odgovornosti njenega zavarovanca zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, saj nista zatrjevala, da bi v primeru, ko bi bila seznanjena z ukinitvijo zdravila Marevan, tej tudi nasprotovala. Le takšna trditvena podlaga bi bila po mnenju pritožnice pravilna in ustrezna, da bi lahko govorili o sklepčnosti tožbenih zahtevkov v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti. Ker pa tožnika nista imela ustrezno podane trditvene podlage, ki bi omogočala odločanje o tej kršitvi, saj nista navedla razlogov, ki bi utemeljevali obstoj vzročne zveze med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo, niti nista zatrjevala, da bi predlagani ukinitvi Marevana (sploh) nasprotovala, je sodišče s takšno odločitvijo preseglo trditveno podlago. Pritožnica pri tem izpostavlja, da sta tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2015, kot je povzeto tudi v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj pavšalno opisovala, kakšen je bil postopek uvedbe zdravila Marevan v terapijo njune mame, in nato (na podlagi opisanega) sklepala, da v kolikor sta bila z zdravilom seznanjena ob njegovi uvedbi, bi morala biti seznanjena tudi o njegovi ukinitvi, „zlasti glede na usodne posledice, do katerih lahko pride in je v tem primeru tudi prišlo.“ Pritožnica ob tem izpostavlja izpoved lečeče zdravnice M. J., ki je pojasnila, da privolitev pacientov oz. svojcev za to, da se zdravilo Marevan ukine, ni potrebna (točka 30. obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi sicer pa glede na zdravstveno stanje pacientke, kakršno je to bilo dne 28. 6. 2011, in v zvezi s tem sprejeto odločitvijo lečeče zdravnice za ukinitev zdravila Marevan, kakršnihkoli pojasnil svojcem tistega dne niti ni bilo moč dati. Pacientka je bila namreč omenjenega dne z reševalnim vozilom odpeljana oz. premeščena v Š., tožnikov pa tistega dne pri oz. k zavarovancu ni bilo. Smiselno enako je izpovedal tudi izvedenec medicinske stroke, ki je pojasnil, da se v takšnih primerih lahko šteje, da so svojci „obveščeni preko odpustnega pisma“. Kot je pokazal dokazni postopek, se je tožnica dejansko z vsebino tega (torej o ukinitvi terapije z Marevanom) seznanila takoj po prihodu v Š., ter že naslednji dan po odpustu pacientke iz S. C. opravila razgovor z dr. B. in J., v katerem so ji bili predočeni razlogi (in posledice) za takšno odločitev. Očitno sta se tožnika s takratnimi pojasnili pristojnih lečečih zdravnikov glede ukinitve terapije z zdravilom Marevan dan kasneje strinjala, ker nato nista več pri nobenem od zdravnikov, ki so zdravili pacientko, zahtevala uvedbo ponovne terapije z zdravilom Marevan. Pritožnica še meni, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljena kršitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne more utemeljevati tožbenih zahtevkov, saj bi lahko bila ta utemeljena le v primeru, če bi bila kršitev pojasnilne dolžnosti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, kar pomeni da bi zatrjevana škoda morala nastati (izključno) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti (pritožnica ob tem ponovno izpostavlja takratno zdravstveno stanje pacientke). Vzročna zveza bi bila po mnenju pritožnice v konkretnem primeru podana, če bi bilo izkazano, da se pacientka oz. njeni svojci, v primeru, ko bi ji bili pojasnjeni možni zapleti oz. tveganja z negativnimi posledicami, za ukinitev zdravila ne bi odločila, tega pa nista niti zatrjevala. Pritožnica še meni, da ob dejstvu, da ni bila storjena, niti ugotovljena, strokovna medicinska napaka, tudi ne more biti izkazana vzročna zveza med očitano kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo. Če torej s strani medicinskega strokovnjaka, izvedenca dr. B., ni bila ugotovljena strokovna napaka v zvezi z zdravljenjem pacientke v S. C., tudi ne more biti kršena pojasnilna dolžnost, sploh pa ni moč dejstev v zvezi s to „podajati“ in „še dodatno konkretizirati“ (točka 29. obrazložitve izpodbijane sodbe), kot je to storila tožeča stranka, šele po prejemu izvedenskega mnenja, saj je nastopila prekluzija. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da prihaja v razlogih sodbe (točka 34. in 35. obrazložitve izpodbijane sodbe) samo s seboj v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da v postopku zdravljenja pacientke ni bila storjena strokovna napaka, ampak je prišlo (glede na njeno zdravstveno stanje) do zapleta, nato pa omenja, da bi morala zdravnica predvideti posledice ukinitve zdravila, s čimer nakazuje, da naj bi storila napako, ki jo prej (glede na jasna pojasnila izvedenca) izključuje. Pritožnica sodišču prve stopnje zato očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Zgolj podredno pa pritožnica ugovarja tudi višini dosojenih zneskov ter napačni oz. nepravilni uporabi materialnega prava v povezavi z vrednotenjem škode. Glede na starost in siceršnje zdravstveno stanje pacientke, ko je trpela za številnimi, tudi zelo verjetno življenjsko ogrožujočimi boleznimi, je ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe, po oceni pritožnice višina prisojene odškodnine previsoka. To pomeni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in zato pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da v kolikor bi tudi samo potrdilo temelj zahtevka, zniža odškodnino, prisojeno s strani sodišča prve stopnje, saj je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, to je zlasti starost oškodovanke in njeno, tudi že sicer slabo zdravstveno stanje pred nastopom „spornega“ zdravljenja. Ob koncu pritožnica izpodbija tudi stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje, saj je le-to zaradi nepravilne odločitve o samem temelju tožbenega zahtevka, napačno odločilo tudi glede pravdnih stroškov, zato predlaga, da v primeru zavrnitve zahtevka tožeči stranki sami nosita svoje stroške, morata pa pritožnici povrniti tudi vse njene do sedaj nastale pravdne stroške.

3. Tožnika sta na pritožbo stranskega intervenienta odgovorila, predlagata pa njeno zavrnitev in zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi sta tožnika kot otroka pokojne S. Đ. od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti njune matere dne 20. 7. 2011. Dejanska podlaga njunih zahtevkov so trditve o storjeni zdravniški napaki pri zdravljenju njune matere zaradi ukinitve zdravila Marevan po zaključeni hospitalizaciji dne 29. 6. 2011, ki je imela za posledico zamašitev glavne žile v črevesju (tromboza trebušne aorte) in gangreno leve noge, zaradi katere je nastopila sepsa in kasneje smrt njune matere, ter o kršitvi pojasnilne dolžnosti, saj ju odpustna zdravnica ni seznanila o odločitvi za ukinitev zdravila Marevan in z možnimi tveganji in negativnimi posledicami ukinitve tega zdravila, do katerih je v konkretnem primeru tudi prišlo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku(1) v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca B. zaključilo, da je zaplete po odpustu iz bolnice (dne 29. 6. 2011) in kasnejšo smrt pacientke mogoče vzročno povezati z ukinitvijo zdravila Marevan, v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje zaključilo, da se tveganja za možgansko kap pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo (imela jo je tudi pokojna S. Đ) zmanjša za 70% ob jemanju Marevana, v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da odpustna zdravnica z odločitvijo, da se pokojni S. Đ. zaradi izkazane nagnjenosti k padcem in hude demence ukine terapija z Marevanom, ni storila strokovne (zdravniške) napake, da je bila smrt pacientke posledica njenega zdravstvenega stanja in je šlo za zaplet, ki je bil ob njenem zdravstvenem stanju sicer v nekem časovnem obdobju predvidljiv, vendar se ga z gotovostjo najbrž ne bi dalo preprečiti niti ob prejemanju Marevana. V točkah 34. in 35. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje še zaključilo, da odpustna zdravnica ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti, čeprav bi to dolžnost morala izpolniti in tožnika kot svojca dementne pacientke predhodno seznaniti s prognozo in ju poučiti o vseh znanih in možnih nezaželenih učinkih in običajnih, rednih tveganjih, ki se lahko uresničijo zaradi ukinitve Marevana glede na to, da je bil trombembolični zaplet zaradi ukinitve zdravljenja z Marevanom ob zdravstvenem stanju bolnice v nekem časovnem obdobju predvidljiv, do njegove uresničitve pa je dejansko prišlo v zelo kratkem času po odpustu iz bolnišnice in ukinitvi zdravljenja z Marevanom. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke oz. zavarovanke stranskega intervenienta, saj toženi stranki ni uspelo dokazati, da so njeni delavci ravnali tako, kot je bilo treba in se ni uspela razbremeniti svoje krivde za nastalo škodo. V točkah 39.in 40. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da sta bila tožnika ob smrti svoje matere zelo prizadeta in sta trpela duševne bolečine. Upoštevaje starost pokojne, ki je umrla v 83. letu starosti, upoštevaje dejstvo, da praviloma starši umirajo pred otroci, upoštevaje starost obeh oškodovancev ob smrti matere (tožnik 52 let, tožnica 56 let) oziroma dejstvo, da sta bila tožnika takrat samostojni in zreli osebi, ter upoštevaje, da tožnik, ki je ves čas živel skupaj z mamo v skupnem gospodinjstvu in nima svoje družine, izgubo matere prenaša težje kot tožnica, ki se je odselila in si ustvarila svojo družino, je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega prvemu tožniku v višini 9.000,00 EUR, drugi tožnici pa v višini 7.500,00 EUR.

Glede temelja tožbenih zahtevkov:

8. Ni pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje odločilo o odškodninski odgovornosti njenega zavarovanca mimo trditvene podlage. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), vendar je ta njen očitek povsem nekonkretiziran in zato neupošteven, saj pritožnica sploh ne navede, katera dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, s strani pravdnih strank naj ne bi bila zatrjevana, zato ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

9. Prav tako ni pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP o pravočasnosti navedb tožnikov v zvezi z zatrjevano kršitvijo pojasnilne dolžnosti, ko je upoštevalo še njune dodatne tovrstne navedbe, podane po prejemu izvedenskega mnenja, ker je štelo, da sta z njimi predhodne očitke, ki jih tožena stranka in pritožnica sploh nista prerekali, le še dodatno konkretizirala z izrecnim sklicevanjem na pravico pacienta do obveščenosti in na drugi strani na pojasnilno dolžnost lečečega zdravnika. Tožnika sta tista, ki morata priskrbeti ustrezno trditveno podlago, in sicer takšno, da iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen (sklepčnost tožbe), in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (7. člen ZPP). Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa nujno tudi vseh posameznih okoliščin primera. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta tožnika, čeprav se nista izrecno sklicevala na kršitev pojasnilne dolžnosti, v zvezi s to kršitvijo podala zadostno trditveno podlago, ki jo tožena stranka in pritožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh nista zanikali, že v prvi pripravljalni vlogi, ko sta navedla, da je njuna mati v času hospitalizacije od 10. 6. 2011 do 29. 6. 2011 prejemala zdravilo Marevan, to zdravilo pa ji je bilo ukinjeno šele ob odpustu in tožnika s tem dejstvom nista bila seznanjena, pa bi morala biti z njim nedvomno seznanjena, zlasti glede na usodne posledice, do katerih lahko pride oziroma je v konkretnem primeru tudi prišlo. Naknadno (po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in po pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke) izrecno sklicevanje na pravico pacienta do obveščenosti in na drugi strani na pojasnilno dolžnost lečečega zdravnika z navedbami, da je zdravnica M. J. odločitev o ukinitvi zdravila Marevan sprejela sama, ne da bi o tem seznanila bolnico oziroma oba tožnika in ne da bi ju seznanila z možnimi tveganji in negativnimi posledicami, ki jih tožena stranka in pritožnica niti nista prerekali, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja zgolj dopustno konkretizacijo sicer pravočasno zatrjevanih dejstev tožnikov. Sodišče prve stopnje zato z upoštevanjem teh dodatnih navedb tožnikov ni kršilo določila 286. člena ZPP in posledično tudi ni zagrešilo relativne bistven kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. Nadalje tudi ni pritrditi pritožbi, da tožnika sploh nista podala ustrezne oziroma zadostne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost njunega odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti zavarovanca pritožnice. Ta svoj očitek o nesklepčnosti tožbe pritožnica utemeljuje s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožnika v sklopu svoje trditvene podlage zatrjevati in utemeljiti obstoj vzročne zveze med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo, saj bi bila lahko odškodninska odgovornost podana le v primeru, če bi zatrjevana škoda nastala (izključno) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, vzročna zveza pa bi bila lahko podana le, če bi bilo izkazano, da se pacientka oziroma njeni svojci v primeru, ko bi ji bili pojasnjeni možni zapleti oz. tveganja z negativnimi posledicami, za ukinitev zdravila ne bi odločila. Tega pa tožnika nista niti zatrjevala (in posledično tudi ne dokazovala). Pravna teorija(2) in novejša sodna praksa(3) sta že zavzeli stališče, da je razmerje med zdravnikom (oz. zdravstvenim zavodom ali gospodarsko družbo, za katero zdravnik opravlja delo) in pacientom načeloma pogodbene narave. Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti iz 2. odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče prve stopnje je sicer zahtevka tožnikov presojalo po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti, vendar to na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom (tudi z ukinitvijo določenega zdravljenja) povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. V zvezi z očitkom o nesklepčnosti tožbe tako pritožnica neutemeljeno meni, da bi morala tožnika zatrjevati, da ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v ukinitev zdravila Marevan ne bi privolila. Zaradi poslovne narave odškodninske odgovornosti zavarovanca pritožnice je mogoče kot vzrok škode upoštevati le kršitev pogodbe. Morebitna hipotetična ravnanja oškodovancev, ki nimajo nikakršne povezave z medsebojnimi pogodbenimi obveznosti, pa so za presojo obstoja vzročne zveze zato povsem nepomembni. Glede na to, da je omenjena trditev za sklepčnost tožbe irelevantna, tožbene trditve torej povsem zadostujejo za zaključek o obstoju pravnorelevantne vzročnosti med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti. Pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe, ki vsebinsko predstavljajo očitek o zmotni uporabi materialnega prava, pa so iz tega razloga nepomembni, saj na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje napačna uporaba materialnega prava ni vplivala.

11. Iz istega razloga (ker gre pri kršitvi pojasnilne dolžnosti za kršitev pogodbe, ki se upošteva kot vzrok škode, če se realizira tveganje, na katerega oškodovanec ni bil opozorjen) so povsem neutemeljene tudi navedbe pritožnice, da bi lahko bila kršitev pojasnilne dolžnosti v vzročni zvezi z nastalo škodo le v primeru, če bi bila s strani delavcev njenega zavarovanca storjena tudi strokovna (medicinska) napaka v zvezi s samo odločitvijo za ukinitev zdravila Marevan. Gre namreč za dva različna pravna položaja in dva ločena sklopa pravotvornih dejstev. Strokovna (medicinska) napaka v procesu zdravljenja predstavlja napako, storjeno v okviru zdravstvene dejavnost v ožjem smislu, ko je pacientovo zdravstveno stanje oziroma njegovo poslabšanje posledica nepravilnega ravnanja medicinskega delavca v procesu samega zdravljenja, ko je njegovo ravnanje v nasprotju s pravili medicinske znanosti in doktrine. Pojasnilna dolžnost, ki jo ureja 20. člen Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP), pa pacientu zagotavlja uresničitev njegove pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja na način, da je v procesu zdravljenja obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe, cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve, morebitnih drugih možnostih zdravljenja, postopkih in načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi ali niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Gre torej za ukrep in obveznost zdravstvenega delavca, predpisan z zakonom, ki pa sodi v zdravstveno dejavnost v širšem smislu, njena kršitev pa lahko že sama zase predstavlja kršitev pogodben obveznosti in s tem vzrok nastanka škode.

12. Ker je kršitev pojasnilne dolžnosti samostojna kršitev pogodbe, ki se upošteva kot vzrok škode v primeru realizacije tveganja, glede katerega oškodovanec zaradi kršitve pogodbenih obveznosti ni bil opozorjen, spada pa v krog opravljanja zdravstvene dejavnosti v širšem smislu, tudi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 34. in 35. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko najprej ugotavlja, da v postopku samega zdravljenja (ukinitve zdravila Marevan), ki spada v krog opravljanja zdravstvene dejavnosti v ožjem smislu, ni bila storjena strokovna napaka, temveč je prišlo le do zapleta, nato pa ugotavlja, da bi morala zdravnica zaradi pričakovanosti predvidljivosti takšnega zapleta kot posledici ukinitve zdravila Marevan svojca (tožnika) nanj v okviru svoje pojasnilne dolžnosti opozoriti, pa te svoje dolžnosti sploh ni opravila, niso med seboj v nasprotju in se ne izključujejo. Pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

13. Obširne pritožbene navedbe pritožnice, s katerimi povzema dele izpovedi kot priče zaslišane odpustne zdravnice M. J. in se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. B., da privolitev pacientov oz. svojcev za to, da se zdravilo Marevan ukine, ni potrebna, da pa tudi sicer glede na zdravstveno stanje pacientke, kakršno je to bilo dne 28. 6. 2011, in v zvezi s tem sprejeto odločitvijo lečeče zdravnice za ukinitev zdravila Marevan, kakršnihkoli pojasnil svojcem tistega dne niti ni bilo moč dati, ker je bila pacientka tega dne z reševalnim vozilom odpeljana oz. premeščena v Š., tožnikov pa tistega dne pri oz. k njenem zavarovancu ni bilo, ter da se v takšnih primerih lahko šteje, da so svojci „obveščeni preko odpustnega pisma“, da se je tožnica dejansko z vsebino tega (torej o ukinitvi terapije z Marevanom) seznanila takoj po prihodu v Š., ter že naslednji dan po odpustu pacientke iz S. opravila razgovor z dr. B. in J. Č., v katerem so ji bili predočeni razlogi (in posledice) za takšno odločitev, pa tudi, da sta se očitno tožnika s takratnimi pojasnili pristojnih lečečih zdravnikov glede ukinitve terapije z zdravilom Marevan dan kasneje strinjala, ker nato nista več pri nobenem od zdravnikov, ki so zdravili pacientko, zahtevala uvedbo ponovne terapije z zdravilom Marevan, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je tako popolno in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje sprejelo naslednje dejanske zaključke, pomembne za odločitev o temelju tožbenih zahtevkov tožnikov, ki jih pritožnica niti ne izpodbija: “-” da je bila odločitev kardiologinje za ukinitev zdravila Marevan strokovna in v skladu s pravili (takratne) medicinske znanosti in doktrine, ko je ocenila, da sta zadržka za prejemanje Marevana huda demenca in padci; “-” da je bila smrt pacientke posledica njenega zdravstvenega stanja, da je šlo za trombembolični zaplet, ki je bil po ukinitvi zdravila Marevan v prihodnosti pričakovan in v nekem časovnem obdobju ob zdravstvenem stanju bolnice tudi predvidljiv in da je to spremembo terapije zdravljenja mogoče vzročno povezati z zdravstvenimi zapleti po odpustu iz bolnišnice; “-” da se tveganje za možgansko kap pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo (imela jo je tudi pokojna mati tožnikov) zmanjša za 70% ob jemanju Marevana; “-” da predhodno, pred ukinitvijo zdravila Marevan, lečeča zdravnica s svojci pacientke (ker s pacientko tudi po oceni lečeče zdravnice ob odpustu ni bila možna razumna komunikacija zaradi demence) ni opravila nobenega razgovora in tako tožnikov ni predhodno seznanila s svojo odločitvijo o ukinitvi dotedanje terapije z zdravilom Marevan, o razlogih za takšno odločitev in o možnih posledicah ali negativnih učinkih ukinitve te terapije glede na takratno zdravstveno stanje pacientke, da torej tožnika nista prejela nobenih pojasnil o tem, kakšna so tveganja, če bi se s terapijo nadaljevalo in kakšna so tveganja in morebitne (predvidljive) posledice, če se terapijo ukine; “-” da je v tem konkretnem primeru prišlo v zelo kratkem času po odpustu iz bolnišnice (ko je bilo zdravilo Marevan ukinjeno) do uresničitve tveganja (trombembolični zaplet), ki je bilo pričakovano in predvidljivo in na katerega bi morala zdravnica svojca pacientke v okviru svoje pojasnilne dolžnosti opozoriti, pa te svoje dolžnosti sploh ni opravila.

15. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava (239. člena OZ) pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (zavarovanka pritožnice) tožnikoma kot oškodovancema odškodninsko odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi smrti bližnjega (1. odstavek 180. člena OZ), saj je ta škoda v pravnorelevantni vzročni zvezi s kršitvijo njene pogodbene obveznosti (kršitev pojasnilne dolžnosti).

Glede višine tožbenih zahtevkov:

16. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (1. odstavek 180. člena OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Denarno ovrednotenje posameznikove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. Načelo individualizacije ima torej korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Pri presoji načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih odškodnin za to obliko nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je na takšen način mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin.(4)

17. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 37. - 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta bila tožnika ob smrti svoje matere zelo prizadeta in sta trpela duševne bolečine, da je prvi tožnik živel z materjo v stanovanjski hiši v skupnem gospodinjstvu vse do 10. 6. 2011, ko je bila hospitalizirana, da je bil na svojo mamo izredno navezan, da nima svoje družine, da je zadnje leto materinega življenja, ko je njeno zdravje počasi pešalo, za oba kuhal, pred tem pa je mama, dokler je še lahko, opravljala zase in za tožnika vsa gospodinjska dela, da jo je redno obiskoval, ko je bila nazadnje premeščena v D. in ga je zelo skrbelo za njeno zdravje, da je bila tudi druga tožnica na mamo izredno navezana in jo je dnevno obiskovala, pomagala pri vsakodnevnih opravilih, pri pospravljanju, likanju, nabavljanju in podobno, da je mati tožnikov umrla v 83. letu starosti, da praviloma starši umirajo pred otroci, da je bil prvi tožnik ob smrti matere star 52 let, druga tožnica pa 56 let, ter da sta bila tožnika ob smrti matere samostojni in zreli osebi. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da prvi tožnik, ki je ves čas živel skupaj z mamo v skupnem gospodinjstvu in nima svoje družine, izgubo matere prenaša težje kot tožnica, ki se je odselila in si ustvarila svojo družino.

18. Upoštevaje vsa ta odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega prvemu tožniku v višini 9.000,00 EUR oz. nekaj manj kot 9 povprečnih neto plač v RS in drugi tožnici v višini 7.500,00 EUR oz. nekaj več kot 7 povprečnih neto plač v RS ustrezno upoštevalo obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine in pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. 1. odstavek 180. člena OZ. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(5) namreč pokaže, da je bilo tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarnih odškodnin pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v tem konkretnem primeru pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikoma pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedeno obliko nepremoženjske škode z ustreznim upoštevanjem posebnosti tega primera. Sodišče prve stopnje je tožnikoma tako prisodilo celo nekoliko nižjo odškodnino, kot je bila prisojena oškodovancem v primerljivih zadevah, kar kaže na to, da je v zadostni meri upoštevalo tudi samo zdravstveno stanje pokojne matere tožnikov in njeno starost ob smrti, zato so očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje tožnikoma zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ob upoštevanju teh okoliščin primera prisodilo previsoko odškodnino, povsem neutemeljeni.

Glede stroškovne odločitve:

19. Pritožnica stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari pritožnica s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

20. Pritožba stranskega intervenienta na strani tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo stranskega intervenienta na strani tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

21. Stranski intervenient na strani tožene stranke s svojo pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam. Odgovor na pritožbo tožnikov pa glede na vsebino izpodbijane sodbe in vsebino pritožbe ni mogel izboljšati procesnega položaja tožnikov. Odgovor na pritožbo tudi ne prinaša nobene dopustno nove vsebine, zato stroški zanj niso bili potrebni (155. člen ZPP) in jih morata tožnika trpeti sama.

Op. št. (1) Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Glej Polajnar Pavčnik, A.: Pravo in medicina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, stran 92 do 98, Cigoj, S.: Institucije obligacij, Uradni list SRS, Ljubljana 1989, stran 108 in 147. Op. št. (3): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 507/2016 z dne 22. 12. 2016. Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.

Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 347/2003 z dne 20. 5. 2004, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 456/2006 z dne 13. 11. 2008, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II I ps 497/2004 z dne 25. 5. 2006, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 362/2008 z dne 10. 7. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 225/2015, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 121/2015 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 335/2015, kjer so bile odškodnine odmerjene v razponu od 8 (oškodovanci odrasli otroci, ki so si že dolgo nazaj ustvarili svojo družino, umrli starš pa je bil že starostnik) do 14 povprečnih plač v RS (oškodovanci odrasli otroci, ki so še živeli skupaj z umrlim staršem).