Jedro

Med primeri, v katerih zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, je v 3. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-86 določen tudi primer, ko voznik zavarovanega avtomobila v času prometne nesreče vozi pod vplivom alkohola. Dokazovanje vinjenosti voznika je zavarovalnici olajšano s tremi dejanskimi domnevami iz a-c točk 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Če zavarovalnica dokaže eno izmed domnevnih baz (stopnja alkohola v krvi, pozitiven alkotest, izmik preiskavi), sodišče domnevano dejstvo (vinjenost voznika) vzame za podlago svoje sodbe brez dokaza. V obravnavanem primeru sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili niti vinjenosti tožnika, niti katerega izmed dejanskih stanj, preko katerih bi se domnevalo o obstoju vinjenosti. Po ugotovitvah sodišč pri tožniku ni bil opravljen alkotest, njegova stopnja alkohola v krvi je bila pod dovoljeno, prav tako pa se ni izmaknil preiskavi (tretja stran sodbe sodišča druge stopnje). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je presoja, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 24.9.1989 kot voznik kombija zapeljal z ozke, ovinkaste in strme ceste ter trčil v drevo, pri čemer se je telesno poškodoval. Utrpel je poškodbe obraza, nosu, jezika in čeljusti. Prometne nesreče ni prijavil ne tožnik niti zdravstvena organizacija, v katero je bil tožnik pripeljan na zdravljenje. Kombi, ki ga je tožnik vozil, je bil last tožnikovega delodajalca, ki je imel s toženo stranko sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus-86. Dne 6.1.1993 je tožnik vložil tožbo, s katero je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nezgodi. Toženka je temu nasprotovala. Ugovarjala je zastaranje in izgubo zavarovalnih pravic, ker naj bi tožnik vozil pod vplivom alkohola.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugotovilo, da se je zdravljenje posledic prometne nesreče zaključilo šele po drugi operaciji nosu in odpustu iz bolnišnice januarja 1992 in na podlagi tega zaključilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen. V zvezi z ugovorom izgube pravic iz naslova zavarovanja pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik s tem, ko o nesreči ni obvestil policije, ni izgubil pravice do povračila škode. Določilo 3.c člena Splošnih pogojev AO-86, ki določa, da se v vsakem primeru šteje, da se zavarovanec izmika preiskavi, če nezgode ne prijavi policiji, je štelo za nično po določbi 918. člena ZOR. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotavljalo količino alkohola v krvi tožnika ob nesreči. Ker tožniku ni bilo mogoče dokazati alkoholiziranosti v meji, ki bi presegala dovoljeno koncentracijo 0,5 promila, je štelo, da zaradi tega elementa tožnik ni izgubil pravice do povračila škode s strani tožene stranke. Toženki je zato naložilo plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 3.700 SIT in za nematerialno škodo v višini 1,130.000 SIT (400.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 330.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za povračilo premoženjske škode v višini 3.700 SIT. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da terjatev iz naslova nepremoženjske škode ni zastarala in da tožnik ni izgubil kritnih pravic. V svojih razlogih je pojasnilo, da v danem primeru ni podana nobena od pogodbeno dogovorjenih domnev iz 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev ter da s tem, ko zavarovanec ne obvesti policije o prometni nesreči, ne izgubi zavarovalnih pravic, temveč si le oteži dokazovanje. Drugačna razlaga tega pogodbenega določila bi bila po mnenju sodišča druge stopnje v nasprotju z določbo 918. člena ZOR.

Tožena stranka je zoper pravnomočni obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče s svojim stališčem, da odškodninska terjatev za nematerialno škodo ni zastarala, kršilo določbo prvega odstavka 380. člena ZOR. Po mnenju revidentke je sodišče napačno ocenilo, da je bilo zdravljenje zaključeno in s tem škoda znana šele po operaciji nosu z dne 22.1.1992. Glede na to, da se je medicinsko zdravljenje tožnika zaključilo en mesec po dogodku in da zdravljenja po tem datumu do operacije 22.1.1992 ni bilo več, je mogoče težave z nosom šteti le kot posledico poškodbe, ki je bila od zaključka zdravljenja naprej znana in je bila tako že takrat znana škoda v celotnem obsegu. Operacija z dne 22.1.1992 je škodo dejansko zmanjšala, saj tožnik nima več funkcionalnih motenj nosu. Stališče sodišča, da se je zdravljenje zaključilo šele z njo in da je trajalo ves ta čas, je v nasprotju s podatki v spisu in zamenjuje trajne posledice škodnega dogodka (ki se ne zdravijo in ostanejo kot bodoča škoda) z zdravljenjem le-teh; vse to ob odsotnosti slehernega podatka o tem, da je bil v vmesnem času po zaključku bolniškega statusa tožnika storjen kakršenkoli zdravstven ukrep v smeri njihovega olajšanja. Nadalje revidentka meni, da sodišče ni pravilno tolmačilo splošnih pogojev in posledic porazdelitve dokaznega bremena. Razlaga sodišča druge stopnje, ki se nanaša na namen izmikanja, je napačno navezana na 1. točko tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev (zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstajanje okoliščin, zaradi katerih izgubi svoje pravice iz zavarovanja) in je v nasprotju z določbo samo, saj predstavljajo te določbe izjemo od točke a (dokazana določena stopnja alkoholiziranosti) in točke b (pozitiven alkotest), ki ugotavljata dejansko stanje voznika in porazdeljujeta breme dokazovanja. V točki c (izmik preiskavi) pa v pogodbenem odnosu stranki postavljata strožje posledice za hoteno dejanje voznika, ki povzroči, da njegovega stanja ni mogoče ugotoviti. V konkretnem primeru je sodišče po mnenju revidentke neustrezno obravnavalo tožnikovo neprijavo nezgode policiji. Če se je tožnik počutil nezmožnega za prijavo poškodbe policiji, bi to zagotovo lahko in moral naročiti svojemu prevozniku, pa tega ni storil. Glede na to, da je vozil služben avto in bi s tem lahko tudi prikrajšal delodajalca za njegove pravice iz naslova zavarovanja, je očitno, da je bila opustitev tožnika hotena. Sodišče je sicer ugotovilo, da oškodovanec s takim ravnanjem ni izgubil pravic, pač pa si je otežil dokazovanje (sodna praksa ni predstavljena, zato ustreznosti sklicevanja nanjo ni mogoče preizkusiti), vendar pa se v nadaljevanju ni izreklo o tem, ali je dokazal, da v času dogodka ni bil vinjen. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v uvodu navaja, da vlaga revizijo tudi iz razloga bistvene kršitve določb ZPP, vendar v nadaljevanju nikjer ne pojasni, katere določbe naj bi bile kršene.

Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev škode iz naslova prostovoljnega zavarovanja za škodni dogodek (A0 plus-86). Terjatve iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 380. člena ZOR). Povrnitev nepremoženjske škode pa se lahko zahteva šele, ko je nepremoženjska škoda (njen obseg) znana, ko se stabilizira. Tako tudi v obravnavanem primeru zastaranje za posamezne oblike škode ni moglo začeti teči, preden tožniku ni bil znan obseg posameznih oblik škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo šele po operaciji nosu januarja 1992. Navedbe toženke v reviziji, da se je medicinsko zdravljenje tožnika zaključilo en mesec po nesreči in da zdravljenja od tega datuma do operacije 22.1.1992 ni bilo več, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč obeh stopenj. Ugotovljeno je namreč bilo, da je imel tožnik v tem obdobju težave z dihanjem in krvavitvami iz nosu, zaradi katerih je bil 30.12.1991 tudi pri zdravniku, ki ga je napotil na novo operacijo. Sodišči sta na podlagi mnenj izvedencev ugotovili, da sta operacija in zdravljenje v bolnišnici januarja 1992 predstavljala del kontinuiranega zdravljenja v obravnavani prometni nesreči utrpljenih poškodb. Zato odškodninska terjatev za nobeno od oblik nematerialne škode v času vložitve tožbe dne 6.1.1993 še ni zastarala.

Tudi vprašanje morebitne izgube pravic iz zavarovanja lahko revizijsko sodišče obravnava zgolj v okviru dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Pravno podlago za odločanje pa predstavljajo splošni pogoji AO-86, ki se smiselno uporabljajo za zavarovanje AO-plus-86 (prvi odstavek 7. člena Splošnih pogojev AO-plus-86). Med primeri, v katerih zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, je v 3. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-86 določen tudi primer, ko voznik zavarovanega avtomobila v času prometne nesreče vozi pod vplivom alkohola. Dokazovanje vinjenosti voznika je zavarovalnici olajšano s tremi dejanskimi domnevami iz a-c točk 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Če zavarovalnica dokaže eno izmed domnevnih baz (stopnja alkohola v krvi, pozitiven alkotest, izmik preiskavi), sodišče domnevano dejstvo (vinjenost voznika) vzame za podlago svoje sodbe brez dokaza. V obravnavanem primeru sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili niti vinjenosti tožnika, niti katerega izmed dejanskih stanj, preko katerih bi se domnevalo o obstoju vinjenosti. Po ugotovitvah sodišč pri tožniku ni bil opravljen alkotest, njegova stopnja alkohola v krvi je bila pod dovoljeno, prav tako pa se ni izmaknil preiskavi (tretja stran sodbe sodišča druge stopnje). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je presoja, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic, materialnopravno pravilna.

Revizijsko naziranje, da bi se sodišče moralo izreči o tem, ali je tožnik dokazal, da v času dogodka ni bil vinjen, je zgrešeno. Ker ni bil ugotovljen obstoj nobenega od primerov iz a-c točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ni prišlo do domneve alkoholiziranosti in s tem tudi ne do prevalitve dokaznega bremena za ugotovitev neobstoja vinjenosti na tožnika.

Glede izpostavljene opustitve dolžnosti prijave nesreče pa je treba pojasniti, da samodejno ta v skladu s splošnimi pogoji ne pomeni izgube pravic iz zavarovanja. Predstavlja le domnevno bazo, na podlagi katere se sklepa o obstoju izmikanja preiskavi (ki pa je, kot že zgoraj pojasnjeno, predpostavka domneve vinjenosti). Domnevo je seveda mogoče izpodbiti bodisi z izpodbijanjem same domneve (izmik preiskavi), bodisi z izpodbijanjem domnevne baze (opustitev prijave nesreče). V obravnavanem primeru sta sodišči obeh stopenj presodili, da se tožnik ni izmaknil preiskavi. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine revizijsko sodišče soglaša s takšnim stališčem. S tem, ko je tožnik takoj po nezgodi poiskal pomoč v zdravstveni organizaciji, je preiskavo kvečjemu omogočil, ne pa se ji izogibal. Da bo nezgoda ostala neprijavljena, pa tudi ni mogel pričakovati, saj je bila zdravstvena organizacija o nesreči dolžna obvestiti pristojen organ za notranje zadeve (155. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa). Ker vse dejanske okoliščine utemeljujejo zaključek, da se tožnik preiskavi ni izmaknil, vprašanje obstoja domnevne baze, to je opustitve prijave nesreče, za odločitev v obravnavani zadevi ni več relevantno.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati neobrazloženo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.