Jedro

Upravljalec smučišča mora skrbeti za varnostni pregled smučišča in tudi trase vlečnice pred, med in na koncu obratovanja smučišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena plačala tožeči stranki odškodnino zaradi škodnega dogodka, ko se je tožnik poškodoval na smučišču zavarovanca tožene stranke dne 26. 1. 2008 nekje med 15.30 in 16.00 uro, ko je pri vožnji z vlečnico na smučarski progi Mašin žaga na smučišču Rogla zapeljal v 20 do 30 cm globoko luknjo in se pri tem telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da v konkretnem primeru 20 do 30 cm globoka luknja na trasi vlečnice v konkretnem primeru ne predstavlja neprilagojeno mesto v smislu Zakona o varnosti na smučiščih (ZVSmuč) in zato takšnega neprilagojenega mesta v obliki te luknje ni bil dolžan upravljalec smučišča posebej označiti. Edini pravilni varnostni ukrep, ki bi ga bil dolžan izvesti upravljalec smučišča, v kolikor bi se ugotovilo, da gre za neprilagojeno mesto na smučišču, kar pa sodišče ni ugotovilo, bi bilo zasutje te jame s snegom. Ker pa ta luknja oziroma jama ne predstavlja neprilagojenega mesta na smučišču, zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno, ko ni posebej označil tega dela smučišča. Zato je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja elementov odškodninske odgovornosti zavrnilo. Uporabilo je pravila o krivdni odgovornosti upravljalca smučišča v smislu člena 131 OZ, v zvezi Zakonom o varnosti na smučiščih.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da v šestem odstavku 10. člena ZVSmuč je določeno, da upravljalec smučišča mora ob dnevnem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča. Varnostni pregled smučišča pa je pregled smučišča, pri katerem se med drugim preverja urejenost smučišč tako, da je omogočeno varno smučanje, kar je določeno v 19. točki 4. člena ZVSmuč. Po sodni praksi ima opustitev upravljalca redno pregledovati stanje na smučišču za posledico krivdno odgovornost, če smučišče ni urejeno tako, da je omogočeno varno smučanje. Zato bi se moralo sodišče v konkretnem primeru predvsem ukvarjati z vprašanjem, ali je zavarovanec tožene stranke redno pregledal stanje na smučiščih in ali sta bili trasa in vplivno območje vlečnice urejena tako, da je bila omogočena varna uporaba, pri čemer bi moralo upoštevati vse konkretne dejanske okoliščine primera. Sodišče prve stopnje pa je odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke presojalo predvsem z vidika presoje ali sta luknja ali jama na trasi vlečnice na kateri je padel tožnik, tako imenovano neprilagojeno mesto na smučišču, ki mora biti zaščiteno ali posebej označeno, ni pa se ukvarjalo s kompleksno presojo vseh okoliščin konkretnega primera, v skladu z metodološkim pravilom 8. člena ZPP in ni celotno in materialnopravno pravilno presojalo odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Predlaga razveljavitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da jama globoka 20 do 30 cm na trasi vlečnice v konkretnem primeru ne predstavlja neprilagojenega mesta, ki bi ga moral upravljalec smučišča posebej označiti. Zato označevanje s posebnimi znaki v takem konkretnem primeru kot ukrep za ugotavljanje varnosti, ne pride v poštev. Nadalje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi edini pravilni varnostni ukrep, ki bi ga bil dolžan izvesti upravljalec smučišča, bilo zasutje te jame s snegom. Vendar pa je ta ukrep sodišče prve stopnje presojalo le v smeri materialnopravne opredelitve navedb tožeče stranke glede neprilagojenega mesta na smučišču. Ni pa te ugotovljene nepravilnosti obravnavalo v smislu podanih trditev tožeče stranke, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za primerno urejenost smučišča tako, da bi bilo omogočeno varno smučanje. Tega dela tožbenih navedb sodišče prve stopnje vsebinsko ni obravnavalo in je zato storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo celega sklopa tožbenih navedb tožeče stranke, obravnavalo jih je le v smislu neprilagojenosti dela smučišča, ni pa jih obravnavalo v zvezi z navedbami tožeče stranke, da zavarovanec tožene stranke ni opravil varnostnega pregleda smučišča, ni zagotovil urejenosti proge z odstranitvijo nevarnosti. Moral bi nevarnost primarno odstraniti, in sicer s snegom zakriti ledeno ploskev ter zadelati jamo s snegom. Ta del tožbenih trditev, bi sodišče moralo presojati v smeri uporabe tistih določb ZVSmuč, ki določajo, da mora biti smučišče - kamor sodi tudi trasa vlečnice, vseskozi urejano tako, da je omogočeno varno smučanje. 10. člen ZVSmuč določa ukrepe za urejenost in označenost smučarskih prog in smučišča. V šestem odstavku je določeno, da mora upravljalec smučišča ob njenem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča. Kaj je varnostni pregled smučišča, pa je določeno v 19. točki 4. člena ZVSmuč. Varnostni pregled smučišča je pregled smučišča, pri katerem se preverijo namestitev stalnih oziroma začasnih opozorilnih in obvestilnih znakov, znakov za prepoved, znakov za obveznost ter zaščitnih sredstev na smučišču in njihova brezhibnost ter kot poudarja sodišče druge stopnje za konkreten primer, urejenost smučišča tako, da je omogočeno varno smučanje. V tej zvezi se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do mnenja izvedenke, ki je v točki 3 mnenja, v odgovoru na vprašanje ali bi moral tekom smučarskega dne opravljati upravljalec smučišča pregled trase vlečnice in če, na kakšen način in ali bi moral opaziti navedeno ledeno ploskev in jamo, odgovorila z odgovorom “da”. Nato je obrazložila, da v skladu s 27. členom ZVSmuč, je dolžnost nadzornikov na smučišču, da opravljajo varnostni pregled smučišča in opozarjajo upravljalca smučišča na neurejenost ali pomanjkljivost opremljenosti smučišča in na nevarna mesta na smučišču. Nadzorniki v praksi smučajo po smučišču ter so pozorni na dogajanje na smučišču, izvajajo pregled varnostnih zaščit, nevarnih mest. Prav tako med obratovanje smučišča uporabljajo vlečne naprave in so dolžni opozoriti tudi na nevarna mesta, ki se pojavijo na trasi vlečnice. Upravljalec bi nato moral izvesti ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, kar se običajno to stori tako, da nadzornik po radijski zvezi sporoči, da je potrebno odpraviti določena nevarna mesta, v tem primeru bi lahko kar med obratovanjem vlečnice z lopato zasipal luknjo s snegom ter ročno razbil ledeno ploščo, v kolikor bi s takšnim posegom ogrožal varnost uporabnikov vlečnice, pa bi vlečnico za nekaj časa ustavil in odpravil nevarna mesta. Praviloma pa nadzorniki pristopijo k odpravi nevarnih mest sami in nemudoma, ko jih opazijo. V zvezi s to uporabo materialnega prava, na konkretne trditve tožeče stranke, pa sodišče prve stopnje ni vsebinsko odgovorilo, zato v tej zvezi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zato je sodišče druge stopnje, na podlagi določbe člena 354 ZPP razveljavilo s sklepom sodbo prve stopnje, saj je ugotovilo, da je podana prej očitana kršitev določb pravdnega postopka in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti. V ponovljenem sojenju, bo zato sodišče prve stopnje moralo obravnavati še ta sklop tožbenih navedb na katere je izrecno opozorilo sodišče druge stopnje, vse v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem bo moralo slediti tudi že ustaljeni sodni praksi, po kateri ni možno dopustiti, da bi se obveznost upravljalca v zvezi z urejenostjo smučišča skrčila zgolj na pregled smučišča pred pričetkom obratovanja in to ne glede na to, kako je stanje smučišča, upoštevajoč pri tem vremenske razmere in druge okoliščine, ki na to vplivajo in se kasneje spreminjajo.(1) Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku slediti navodilom sodišča druge stopnje, ki izhajajo iz tega sklepa (člen 362 ZPP), in ugotoviti ali obstaja krivdna odgovornost upravljalca smučišča v zvezi z neobravnavanimi tožbenimi navedbami, vse v smislu ugotavljanja elementov krivdne odgovornosti upravljalca smučišča, v konkretnem primeru po členu 131/I in 135 OZ, v povezavi z prej omenjenimi določbami ZVSmuč.

Odločitev o pritožbenih stroških, se pridrži za dokončno odločitev (člen 165 ZPP).

Op. št. (1): Sodba VSL II Cp 3728/2009 z dne 9. 12. 2009.