Jedro

Pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo tožnici sta sodišči dali največjo težo osebnostnim lastnostim pravdnih strank ter močnejši čustveni navezanosti otrok na mater, manjšo težo pa stanovanjskim razmeram pravdnih strank in kontinuiteti okolja, v katerem so živeli. Tudi po presoji revizijskega sodišča sta s tem v največji meri zagotovili koristi otrok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njune mladoletne otroke L. P., L. P. in A. P. je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, odločilo je, da mora toženec plačevati za vsakega otroka preživnino po 105 EUR mesečno in da je dolžan plačevati tožnici celoten otroški dodatek za vse tri mladoletne otroke v skupnem mesečnem znesku 186,74 EUR do dneva začetka izplačevanja otroškega dodatka tožnici. Kar sta pravdni stranki zahtevali več in drugače, je zavrnilo in odločilo še o stikih toženca z otroki ter o pravdnih stroških.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je pritožbeno sodišče prezrlo, da je zaslišanje prič predlagal tudi v dokaz, da je bolj primeren za nadaljnjo vzgojo in oskrbo otrok in da tožnica ni zmožna ustrezno in primerno skrbeti za otroke. Priče - toženčevi starši, tožničin oče in brat - bi vedele povedati, da so otroci bolj močno navezani nanj kot na tožnico. Potrdile bi neverodostojnost tožničinih trditev, zato bi vplivale na mnenje izvedenke in na odločitev sodišča. Njihova izpoved bi imela veliko težo zlasti zato, ker se je sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje, izvedenka pa na pogovor s tožnico, kateri je vse verjela. Ker te priče niso bile zaslišane, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da bi o tesnejši navezanosti na očeta in o njihovih željah lahko povedali otroci sami, če bi jih vprašali. Zlasti hčerki bi bili sposobni izraziti svoje mnenje, zato bi ju morala izvedenka neposredno vprašati o njunih čustvih in željah. Tudi socialni delavki so otroci med pritožbenim postopkom jasno povedali, da želijo ostati pri očetu. Trdi, da izvedensko mnenje ni bilo izdelano po objektivnih kriterijih stroke ter da sodišče neupravičeno ni sprejelo toženčevih pripomb nanj, čeprav so bile tehtne in argumentirane. Predlaga, da te pripombe, ki jih v reviziji ponavlja, preuči revizijsko sodišče in jih sprejme kot utemeljene. Opozarja, da je izvedenka v celoti in nekritično verjela tožnici, da je toženec nasilen in agresiven ter da ji omejuje stike z otroki, kar je v nasprotju s tožničino izpovedbo. Določene toženčeve izjave pa je iztrgala iz konteksta in si jih napačno razlagala. V nasprotju s podatki v spisu je zaključila, da toženec nima razumevanja za potrebe otrok po materini bližini in čeprav ji toženčev življenjski slog ni bil poznan, je v njegovo škodo domnevala, da so bili otroci v varstvu pri toženčevih sorodnikih. Izvedensko mnenje ima tako resne pomanjkljivosti, da bi bilo treba imenovati novega izvedenca. Poleg tega je sodišče pritegnilo v postopek izvedenca preuranjeno, saj bi moralo pred tem izvesti vse relevantne dokaze, zlasti zaslišati priče. Poudarja, da je izvedenec sodnikov pomočnik. Njegova ocena je podvržena dokazni oceni in je za sodnika neobvezujoča. Sodi samo sodnik, zato sodišče ne more prepustiti odločitve izvedencu. Sodnik mora imeti na razpolago vsa dejstva, odločilna dejstva pa mora ugotoviti tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem. Ker se izvedenka in sodišči niso izjasnili o dosedanji skoraj dvoletni toženčevi pretežni skrbi za otroke, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Trdi, da sodišče pri odločitvi o dodelitvi otrok ni v zadostni meri upoštevalo drugih dejavnikov - stanovanjskih in materialnih razmer pravdnih strank, njune zaposlitve ter medsebojne navezanosti otrok. Ker tožnica dela izmensko, bi bili otroci polovico meseca prepuščeni skrbi druge osebe. Pri tožnici imajo vsi trije otroci skupaj z materjo le eno sobo, takšni pogoji pa za odraščajoče otroke niso ustrezni. Ker sodišče in izvedenka tega niso upoštevali, je napačno uporabljeno materialno pravo. V zvezi z možnostjo tožnice, da bi delala zgolj dopoldne, pripominja, da ji delodajalec tega še ni omogočil. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v kratkem odgovoru predlaga njeno zavrženje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta v zvezi z zahtevkom za dodelitev otrok ugotovili, da so otroci pravdnih strank med seboj povezani in navezani na oba starša ter da je pri hčerkah izražena tudi navezanost na širše socialno okolje. Vendar pa so močneje navezani na mater, saj se ob njej počutijo bolj varne in bi bili raje z njo. Glede osebnostnih lastnosti tožnice sta sodišči ugotovili, da je zanesljivejša, da kaže do otrok brezpogojno naklonjenost, sposobnost za empatijo in sprejema njihovo različnost. Tudi toženec je do otrok skrben in jim toplo naklonjen. Od razpada zakonske zveze je dobro skrbel za njih. Vendar pa toženec precenjuje svoje zmožnosti za samostojno in odgovorno starševstvo, ne prepozna čustvene navezanosti otrok na mater in njihove potrebe po njeni bližini, kar se kaže v njegovem podcenjujočem opisu njene skrbi do otrok. Ima željo po dominantni vlogi v razmerju z drugimi, težko prenaša nasprotovanje in je nagnjen k agresivnejšemu načinu reševanju težav. Glede stanovanjski razmer pravdnih strank sta sodišči ugotovili, da ima toženec dvosobno stanovanje, tožnica pa sobo ob souporabi drugih prostorov v očetovi hiši. Toženec dela v nočni izmeri, tožnica pa ima dvoizmensko delo. Tako kot tožencu pri varstvu otrok pomaga njegova mati, ima tudi tožnica ustrezne možnosti, da v času popoldanske izmene organizira varstvo otrok.

7. Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno izvedenih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljeno dejansko stanje, zato niso upoštevne. Revizijsko sodišče tako ni upoštevalo revizijskih trditev, ki izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč o strokovnosti in verodostojnost izvedenskega mnenja (npr. da je izvedenka tožnici nekritično vse verjela in podobno).

8. Nižji sodišči nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko nista zaslišali vseh prič, ki jih je tožnik predlagal. Zaslišanje laičnih prič namreč ni primeren dokaz za ugotavljanje, kateri od staršev je bolj primeren za nadaljnjo vzgojo in varstvo otrok. Za ugotavljanje navedenega je potrebno strokovno znanje, zato sta sodišči pravilno ravnali, ko sta v ta namen imenovali izvedenko klinično psihološke stroke. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je sodišče imenovalo izvedenko preuranjeno in da bi moralo pred tem izvesti vse relevantne dokaze. Ni dokaznega pravila, ki bi kaj takega določalo. Poleg tega pa je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče imenovalo izvedenko praktično na koncu postopka, tako da je kasneje le ponovno zaslišalo obe pravdni stranki.

Revizija zavaja, ko zatrjuje, da bi o tesnejši navezanosti na očeta in o njihovih željah povedali tudi otroci, če bi jih vprašali.

Otroci namreč so izrazili svoje želje in čustva - tako v neposrednem pogovoru z izvedenko kot na projektivnih testih. Sodišči pa sta pri svoji odločitvi upoštevali tako izraženo željo - da bi bili raje z materjo. Revizija neutemeljeno zatrjuje, da bi morali sodišči imenovati drugega izvedenca. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da je mnenje izvedenke jasno, popolno in brez nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi terjale postavitev drugega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Revizijsko sodišče se pridružuje stališču pritožbenega, da nezadovoljstvo toženca in njegovo nestrinjanje s strokovnimi ugotovitvami izvedenke, ne more biti podlaga za določitev novega izvedenca. Revizija nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče odločitev prepustilo izvedenki. Izvedensko mnenje je bilo le eden izmed dokazov, na katere sta sodišči oprli odločitev. Skupaj z ostalimi dokazi je bilo tudi izvedensko mnenje podvrženo dokazni oceni. Sodišči izvedenskega mnenja tako nista šteli za obvezujočega. Kot strokovnega in verodostojnega sta ga sprejeli šele po opravljeni dokazni oceni, ki sta jo v sodbah obširno obrazložili. Sodbi nižjih sodišč po presoji revizijskega sodišča vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišči sta se izjasnili tudi o dvoletni toženčevi skrbi za otroke po razpadu zakonske zveze. V zvezi s tem nista zagrešili procesnih kršitev, saj sta tudi zaključek, da je kljub temu za varstvo in vzgojo otrok primernejša mati, ustrezno obrazložili.

9. Pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo tožnici sta sodišči dali največjo težo osebnostnim lastnostim pravdnih strank ter močnejši čustveni navezanosti otrok na mater, manjšo težo pa stanovanjskim razmeram pravdnih strank in kontinuiteti okolja, v katerem so živeli. Tudi po presoji revizijskega sodišča sta s tem v največji meri zagotovili koristi otrok. Nasprotne presoje ne utemeljuje niti okoliščina, da je delo tožnice dvoizmensko, saj ima tožnica možnost varstva otrok v času popoldanske izmene. Sodišči sta glede na navedeno pravilno uporabili določbo drugega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato jima revizija neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.

11. Tožnica v kratki izjavi, ki jo je revizijsko sodišče štelo za odgovor na revizijo, neutemeljeno predlaga zavrženje revizije, zato ji revizijsko sodišče ni priznalo stroškov odgovora na revizijo.