Jedro

Neuporaba varnostnega pasu je eden od dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu. Ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot prispevek oškodovanca k nastanku škode.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prispevek tožnika k nastanku škode, zato ker se ni privezal z varnostnim pasom, 30 %, odgovornost tožene stranke pa 70 %.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se z vmesno sodbo ugotovi, da je tožena stranka po temelju odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 6.6.2004 do 70 %.

O višini zahtevka bo odločalo sodišče prve stopnje.

V ostalem se pritožba zavrne.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine in plačilo mesečne rente in mu naložilo povrniti pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.068,EUR.

Zoper sodbo se ji je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da je dokazno breme „glede tega, da se tožnik ni mogel privezati z varnostnim pasom v avtu, ker ta ni bil vgrajen, izključno na njem“. Skladno s 131. členom v zvezi z 991. členom OZ je dokazno breme na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme tožnikovega morebitnega soprispevka k nastali škodi. Tako tudi sodna praksa in teorija (OZ s komentarjem, IV. točka 342. stran 673). Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati tožnikovega soprispevka. Prvo sodišče ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da vozilo ni imelo vgrajenih varnostnih pasov na zadnjih sedežih. To je ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov gotovo zadostno dokazilo. Tudi zaslišanje strank je dokaz, s katerim je mogoče dokazati dejstva pomembna za odločitev. Sicer pa je tožena stranka zatrjevala golo dejstvo nepripasanosti, kar pa samo po sebi ne more imeti za posledico tožnikove soodgovornosti. Da je tožnik opustil dolžnostno ravnanje, je tožena stranka zatrjevala šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2007, to je prepozno (286. člen ZPP). Sklicuje se na policijski zapisnik, ki ga ni v spisu. Po povedanem je zaključiti, da se tožnik ni mogel privezati z varnostnim pasom, ker ta ni bil vgrajen. Vse poškodbe, ki jih je utrpel so izključno posledica škodnega dogodka. Vzrok za nezgodo je protipravna vožnja M. K.. Tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku. Poškodbe, ki jih je utrpel je obravnavati kot celoto. Stališče prvega sodišča je materialnopravno zmotno. To izkazuje tudi sodna praksa, ki brez izjeme opredeljuje takšno opustitev oškodovanca zgolj kot soprispevek le tega k nastanku škode (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 423/2000, II Ips 308/2001 in II Ips 60/2002). Glede na zmotno izhodišče so tudi vsi nadaljnji zaključki zgrešeni. V zvezi z odmero denarne odškodnine, pa sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in tako tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ne držijo ugotovitve glede zavrnjenega zahtevka za plačilo rente v zvezi z izpadom oziroma razliko v dohodku. Tožnik pa graja tudi stroškovno odločitev sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne prvemu sodišču ter odredi, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, saj je razpravljajoča sodnica več kot očitno zavzela napačno stališče v zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik v času prometne nezgode ni bil privezan z varnostnim pasom. Sporno je, ali je varnostni pas, kjer je tožnik sedel bil montiran, torej, ali bi se tožnik sploh lahko privezal. Tožnik je trdil in izpovedal, da vozilo v času škodnega dogodka ni imelo vgrajenih varnostnih pasov, zato je na njem, da to dokaže in zato pritožba nima prav, ko trdi, da bi to morala dokazati tožena stranka. V tem delu je slediti prvemu sodišču, da tožniku tega ni uspelo dokazati. Res je v pravdnem postopku zaslišanje stranke lahko dokaz, a je poudariti, da je samo tožnik zatrjeval, da na zadnjem sedežu ni bil vgrajen varnostni pas, vsi ostali izvedeni dokazi so pričali o nasprotnem (ugotovitve policistov na kraju nezgode, kljub zatrjevanju tožene stranke v postopku pred in tudi med pravdo tožnik za svoje trditve ni predlagal, razen svojega zaslišanja, dokazov v tej smeri). Prvo sodišče je potem prišlo do zaključka, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, da tožniku ni uspelo dokazati, da se ni mogel privezati z varnostnim pasom. Ni slediti pritožbi, da je tožena stranka zatrjevala zgolj to, da tožnik ni bil privezan. Zatrjevala je tudi in to pravočasno, da če bo sodišče ugotovilo vzročno zvezo med nesrečo in poškodbami tožnika je tožnikov soprispevek glede na ustaljeno sodno prakso vsaj 30 %. Tak odstotek sokrivde je tožena stranka tudi uveljavljala. Neuporaba varnostnega pasu je gotovo eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu. Ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca namreč nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot soprispevek oškodovanca k nastanku škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava je soprispevek tožnika k nastanku škode, zato ker se ni privezal z varnostnim pasom 30 %, odgovornost tožene stranke pa 70 %. V taki višini je tožena stranka tudi dolžna povrniti tožniku škodo, ki mu je v posledici poškodb zadobljenih v nesreči, nastala. Zadeva se vrača prvemu sodišču, da odloči o višini vse škode, seveda ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika.

Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu pritožbe, da pritožbeno sodišče odredi, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku (356. člen ZPP), ker je o temelju zahtevka že odločeno in se zadeva vrača prvemu sodišču, da odloči o višini odškodnine, o kateri še ni bilo odločeno.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.