Jedro

Ob ugotovljenih okoliščinah, da je bila tega dne v Ljubljani splošna poledica in da Č. ulica z operativnim načrtom ni bila uvrščena med prioritete, tožnica pa ni trdila, da se tam pogosto pojavlja poledica in je to glede na splošne značilnosti ceste posebno nevarno za promet, je pravilna presoja, da je toženka poskrbela za redno vzdrževanje ulice in da je določeno aktivnost pričakovati tudi od uporabnikov površin, v tem smislu, da v primeru poledice zaprosijo za posipanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je 25. novembra 1993 spodrsnilo na ledenem cestišču Č. ulice v Ljubljani. Tožbo je vložila zoper toženko in KPL, gradnje, rast, in inženiring, d.d., Ljubljana, kot pravno naslednico Komunalnega podjetja Ljubljana. Med pravdo je tožbo zoper slednjo umaknila in sodišče je s sklepom postopek v tem delu ustavilo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tožničino pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da ni podana toženkina krivda. Tožničin padec je označilo za naključje, za katero toženka ne odgovarja. V skladu s strokovno skrbnostjo izvajalca je, da opredeli prednostne naloge pri opravljanju zimske službe. Zaradi gostote prometa imajo prednost pri vzdrževanju v zimskem času vpadnice v Ljubljano, druge glavne ceste in pomembnejše javne površine. Upravljalec in izvajalec ne moreta nadzorovati celotnega območja nekdanjega mesta Ljubljane in pravočasno zagotoviti posipanje prav vsake ledene ploskve na javnih površinah; tolikšne skrbnosti ni mogoče pričakovati ne od upravljalca ne od izvajalca, ki se z zimsko službo poklicno ukvarja, zato je določeno aktivnost pričakovati tudi od uporabnikov površin, v smislu, da v primeru poledice zaprosijo za posipavanje. Poledenelo cestišče ni nevarna stvar, za katero bi njen imetnik odgovarjal objektivno.

Tožnica ne soglaša z navedeno presojo sodišč. V reviziji zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo navedb glede objektivne odškodninske odgovornosti. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da Česnikova ulica ni bila posuta in primerno vzdrževana. Pritožbena navedba, da je bila temperatura 24 ur pred padcem stalno in znatno pod 0°C, ko je treba pričakovati poledico, ni protispisna. Sklicuje se na poročilo Hidrometeorološkega zavoda z 8.11.2000. Sodba nima razlogov o dolžnosti preprečevanja poledice. Prioritetni vrstni red posipanja cest je toženkin interni akt, ki ne vpliva na njeno odgovornost do uporabnikov cest, zakon ne pozna prioritet pri dolžni skrbi za varnost na cestišču, varnost na cestišču ne more biti odvisna od opozoril stanovalcev.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: – Č. ulica je dostopna cesta, namenjena pešcem in lokalnemu prometu v stanovanjskem naselju; gre za javno površino; – posipavanje Č. ulice ob poledici je bila dolžna zagotavljati pravna prednica toženke; – Č. ulica v načrtu zimske službe ni bila uvrščena med prioritete posipanja proti poledici, pač pa na seznam ulic, na katerih je bilo predvideno pluženje snega; – KPL d.d. je opravljal posipanje poledice na cestah, ki niso bile uvrščene med prednostne, če so ga na to opozorili stanovalci; – 25.11.1993 zjutraj so bila tla poledenela, najnižja jutranja temperatura zraka je bila -2,1°C, do 7. ure zjutraj pa se je ozračje ogrelo na -1,8°C. Snežna odeja je bila debela 12 cm, nočne padavine niso bile zabeležene. Dan prej je bila na tleh plundra, ki je zmrznila; – nihče od stanovalcev 25. novembra, ko je bila na cestišču Č. ulice poledica, ni poklical KPL d.d.; – KPL d.d. je bil 25. novembra 1993, ko je do poledice prihajalo na širšem območju Ljubljane, obremenjen s posipanjem ledenih površin.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč, da poledenelo cestišče ni nevarna stvar v smislu odškodninskega prava in ni podlaga za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Upravljalec ne odgovarja objektivno, pač pa krivdno. Pritožbeno sodišče je tožničine ugovore v tej smeri obravnavalo na tretji strani sodbe in ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožnica.

Pritrditi je razlogom obeh sodišč, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za odločitev, da je podana toženkina krivda. Toženka kot lokalna skupnost ni vzdrževalec cest, pač pa upravljalec Č. ulice (ugotovljeno je, da gre za lokalno cesto). Njena naloga je, da zagotovi čiščenje ulice kot obvezno lokalno javno službo, kar je tudi storila. V konkretnem primeru je čiščenje Č. ulice izvajalo Komunalno podjetje Ljubljana. Tožnica ni zatrjevala, da je toženka kot lokalna skupnost opustila svojo dolžnost nadziranja vzdrževalca, da toženka za vzdrževanje cestišča ni izbrala usposobljene družbe ali, da je dala soglasje k morebiti neustreznem načrtu zimske službe. Glede tožničine trditve, da toženka ni zagotovila vzdrževanja Č. ulice, in glede ugotovitev sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano, da je bilo vzdrževanje zagotovljeno, toženki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi od vzdrževalca ceste, zoper katerega je bila sicer tožba umaknjena, mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. KPL je vzdrževanje Č. ulice izvajalo tako, da so jo plužili, po telefonskem pozivu stanovalcev pa bi jo tudi posuli. Ker celotnega območja lokalne skupnosti ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, je razumno, da sta upravljalec in vzdrževalec sprejela Načrt zimske službe na območju ljubljanskih občin z v naprej predvidenimi prioritetami. Takšna razporeditev je predvidena tudi s 46. členom Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS, št. 11/88). Da bi bila strokovna presoja upravljalca glede neuvrstitve Č. ulice med prioritete napačna, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Pravilnik je redno posipanje predvideval v ostrih krivinah, večjih strminah, mostovih, visokih nasipih, senčnih odsekih, na cestnih prehodih preko železnice in cestnih križiščih (56. čl. Pravilnika). Č. ulica je bila v načrtu uvrščena med ceste, ki se plužijo. Tožnica ni zatrjevala posebnih okoliščin iz 56. čl., ki bi terjale redno posipanje tudi na Č. ulici. Ob ugotovljenih okoliščinah, da je bila tega dne v Ljubljani splošna poledica in da Č. ulica z operativnim načrtom ni bila uvrščena med prioritete, tožnica pa za ta cestni odsek ni trdila, da se tam pogosto pojavlja poledica in je to glede na splošne značilnosti ceste posebno nevarno za promet, da gre za prej naštete primere (ostre krivini, večje strmine....), je pravilna presoja obeh sodišč, da je toženka poskrbela za redno vzdrževanje Č. ulice in da je določeno aktivnost pričakovati tudi od uporabnikov površin, v smislu, da v primeru poledice zaprosijo za posipanje.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 73/2007) tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške zavrnilo.