Jedro

Pogodba res ne vsebuje zaveze upravnika, da bo prevzel dolžnost plačila v primeru, če etažni lastniki ne plačajo dolga ali postanejo plačilno nesposobni, vsebuje pa ugotovitev (2. alineja 1. člena), da upravnik nastopa kot plačnik računov za dobavljeno električno energijo ter morebitnih drugih storitev po Pogodbah o dobavi. Drži sicer, da če ima tretji (dobavitelj storitev – tožeča stranka) veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki (Pogodba o dobavi), mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila (torej, ko jih prejeme) od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek 71. člena SZ-1). Vendar pa se lahko upravnik skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij z dobaviteljem dogovori tudi drugače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 416,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 19.373,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2019 (I. točka izreka) ter stroške postopka tožeče stranke v višini 1.834,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter v obeh primerih tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo računa za dobavljeno električno energijo za julij 2019 (priloga spisa A6). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dobavitelj električne energije, tožena stranka pa upravnik poslovne stavbe na naslovu A. Tožena stranka je kot upravnik, ki zastopa etažne lastnike poslovne stavbe na navedenem naslovu, s tožečo stranko sklenila Pogodbo o prodaji in nakupu električne energije EL št. EE-POG-2016-032994 z dne 14. 12. 2016 (priloga spisa A1) in Pogodbo o dobavi električne energije št. ESI1-009910 z dne 22. 12. 2017 (priloga spisa A2; v nadaljevanju: Pogodba o dobavi). Nadalje sta pravdni stranki glede plačevanja računov za dobavljeno električno energijo sklenili še Pogodbo št. AT-107104 z dne 3. 8. 2015 (priloga spisa A4) in Pogodbo št. AT-EE-POG-2015-001031 z dne 12. 2. 2016 (priloga spisa A41; v nadaljevanju: AT pogodbe). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da kot upravnik ni plačnik vtoževanega računa, saj AT pogodbe ni sklenila v svojem imenu in za svoj račun, ampak v imenu in za račun etažnih lastnikov, ki so tudi zavezanci za plačilo vtoževanega računa. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka AT pogodbe sklenila v lastnem imenu (in ne za etažne lastnike) in je zato sama zavezana za plačilo vtoževanega računa.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezana za plačilo po pravnem temelju, ki ga je navedla tožeča stranka, in sicer Pogodbe o dobavi, same po sebi utemeljujejo nesklepčnost in neutemeljenost zahtevka. Tožeča stranka naj bi namreč v predlogu za izvršbo navedla, da je temelj terjatve Pogodba o dobavi in ne AT pogodba, po Pogodbah o dobavi pa naj bi bili zavezanci za plačilo računov etažni lastniki, zato pasivna legitimacija ni podana, četudi bi bila tožena stranka zavezana za plačilo po AT pogodbi. Poleg tega naj vtoževani račun sploh ne bi predstavljal verodostojne listine, ker je bil izdan na podlagi pogodbe št. 2017-6968, katere tožeča stranka ni nikoli sklenila. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh navedb ni opredelilo in zato zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka.

7. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do tega, da je bil račun izdan na podlagi pogodbe, ki je tožena stranka ni nikoli sklenila, ni opredelilo, saj je v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da sledi tožeči stranki, da se vtoževani račun nanaša na dobavo električne energije, ki temelji na Pogodbi o dobavi št. ESI1-009910, kljub temu, da je oznaka pogodbe na spornem računu drugačna. Enaka je namreč navedba merilnega mesta (naslov A.) in številka merilnega mesta (št. 3-343582), prav tako tožena stranka ni zanikala navedb tožeče, da je poravnala vse izdane račune za navedeno merilno mesto (razen vtoževanega), ki so se prav tako sklicevali na pogodbo št. 2017-6968. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje zato ni storilo. Pritožbeno sodišče navedenim prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritrjuje, pritožba pa jim vsebinsko (konkretizirano) ne oporeka, temveč zgolj pavšalno ponavlja, da tožeča stranka pogodbe s številko 2017-6968 ni sklenila.

8. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zavezana za plačilo (zgolj) po temelju Pogodbe o dobavi. Ugotovilo je namreč, da že iz same Pogodbe o dobavi (tretji odstavek 1.b člena) izhaja, da je pogoj za veljavnost te pogodbe veljavno sklenjena pogodba med prodajalcem (tožečo stranko) in upravnikom (toženo stranko), ki vsebuje določbe o medsebojnih razmerjih med njima iz Pogodbe o dobavi, in sicer tako glede posredovanja podatkov kot tudi glede plačevanja oziroma poravnavanja obveznosti iz Pogodbe o dobavi. Prav iz navedenih ugotovitev izhaja, da so temelj za plačilo tako Pogodba o dobavi, kot tudi AT pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v predlogu za izvršbo kot temelj navedla Pogodbo o dobavi, vendar se je nato že v dopolnitvi tožbe sklicevala tudi na AT pogodbe in pojasnila, da se je tožena stranka kot upravnik zavezala plačati stroške dobave energentov na podlagi AT pogodbe.

9. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno zaključilo, da je tožena stranka kot upravnik prevzela dolžnost plačila, saj je v nasprotju z dokazi presodilo, da so določbe v AT pogodbah jasne, hkrati pa se ni ustrezno opredelilo do navedb tožnika o namenu, podlagi in nagibu za sklenitev pogodbe.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je iz AT pogodbe razvidno, da jo je tožena stranka sklenila v lastnem imenu (in ne za etažne lastnike). Pravilno je ugotovilo, da so določbe pogodbe jasne in zato ne potrebujejo dodatne razlage (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Neutemeljeno pritožba nasprotuje navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ker bi morale biti po njenem mnenju določbe predmet tolmačenja volj pogodbenih strank pri sklepanju (prefakturiranje zaradi zamika rokov plačil javnih organov). Ponavlja v postopku na prvi stopnji podane navedbe, da se kot upravnik ne ukvarja za dejavnostjo jamčevanja plačil za etažne lastnike, kakor tudi ne s kreditiranjem ali preprodajo električne energije, kar bi moralo biti izrecno navedeno v pogodbi.

11. Pritožnica se z navedenimi trditvami zavzema za uporabo določbe drugega odstavka 82. člena OZ, po kateri se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.1 Dejstvo, da je med strankama spor o pomenu pogodbenih določil, samo po sebi še ne pomeni, da so taka pogodbena določila tudi dvoumna in nejasna. Le besedilo kot tako je merilo nejasnosti in dvoumnosti, ali, kot pravi drugi odstavek 82. člena OZ, spornosti. Šele, ko je v tem smislu sporno, je treba aktivirati nadaljnje, v drugem odstavku 82. člena OZ predvidene razlagalne korake.2

12. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, že iz samega besedila AT pogodbe izhaja, da sta pravdni stranki pogodbo sklenili zaradi medsebojnega urejanja odnosov v zvezi z izvajanjem sklenjenih pogodb o prodaji in nakupu električne energije na merilnih mestih v skupnih prostorih večstanovanjskih hiš (preambula AT pogodbe). Pogodba res ne vsebuje zaveze upravnika, da bo prevzel dolžnost plačila v primeru, če etažni lastniki ne plačajo dolga ali postanejo plačilno nesposobni, vsebuje pa ugotovitev (2. alineja 1. člena), da upravnik nastopa kot plačnik računov za dobavljeno električno energijo ter morebitnih drugih storitev po Pogodbah o dobavi. Drži sicer, da če ima tretji (dobavitelj storitev – tožeča stranka) veljavno sklenjeno pogodbo z etažnimi lastniki (Pogodba o dobavi), mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila (torej, ko jih prejeme) od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek 71. člena Stanovanjskega zakonika – SZ-1). Vendar pa se lahko upravnik skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij z dobaviteljem dogovori tudi drugače.3 Tako se je v obravnavanem primeru tožena stranka s sklenitvijo AT pogodbe s tožečo stranko dogovorila, da kot plačnik nastopa sama. Da kot plačnik nastopa ne glede na predhodno plačilo dolga s strani etažnih lastnikov oziroma njihovo plačilno nesposobnost, je razvidno tudi iz 4. člena AT pogodbe, ki določa, da _„dobavitelj prenaša na upravnika (odstopa upravniku) vse terjatve, ki bi jih imel iz naslova dobave električne energije in dostopa do omrežja po pogodbah iz 1. člena te pogodbe (Pogodbe o prodaji oziroma dobavi) do posameznih etažnih lastnikov na podlagi razdelilnika stroškov“_. Glede na ugotovljeno, da tožena stranka nastopa zgolj kot plačnik za storitev, za katero so sicer pogodbo (Pogodba o dobavi) sklenili etažni lastniki, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nedopustnosti dogovora glede postavk računa za plačilo omrežnin in prispevkov, ki po drugem odstavku 98. člena Energetskega zakona (EZ-1) bremenijo končne odjemalce. Z AT pogodbo pravdni stranki nista obšli navedenega pravila, saj navedena plačila še vedno bremenijo etažne lastnike in ne tožene stranke kot upravnika, ta se je zgolj zavezala za njihovo plačilo tožeči strani, pri čemer je tožeča stranka kot rečeno skladno s 4. členom AT pogodbe nanjo prenesla vse terjatve iz naslova dobave električne energije do posameznih etažnih lastnikov. Tudi iz drugega odstavka 6. člena AT pogodbe ne izhaja, da bi bili zavezanci za plačilo etažni lastniki, kot to zatrjuje pritožba. Iz določbe resda izhaja, da so odjemalci etažni lastniki, vendar to ne pomeni, da so po pogodbi ti tudi zavezanci za plačilo.

13. Pritožba poskuša odločitev sodišča prve stopnje izpodbiti tudi z argumenti glede odmene v višini 5 odstotkov. Sodišče prve stopnje je namreč v podkrepitev argumentov, zakaj je tožena stranka pogodbo sklenila v lastnem imenu (in ne za etažne lastnike), navedlo tudi določilo prvega odstavka 5. člena AT pogodbe, da upravniku za prevzete obveznosti po tej pogodbi pripada plačilo v višini 5 odstotkov končne vrednosti vsakokratnega računa, ki ga je upravnik poravnal v celoti in v roku zapadlosti. Pritožba v zvezi z odmeno v višini 5 odstotkov navaja, da je bila le-ta dogovorjena zaradi administrativnih stroškov upravnika s prefakturiranjem. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem prav tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da tako kot iz AT pogodbe ne izhaja, da bi bila sklenjena zaradi prefakturiranja računov zaradi daljših plačilnih rokov proračunskih uporabnikov, tudi iz določbe o odmeni ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno za kritje administrativnih stroškov v zvezi s tem. Prvi odstavek 5. člena AT pogodbe namreč določa, da plačilo v višini 5 odstotkov končne vrednosti vsakokratnega računa upravniku pripada za prevzete obveznosti po tej pogodbi. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče pa iz AT pogodbe jasno izhaja, da so prevzete obveznosti plačilo računov za dobavljeno električno energijo (druga alineja 1. člena AT pogodbe). Ali je višina odmene (za prevzete obveznosti po AT pogodbi) primerna ali ne, pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno.

14. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je iz določil AT pogodb jasno razvidno, da je tožena stranka pogodbi sklenila v lastnem imenu in za prevzeto tveganje za zalaganje stroškov za etažne lastnike prejela tudi finančno odmeno (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).4 Zato se sodišče prve stopnje skladno z zgoraj navedenim razumevanjem drugega odstavka 82. člena OZ ni bilo dolžno opredeljevati do navedb o namenu, podlagi in nagibu za sklenitev pogodbe in v zvezi s tem tudi ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je bil nedopusten nagib tožeče stranke za sklenitev AT pogodb pridobiti poroka za etažne lastnike, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj navedenega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nepravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezanec za plačilo, ker je v bazi podatkov dobavitelja navedena kot plačnik. Drži sicer, da iz samega dejstva, da je tožena stranka v preteklosti plačevala račune, ni mogoče posplošeno sklepati, da je zavezanec tudi v primeru neplačila s strani etažnih lastnikov. Vendar sodišče prve stopnje ugotovitve, da je tožena stranka zavezana kot plačnik, ni temeljilo zgolj na tej podlagi, temveč je navedeno dejstvo pravilno upoštevalo skupaj z dejstvom, da že iz same AT pogodbe jasno izhaja, da je tožena stranka zavezana kot plačnik, kar je tudi ustrezno pojasnilo (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da odstop iz 4. člena AT pogodbe ni bil dogovorjen kot odstop v zavarovanje in da ni pojasnilo, kaj naj bi bil objekt zavarovanja. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim odgovarja, da iz sodbe sodišča prve stopnje nikjer ne izhaja, da bi odstop iz 4. člena opredelilo kot odstop v zavarovanje, niti taka narava odstopa ne izhaja iz zapisa navedenega člena. Zato se navedene pritožbene navedbe izkažejo kot nepomembne za obravnavano zadevo.

17. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tako znašajo 625 točk za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj 416,16 EUR.

1 Glej na primer VSRS Sodba III Ips 77/2016, Sodba III Ips 17/2015 in druge. 2 VSRS Sodba II Ips 24/2022 (točka 23 obrazložitve), ki se sklicuje tudi na sodbe III Ips 77/2016, III Ips 17/2015, III Ips 74/2010. 3 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1425/2015. 4 Enako tudi sodbi VSL I Cpg 902/2015 in I Cpg 980/2015.