Jedro

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer po 1. odstavku istega člena zahteva, ko gre za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za druge objekte.

Za izdajo gradbenega dovoljenja za del objekta morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, zato je predhodno soglasje iz 2. odstavka 97. člena ZLet pogoj tudi za izdajo delnega gradbenega dovoljenja.

Presoja pravilnosti in zakonitosti prehodnega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja ni v domeni upravnega organa za gradbene zadeve. Dejstvo, da ta organ že med postopkom na prvi stopnji tožnika ni seznanil z obema upravnima aktoma in mu je s tem po njegovem mnenju onemogočil priglasitev udeležbe v teh postopkih, ni okoliščina, ki bi vplivala na zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Neudeležba strank v postopku tudi ni ovira za nastop dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov, na kar kaže iz tega razloga v ZUP predvidena možnost obnove postopka, končanega z dokončno odločbo

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke Občine A. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorki Občini A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila rekonstrukcijo in novogradnjo (prestavitev) vzletno pristajalne steze (VPS) ter prilagoditev manevrskih površin na letališču B. (1. faza) pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da je investitorka v postopku med drugim skrčila svoj prvotni zahtevek, tako da je iz PGD odstranila prikaz osnovne steze in ovir, ki bi jih bilo treba odstraniti zaradi obratovanja letališča. Osnovna steza naj bi bila predmet obravnave v 2. fazi in pred izdajo obratovalnega dovoljenja, za izdajo katerega mora obratovalec letališča v skladu z Zakonom o letalstvu (v nadaljevanju ZLet) zagotoviti ustrezno ureditev in vzdrževanje okolice manevrskih površin. Glede dopustnosti tako predvidene fazne gradnje se upravni organ sklicuje na določbo 1. odstavka 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture.

V obrazložitvi toženka nadalje pojasnjuje, da je bila v okviru obstoječega letališča določena trasa za novo avtocesto ..., zaradi katere je potreben zasuk obstoječe travnate VPS in premik pragov steze. S prestavitvijo VPS in prilagoditvijo manevrskih površin se naloge letališča ne bodo spremenile, medtem ko se bo z novo asfaltno stezo zmanjšal vpliv hrupa na okolje. Območje posega urejajo prostorski ureditveni pogoji za plansko celoto A. (v nadaljevanju PUP). Zemljišče je uvrščeno v ureditveno območje III, U-ALC Alpski letalski center R, kmet (infrastrukturni objekt lokalnega pomena). Podrobnejša merila in pogoje za poseg določa 63. člen PUP, s katerim je projekt usklajen. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da je investitorka svojo vlogo v aprilu 2009 dopolnila s predložitvijo dopolnitve čistopisa št. 2 projekta PGD št. ..., april 2009, v katerem so med drugim korigirani grafični prikazi z upoštevanjem detajlov približevanja parcelnim mejam iz dopolnitve čistopisa v februarju 2009, prestavljen pa je tudi prag VPS 14 zaradi izogibanja oviri – stanovanjski hiši C. Organ ugotavlja, da rušitev hiše ni predmet tega postopka in se bo – če bo do rušitve prišlo - obravnavala v ločenem postopku. Če ne bodo odstranjene vse ovire, se lahko začasen zamik praga VPS 14 spremeni tudi v stalnega. Prestavitev praga je potrjena tudi v predhodnem soglasju Ministrstva za promet kot pristojnem organu s tega strokovnega področja.

V 1. točki izpodbijanega sklepa toženka ni ugodila tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja odstranitve njegove stanovanjske hiše, predlogu za odobritev 30- dnevnega roka za pridobitev strokovnega mnenja o pravilnosti izračuna prestavitve praga št. 14 VPS za 90 m od fizičnega roba, njegovi zahtevi za predložitev aeronavtične študije in zahtevi za predložitev izvedenskega mnenja glede ovir.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper gradbeno dovoljenje in 1. točko izreka sklepa zavrnil in se v razlogih strinjal s stališčem prvostopenjskega organa, da je v skladu s 67. členom ZGO-1 v obravnavanem primeru dovoljena faznost gradnje. Ker 2. faza prestavitve VPS in prilagoditev manevrskih površin ni bila stvar obravnavanega postopka, ugovori, ki se nanašajo na 2. fazo, ne morejo biti uspešni. Prav tako ni mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na odstranitev ovir, saj tudi te niso stvar tega postopka. Predhodno soglasje Ministrstva za promet št. ... z dne 27. 5. 2009 res obravnava obe fazi gradnje, vendar pa v zvezi s faznostjo izdaje gradbenega dovoljenja ne navaja nikakršnih pogojev. Navedeno ministrstvo bo strokovne odločitve iz predhodnega soglasja oz. njihovo upoštevanje preverjalo pri sodelovanju na tehničnem pregledu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kot tudi v postopku izdaje obratovalnega dovoljenja po 103. členu ZLet. Vsebina oz. pravilnost podanega soglasja tudi ne more biti predmet presoje v tem postopku, saj gre za samostojni upravni akt iz pristojnosti drugega organa. Če bi bila v zadevi zahtevana pridobitev aeronavtične študije, bi Ministrstvo za promet s pridobitvijo tovrstne študije pogojevalo izdajo svojega soglasja.

Pritožbeni organ zavrača tudi ugovore glede izpodbijanega sklepa. Odstranitev tožnikove stanovanjske hiše ni predmet tega postopka, zato ne more biti predhodno vprašanje. Neutemeljene so tudi njegove zahteve za rok, v katerem bo predložil dokazila o pravilnosti izračuna prestavitve praga za 90 m, zahteva za predložitev aeronavtične študije in izvedenskega mnenja glede ovir, saj je upravni organ dolžan preveriti, ali je za izdajo gradbenega dovoljenja zadoščeno pogojem iz 66. člena ZGO-1. Vse tožnikove ostale zahteve se nanašajo na posege operativne narave. Te sodijo v pristojnost Ministrstva za promet, presoja katerih je del njegovega predhodnega soglasja, v kar pa se upravni organ ne more spuščati. Navedeno ministrstvo bo tudi tisto, ki je pristojno za izdajo obratovalnega dovoljenja in ugotavljanja, ali je objekt z vidika delovanja primeren in sposoben za obratovanje.

Tožnik se z navedenima odločitvama ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da mu je bil v postopku priznan status stranskega udeleženca z odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 24. 9. 2008, iz katere je razvidno, da je njegova hiša v PGD obravnavana kot ena od ovir, ki bi jo bilo potrebno odstraniti, ker je dominantna ovira v omejitvenih ravninah letališča B. Hiša ovira ključne faze letalske operacije – vzlet in prilet. Kljub temu je upravni organ izdal gradbeno dovoljenje le za prvo fazo, to je za fazo izgradnje dveh novih vzletno pristajalnih stez brez hkratne ureditve vprašanj ovir, ki vplivajo na varnost njune uporabe. Nadalje se ne strinja s stališčem, da je faznost gradnje dopustna tudi z vidika predhodnega soglasja Ministrstva za promet z dne 27. 5. 2009, ki obravnava obe fazi, vendar pa glede faznosti izdaje gradbenega dovoljenja ne navaja pogojev. Meni namreč, da sta ZLet in Pravilnik o letališčih v primeru gradnje letališke infrastrukture v razmerju do ZGO-1 specialna predpisa, ki ne dopuščata fazne gradnje VPS oz. ne dopuščata gradnje brez hkratne rešitve vprašanja ovir, ki vplivajo na varnost zračnega prometa. Predhodno soglasje, ki je bilo izdano na podlagi 97. člena ZLet in ki obravnava tudi 2. fazo gradnje (fazo označitve in odstranitve ovir), s tem obravnava prestavitev VPS na letališču B. z vidika varnosti zračnega prometa. Ker to soglasje temelji tudi na PGD za 2. fazo gradnje, je mogoč le zaključek, da faznost izdaje gradbenega dovoljenja ni dopustna. Na osnovi predhodnega soglasja je torej mogoče izdati le takšno gradbeno dovoljenje, ki ureja tudi vprašanje označitve in odstranitve ovir, ki vplivajo na varnost zračnega prometa. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je zato izdano v nasprotju s predhodnim soglasjem Ministrstva za promet, ki pa tudi sicer ne ustreza določilom ZLet. Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem, da je vprašanje odstranitve ovir mogoče reševati v postopku pridobitve obratovalnega dovoljenja za letališče, saj gre za zahteven objekt, katerega uporaba predstavlja povečano nevarnost za bližnjo okolico. Nenazadnje je pogoj za pridobitev tega dovoljenja predhodna izvedba tehničnega pregleda in uporabno dovoljenje. V postopku za izdajo slednjega pa tožnik glede na določbo 96. člena ZGO-1 ne bo mogel sodelovati, kljub temu da njegova hiša predstavlja dominantno oviro. Tožnik opozarja tudi na postopkovne kršitve, in sicer ga prvostopenjski upravni organ ni seznanil s svojim pozivom investitorki, da predloži novo predhodno soglasje Ministrstva za promet na spremenjeno projektno dokumentacijo in da pridobi pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje, nato pa niti z obema predloženima odločbama. Čeprav je bil na podlagi dopolnitve postopka z odločbama kasneje seznanjen, pritožbeni organ njegovih vsebinskih pripomb ni obravnaval iz razloga, ker gre za samostojna upravna akta. S takim svojim ravnanjem mu je upravni organ prve stopnje tudi onemogočil, da priglasi svojo udeležbo v postopku izdaje predhodnega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja. Ker njegovih pripomb na dovoljenji organ ni vsebinsko obravnaval, meni, da je bil na tak način dejansko izigran. Kot sestavne dele tožbe prilaga zapisnik ustne obravnave z dne 16. 11. 2009, ki vsebuje njegove vsebinske pripombe na predhodno soglasje in okoljevarstveno dovoljenje, in pritožbi, ki ju je vložil kot predloga za obnovo postopka navedenih upravnih aktov, in tudi iz teh razlogov izpodbija gradbeno dovoljenje. Predlaga, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje in 1. točko sklepa odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi Občina A. kot prizadeta stranka. Zaradi napačne označbe tožene stranke (Republika Slovenija) predlaga zavrženje tožbe, saj ta ni samostojna pravna oseba in se ne zastopa sama. V nadaljevanju zavrača vse tožbene navedbe in se pri tem sklicuje na razloge upravnih aktov obeh stopenj. V zvezi z odstranitvijo tožnikove stanovanjske hiše med drugim tako navaja, da to vprašanje ni predmet obravnavanega postopka in se bo obravnavalo, če bo do rušitve prišlo. Ker predmetni projekt ne predvideva, da bodo ovire prebadale omejitveno ravnino, aeronavtična študija po 111. členu Pravilnika o letališčih ni potrebna, medtem ko je prestavitev praga potrjena v predhodnem soglasju Ministrstva za promet. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tožbi kot toženka pravilno navedena Republika Slovenija (RS). Po določbi 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) je toženka država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ RS, kar pomeni, da je toženka država.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za 1. fazo gradnje. Upravni organ prve stopnje je namreč ugotovil – in teh ugotovitev tožnik v tožbi ne izpodbija – da je letališče B. infrastrukturni objekt lokalnega pomena in da gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture. V primeru tovrstnega objekta pa je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer po 1. odstavku istega člena zahteva, ko gre za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za druge objekte.

ZGO-1 je po 1. odstavku 1. člena predpis, ki ureja pogoje za graditev vseh objektov, razen tistih iz 3. in 4. odstavka tega člena, med katerimi pa niso našteti objekti gospodarske javne infrastrukture. Zaradi tega je treba glede vprašanja dopustnega izdajanja delnih gradbenih dovoljenj in posledične dopustnosti fazne gradnje tudi v obravnavanem primeru letališča v B. upoštevati določbe 67. člena ZGO-1, saj ZLet (Uradni list RS, št. 18/01 in naslednji) tega vprašanja ne ureja drugače in kot pogoj v 1. odstavku 97. člena določa le investitorjevo obveznost, da pred gradnjo letališča ali gradnjo oz. postavitvijo objektov in naprav iz 88. člena tega zakona pridobi predhodno soglasje, ki se izda med drugim tudi z vidika varnosti zračnega prometa. Po določbi 2. odstavka istega člena ZLet je predhodno soglasje pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, na kar je upravni organ za gradbene zadeve, v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, dolžan paziti po uradni dolžnosti. Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja za del objekta izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, je predhodno soglasje pogoj tudi za izdajo delnega gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da predhodno soglasje Ministrstva za promet z dne 27. 5. 2009 ni bilo dano za 1. fazo gradnje. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili navedenemu ministrstvu predloženi dopolnitvi čistopisa PGD, in sicer št. 2 za 1. fazo gradnje in št. 2 za 2. fazo gradnje, obe iz aprila 2009. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja v delu, v katerem je povzet čistopis za 1. fazo, ta obsega tudi predstavitev praga VPS 14 zaradi izogibanja oviri – stanovanjski hiši C. Iz obrazložitve je še razvidno, da je investitorka glede te spremembe pojasnila, da prestavitev praga VPS 14 za 125 m zadostuje izogibu hiše družine C., zato ta ne predstavlja ovire, ki bi jo bilo treba odstraniti pred izdajo konkretnega dovoljenja. V nadaljevanju upravni organ še ugotavlja, da sicer začasno predvideni zamik praga VPS 14 lahko postane stalen, če ne bodo odstranjene vse ovire, pri čemer bo rušitev tožnikove hiše predmet drugega postopka, če bo do rušitve prišlo. Tožnik tem dejstvom ne oporeka, navedeno pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v omenjeni čistopis kot sestavni del izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Na strani 6 (Dopolnitev zbirnega projektnega poročila) je v točki 2.2. navedeno, da hiša družine c., če se ne poruši, predstavlja oviro za pristajanje na načrtovani asfaltni stezi v smeri VPS 14, zato je v projektu predvidena prestavitev praga VPS 14, zaradi česar se lega asfaltne VPS ne spremeni.

Na podlagi take vsebine dopolnitve čistopisa št. 2 iz aprila 2009 za 1. fazo gradnje je bilo Ministrstvo za promet seznanjeno z obsegom načrtovane gradnje v 1. fazi, torej tudi z zamikom praga 14 VPS in z dejstvom, da se bo investitorka na ta način izognila oviri, ki jo predstavlja tožnikova stanovanjska hiša. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je ministrstvo v predhodnem soglasju potrdilo prestavitev praga. Povedano pomeni, da se je ministrstvo s tem, ko je izdalo predhodno soglasje tudi za navedeno dokumentacijo za 1. fazo, strinjalo z v njej predstavljenimi rešitvami, kako se bo načrtovani objekt v tej fazi izognil sporni stanovanjski hiši kot oviri za varnost zračnega prometa in s tem kot oviri za izdajo predhodnega soglasja. Predložitev čistopisov za obe fazi pa nenazadnje pomeni tudi to, da je bilo Ministrstvo za promet seznanjeno s faznostjo gradnje in da nanjo z vidika zagotavljanja varnosti zračnega prometa ni imelo pripomb. Po mnenju sodišča je to zaradi sprejete rešitve, kako se pri pristajanju izogniti tožnikovi hiši, tudi logično.

Glede na navedeno tožnik z drugačno razlago izdanega predhodnega soglasja ne more vplivati na pravilnost odločitve o dopustni faznosti gradnje. Upoštevati pa ni mogoče niti njegovih navedb glede nepravilnosti soglasja oz. da to ni izdano v skladu z določbami ZLet, niti očitkov, da upravni organ sploh ni obravnaval njegovih ugovorov glede vsebine predhodnega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja z dne 7. 8. 2009. Gre za odločbi, izdani v drugih upravnih postopkih s strani za to pristojnih upravnih organov, zato je njuna pravilnost in zakonitost lahko predmet obravnave v postopkih z v ta namen predvidenimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je zato na upravne akte iz pristojnosti drugih organov vezan.

Tožnikovo stališče, da faznost gradnje v obravnavanem primeru ni dopustna in da je pogoj za načrtovano gradnjo odstranitev njegove stanovanjske hiše kot ovire za varno izvajanje zračne plovbe, pa je treba zavrniti tudi iz razloga, ker tožbene navedbe v celoti prezrejo spremembo PGD glede zamika praga VPS 14 za 125 m in se do te rešitve, s katero se načrtovani objekt izogne njegovi stanovanjski hiši in ki je zaradi tega ni treba v vsakem primeru porušiti, sploh ne opredelijo.

Zato ni mogoče pritrditi niti temu, da gradbeno dovoljenje ne ureja ukrepov za zagotovitev varnosti zračnega prometa z vidika njegove stanovanjske hiše, posledično pa so pravno nepomembne navedbe, da tožnik v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ne bo mogel sodelovati.

V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku po vloženi pritožbi omogočeno, da se seznani z omenjenima predhodnim soglasjem in okoljevarstvenim dovoljenjem in s tem v zvezi izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot rečeno, presoja njune pravilnosti in zakonitosti ni v domeni upravnega organa za gradbene zadeve. Dejstvo, da ga ta organ že med postopkom na prvi stopnji ni seznanil z obema upravnima aktoma in mu je s tem po njegovem mnenju onemogočil priglasitev udeležbe v teh postopkih, ni okoliščina, ki bi vplivala na zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Vprašanje o tožnikovi upravičenosti, da se udeležuje teh postopkov kot stranski udeleženec, bo moralo biti rešeno z morebitno obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Neudeležba strank v postopku tudi ni ovira za nastop dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov, na kar kaže iz tega razloga v ZUP predvidena možnost obnove postopka, končanega z dokončno odločbo (260. člen ZUP).

Ker tožnik niti z ostalimi tožbenimi navedbami ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka.