Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala povrnitev negmotne škode, ki ji je nastala dne 6.4.1996. Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati 1.270.000,00 SIT odškodnine in pravdne stroške v znesku 207.424,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. V presežku, to je do 1.650.000,00 SIT s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Po tej sodbi pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje ugovore iz prvostopnega in drugostopnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev drugostopnemu oz. prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji poudarja, da je temelj za odločitev izvedensko mnenje izvedenca dr. A. N., s katerim se strinja tudi sama. Vendar pa meni, da bi sodišče prav ob upoštevanju tega mnenja moralo ugoditi vsem tožbenim zahtevkom v zahtevani višini. Posebej pa še poudarja, da ji gredo tudi zamudne obresti od nastanka škode dalje, v vsakem primeru pa od vložitve tožbe in ne od sodbe dalje. Drugačna sodna praksa bi po mnenju revidenta povzročila večje število poravnav in s tem tudi razbremenitev sodišč.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke le delno ugodili. Sama tožeča stranka v reviziji poudarja, da ni imela tehtnih pomislekov zoper izvedensko mnenje dr. A. N..

Zahteva le drugačno materialnopravno presojo ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravilno sta upoštevali vsa objektivna in subjektivna merila, ki jih navedeni določbi vsebujeta.

Sodišči sta posebej poudarili načelo individualizacije v odškodninskem pravu (1. odstavek 200. člena ZOR). Upoštevali sta vse nevšečnosti med zdravljenjem, tako tiste, ki jih je opisala tožnica, kakor tiste, ki jih ugotavlja izvedensko mnenje. Prav tako sta upoštevali tožničino starost ter razmere, v katerih se je med študijem pred diplomo znašla. Upoštevali sta nadalje dejstvo, da dela z računalnikom. Upoštevali sta tudi vse, kar je lahko pravno odločilno za obstoj strahu ob nesreči in za izid zdravljenja. Zgolj ponavljanje že ugotovljenih in pravno ovrednotenih dejstev ne more pripeljati do drugačne odločitve.

Poseben poudarek, ki ga revizija daje dejstvu, da je tožnica samska, pa ni posebej obrazložen. Trditev o samskem statusu tožeče stranke sama po sebi ne more vplivati na višino odškodnine za škodo zaradi zvina vratne hrbtenice.

Revizijsko sodišče še poudarja, da mora sodna praksa upoštevati razmerja med odškodninami za zelo hude in manj hude poškodbe ter s tem v zvezi še vsa ostala objektivna merila iz 2. odstavka 200. člena ZOR, ki zagotavljajo enakost pred zakonom. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da gre pri tožnici za omejeno gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje ter da obstaja 10% zmanjšana življenjska aktivnost le za določena dela (ne da bi bilo posebej poudarjeno, katera). Glede na to, da tudi tožeča stranka pritrjuje temu mnenju in ga v reviziji posebej navaja, revizijsko sodišče ni našlo opore za drugačno odločitev. Predvsem pa ugotavlja, da materialno pravo ni bilo kršeno v tožničino škodo.

Kar zadeva zamudne obresti, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine glede na razmere v času sojenja. S tem je vzpostavilo pravni in dejanski položaj, kakršen bi bil, če bi škoda nastala na dan prvostopne sodbe in ne dne, ko se je v resnici zgodila. Na ta način se sodna praksa odziva na inflacijska gibanja in upošteva dejstvo, da vsebujejo zakonske zamudne obresti še vedno tudi valorizacijski element. Revizijsko sodišče zato tudi v tem delu soglaša z razlogi sodbe druge stopnje.

Revizija tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.