Up-441/04 - 5

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 125/2003 z dne 6. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 195/2002 z dne 6. 3. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 235/2000 z dne 27. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno razveljavilo disciplinske odločbe, zoper katere je ustavni pritožnik uveljavljal sodno varstvo, v preostalem delu pa njegov zahtevek na razveljavitev navedenih odločb o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožniku (ustavnemu pritožniku) disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito izrečen. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave. Navaja, da v izreku odločbe disciplinske komisije niso navedene kršitve, za katere naj bi mu izrekli ukrep, da je izrek nepopoln, ne določa kraja in časa storitve in tudi ne samih očitanih kršitev. Navaja, da je le on ugovarjal zoper to odločbo, odločba Komisije za varstvo pravic pa "popravlja" navedene pomanjkljivosti iz odločbe disciplinske komisije, kar naj bi kršilo prepoved reformatio in peius. Prav tako meni, da je kršena njegova pravica do obrambe iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ker očitane disciplinske kršitve niso bile določno in jasno opredeljene. V tej zvezi se sklicuje tudi na prakso sodišč (navaja zadeve Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1054/1998, št. Pdp 1356/1998, št. Pdp 1222/1999, št. Pdp 49/1999) in meni, da je sodišče z izpodbijanimi sodbami brez utemeljenih razlogov v njegovo škodo odstopilo od uveljavljenega in ustaljenega načina odločanja v podobnih primerih. Nadalje zatrjuje kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega odločanja v skladu z EKČP ter se v tej zvezi sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 1984. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev načela neposrednosti v disciplinskem postopku in ponavlja očitke iz pritožbe o predložitvi dokazov, glede katerih naj mu ne bi bila dana možnost, da se o njih izjavi, o zaslišanju v predhodnem postopku ter o vodenju disciplinskega postopka s strani pooblaščene delavke delodajalca. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da je odločalo arbitrarno in da se ni opredelilo do vseh relevantnih revizijskih navedb. Meni, da so pravna jamstva v disciplinskem postopku enaka kot v kazenskem postopku in da mu je bila zato glede na navedeno kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v delovnem sporu. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavni pritožnik zatrjuje, da naj bi bile izpodbijane sodne odločbe v neskladju z 29. členom Ustave. S to ustavno določbo so določena pravna jamstva v kazenskem postopku. V disciplinskem postopku ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti. Pritožnik, ki z ustavno pritožbo izpodbija odločitve sodišč o zakonitosti disciplinskih odločb, se zato na to določbo Ustave ne more sklicevati. Ustavna procesna jamstva v delovnih sporih so zagotovljena z drugimi določbami Ustave, pri čemer pa gre za jamstva poštenega postopka v postopku pred sodišči in ne v postopku pred disciplinskimi organi. Zato pritožnikove navedbe o nepravilnostih v disciplinskem postopku same po sebi v postopku z ustavno pritožbo niso upoštevne. V tej zvezi tudi sklicevanje na 6. člen EKČP in na sodbo ESČP v zadevi Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 1984 ni upoštevno, saj se zadeva nanaša na disciplinski postopek, ki so ga oblastni organi vodili zoper obsojence na prestajanju zaporne kazni.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave ter se sklicuje na 6. člen EKČP. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče presojalo zatrjevane kršitve v okviru navedenih ustavnih določb. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, posamezniku zagotavlja jamstva poštenega postopka pred sodišči oziroma pravico do poštenega sojenja. V tej zvezi bi bil lahko upošteven očitek ustavnega pritožnika o odstopu od sodne prakse. Vendar zgolj s sklicevanjem na odločitve pritožbenega sodišča ustavni pritožnik ne more izkazati, da bi Vrhovno sodišče odstopilo od enotne sodne prakse, tako da bi s tem kršilo 22. člen Ustave. Z vidika pravice do enakega varstva pravic bi bil lahko upošteven tudi očitek ustavnega pritožnika o tem, da naj bi Vrhovno sodišče odločalo arbitrarno in da naj se ne bi opredelilo do vseh pomembnih revizijskih navedb. Vendar ustavni pritožnik zgolj s pavšalnimi očitki, ne da bi pri tem navedel, do katerih revizijskih navedb, ki naj bi bile pomembne, se sodišče ni opredelilo, in ne da bi natančneje obrazložil in izkazal, v čem naj bi bila odločitev sodišča arbitrarna, kršitve 22. člena ni izkazal. Določba 23. člena Ustave posamezniku zagotavlja pravico do sodnega varstva in do meritorne odločitve v sodnem postopku. V čem naj bi bila ustavnemu pritožniku ta pravica kršena, ustavni pritožnik niti ne zatrjuje, zato Ustavno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti.

6.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan