Jedro

Tretja tožena stranka ni tožnikov delodajalec, prav tako tudi ne zavarovalnica, zato ne gre za individualni delovni spor v pristojnosti delovnega sodišča kot specializiranega sodišča, ampak za spor, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo in tretjo toženo stranko in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem delu odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in druga tožena stranka.

3. Tožnik navaja, da je bil kot delavec druge tožene stranke poškodovan na gradbišču v Nemčiji, kjer je druga tožena stranka po pogodbi s tretjo toženo stranko opravljala dela montaže vratnih in okenskih elementov. Tožnik s tretjo toženo stranko dejansko ni bil v delovnem razmerju, je pa bil pri njej vključen v delovni proces na gradbišču, saj je delo izvajal tudi po navodilih in nadzorom tretje tožene stranke. Zaradi tega je postopek potrebno šteti kot individualni delovni spor. Glede na prakso izvajanja del na gradbiščih je jasno, da gre med izvajalcem in naročnikom za tako prepleteno razmerje, da bi moral biti postopek en sam. Na ta način se varuje šibkejši položaj tožnika, zato bi moralo sodišče izhajati iz načela, da se postopek ne sme drobiti le na podlagi dejstva, da tretja tožena stranka ni bila tožnikov formalni delodajalec. V praksi je vedno več primerov, ko pride do delovne nesreče delavca zaposlenega pri slovenskem delodajalcu, ki dela v tujini za tujega naročnika, zato bi moralo sodišče te zadeve reševati v enotnem postopku zoper vse tožene stranke, ki so kakorkoli formalno in dejansko sodelovale v delovnem procesu. Določba 5. člena ZDSS-1 je ustavno sporna, ker ne povečuje pravne varnosti, in delavca, ki niti ne ve, kakšno je razmerje med delavcem in naročnikom, ne ščiti dovolj. Zaradi tega tožnik meni, da bi moralo sodišče samo paziti na to dejstvo oziroma samo na to opozoriti Ustavno sodišče RS in vložiti pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenega člena. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

4. Druga tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in procesna določila, ker ima razmerje med tožnikom in tretjo toženo stranko vse elemente individualnega delovnega spora. Navaja, da je bil tožnik pri tretji toženi stranki vključen v enotni delovni proces na skupnem gradbišču druge in tretje tožene stranke, kjer je izvajal dela po navodilih in pod nadzorom nadrejenih delavcev tretje tožene stranke. Ta je tudi izvajala celotno koordinacijo varstva pri delu ter skrbela tudi za uvajanje vseh ukrepov varnosti in zdravja pri delu v delovnem procesu na gradbišču. Tako bo z delitvijo tega spora prišlo do različne uporabe materialnega prava in posledično do različne vsebine sodnih odločb, čeprav gre za isto dejansko in pravno podlago, kar je za doktrino enakosti pred zakonom in zaupanja v pravo nedopustno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je Delovno sodišče v Mariboru tudi stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in tretjo toženo stranko, pritožbene stroške pa naj prizna kot nadaljnje stroške postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se stranki v pritožbah na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicujeta. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje se je ob predhodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno za odločitev o sporu med tožnikom in tretje toženo stranko. Ugotovilo je, da tožnik s to stranko ni imel sklenjenega delovnega razmerja, zato skladno z določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) ne gre za individualni delovni spor.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sklep opr. št. VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014), iz katere izhaja, da so delovna sodišča specializirana sodišča in so pristojna le za reševanje tistih sporov, za katere zakon tako določa. Skladno z določbo točke b) prvega dostavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Gre za opredelitev individualnega delovnega spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih tako v objektivnem pomenu (spor iz delovnega razmerja), kot tudi v subjektivnem pomenu (spor med delavcem in delodajalcem oziroma njegovimi pravnimi nasledniki). V drugem odstavku tega člena pa je določena izjema, saj je delovno sodišče stvarno prisojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih poleg delavca in delodajalca oziroma njihovih pravnih naslednikov kot sospornik na toženi strani nastopa tudi zavarovalnica.

9. Tretja tožena stranka ni tožnikov delodajalec, prav tako tudi ne zavarovalnica, zato ne gre za individualni delovni spor v pristojnosti delovnega sodišča kot specializiranega sodišča, ampak za spor, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in to skladno z določbami 30. in drugega odstavka 52. člena ZPP Okrožno sodišče v Celju.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP.

11. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).