Jedro

Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.

Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Toženki je naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka ter jo zavezalo za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da tožnik od 1. 3. 2025 dalje več kot 5 dni ni prišel na delo, nadrejenega o morebitni bolniški odsotnosti ali urejanju podaljšanja ni obvestil niti ni poskrbel za vnos v interno aplikacijo, zato je izpolnjen razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in odpoved zakonita. Meni, da delodajalec ne more nositi škodljivih posledic, če delavec pozabi pravočasno predlagati podaljšanje staleža in o tem obvestiti delodajalca. Navaja, da ne bi prišlo do časovnega razhajanja, če bi tožnik to storil, in se sklicuje na izpoved zdravnice A.A. Nasprotuje prepričljivosti dokazne ocene. Meni, da bi jo tožnik moral obvestiti o svojem statusu, pa tega ni storil; ko ga je kontaktirala, je bil neodziven. Trdi, da svoje obveznosti obveščanja ni izpolnil, kar zakon šteje za hujšo kršitev obveznosti. Sklicuje se na judikata VDSS Pdp 526/2022 in VSRS VIII Ips 85/2011. Navaja, da se je s tožnikom že menila za delo na delovnem mestu kopalničar skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ ter ga napotila na zdravniški pregled, tožnik se je s tem strinjal, zato ga je toženka utemeljeno pričakovala na delu; o tem sta izpovedala zakoniti zastopnik in B.B. Sodišču prve stopnje očita, da izhaja iz napačne predpostavke, da tožniku navodila iz februarja 2023 najverjetneje niso bila znana, in spregleda, da je stalež nastopil šele oktobra 2023; drugače sta izpovedala C.C. in D.D., tožnikova izpoved pa ni prepričljiva. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, saj je v 9. točki sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik opustil eno svojih glavnih dolžnosti, tj. dolžnost obveščanja, nato pa v 12. točki, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Glede obveščanja o staležu tožniku očita malomarnost, saj ni javil, da nima več naročniškega razmerja za telefon in je nedosegljiv; toženka ni dolžna preverjati, ali je dosegljiv prek aplikacije Viber; do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotuje ugotovitvi o obveznosti sporočanja le pričetka in konca staleža, ne pa tudi podaljšanja; D.D. je izpovedal drugače, enako tudi C.C. in zakoniti zastopnik. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da ji ni nič javil, ker je čakal na podaljšanje bolniškega staleža, pri čemer prelaga odgovornost na medicinsko sestro, čeprav vse do 17. 3. 2025 ni bil pri zdravnici, ki je imenovanemu zdravniku predlagala odobritev bolniške za nazaj. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno dalo težo dejstvu, da je bila toženka na zagovoru 20. 3. 2025 seznanjena z razlogi za tožnikovo odsotnost, saj to ni pravno relevantno, neobveščanja ni mogoče sanirati za nazaj. Nasprotuje zavrnitvi predloga za sodno razvezo; zmotna je presoja njenih trditev glede porušenega zaupanja in (dolgo)trajne zasedenosti delovnega mesta kopalničar. Vztraja, da je njeno zaupanje v tožnika porušeno zaradi njegovega postopanja, izostanka obveščanja, pasivnosti, ignorance ter lahkomiselnosti. Navaja, da ni dokazano, da bi tožnik kdaj prej opustil dolžnost obveščanja in bil odsoten 5 dni. Nasprotuje ugotovitvi, da je delovno mesto kopalničar kratkoročno zasedeno, saj je dokazni postopek pokazal, da je dolgotrajno zapolnjeno s prerazporeditvami v skupini E., zaradi njegovega zapiranja pa se bo po letu 2026 število zaposlitev zniževalo. S sklicevanjem na odločbo VDSS Pdp 52/2023 se zavzema za to, da ji v primeru uspeha s pritožbo tožnik povrne stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ki jo je toženka tožniku podala 21. 3. 2025 na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je ni obvestil o podaljšanju bolniškega staleža po 1. 3. 2025, na delo pa tudi ni prihajal. Štelo je, da je očitek o neobveščanju toženke sicer utemeljen, da pa je bila glede na okoliščine primera izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pretiran ukrep (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Toženka v pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Ker kršitve procesnih ustavnih jamstev niso samostojen pritožbeni razlog, temveč se te umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb ZPP,1 jih je pritožbeno sodišče presojalo v okviru zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Med razlogi v 9. točki in v 12. točki obrazložitve ni nasprotja, kot ga skuša prikazati toženka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, da pa izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna (9. točka). Po ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi zato nezakonito, je ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (12. točka). Ustrezno se je (izrecno ali po vsebini) opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, tudi dejstva, da toženka ob tožnikovi odsotnosti z njim ni uspela vzpostaviti kontakta, ter upoštevalo relevantno sodno prakso. Zatrjevana kršitev določb postopka in kršitvi ustavnih pravic tako niso podane.

8.Toženka v pritožbi podaja številne navedbe v zvezi s tem, da je tožnik storil očitano kršitev obveznosti obveščanja o razlogih za svojo odsotnost od 1. 3. 2025 dalje. Te za odločitev niso bistvene. Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da tožnik te očitane kršitve ne bi storil, temveč je ob uporabi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 glede na ugotovljene okoliščine primera štelo, da je bila izredna odpoved pretiran ukrep toženke.

9.Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje stališču, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je pogodba o zaposlitvi sklenjena. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednje relevantne ugotovitve za stališče, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen:

da je 31. 5. 2019 tožnik s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavca pri prebiranju, a je bil na podlagi odločbe ZPIZ 10. 7. 2024 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu, pri čemer se je s toženko dogovarjal za delo na delovnem mestu kopalničar, a zanj še ni opravil predhodnega zdravniškega pregleda,

da je bil tožnik od 10. 11. 2023 dalje zdržema v dolgotrajnem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu,

da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je bil od 1. 3. 2025 dalje več kot pet zaporednih dni neupravičeno odsoten z dela, toženke pa o razlogih za odsotnost ni predhodno obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti,

da jo je na zagovoru pred izredno odpovedjo 20. 3. 2025 seznanil z razlogom za svojo odsotnost, tj. da je njegova osebna zdravnica predlagala podaljšanje bolniškega staleža,

da v izreku zadnje odločbe ZZZS z dne 27. 1. 2025 ni navedeno, da je tožnik po 17. 2. 2025 zmožen za delo,

da je ZZZS 24. 3. 2025 izdal odločbo, iz katere izhaja, da je tožnik nezmožen za delo od 18. 2. 2025 do 17. 4. 2025, nato pa je za delo zmožen,

da je tožnik toženko tudi v preteklosti obveščal zgolj o začetku in zaključku bolniškega staleža, o vmesnih podaljšanjih pa ne,

da ga je toženka že v preteklosti pozivala k predložitvi potrdil o odsotnosti z dela oziroma ga je neposredni nadrejeni (skladno z dejansko prakso pri toženki) v takem primeru poklical po telefonu in

da ga je tudi v zvezi z odsotnostjo z dela od 1. 3. 2025 dalje skušala kontaktirati po telefonu.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljeno toženkino nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Presojo izpovedi strank in prič C.C., B.B., A.A. ter D.D. je oprlo na neposreden vtis o njihovi verodostojnosti, ta vtis pa je v okviru podanih navedb primerjalo in ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter dokazno oceno prepričljivo in argumentirano pojasnilo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ker za odločitev ni bistveno, zakaj tožnik ni pravočasno uredil podaljšanja bolniškega staleža, saj mu je bil ta kasneje priznan za nazaj in je očitek o neupravičeni odsotnosti neutemeljen, dokazna presoja izpovedi tožnikove zdravnice na pravilnost odločitve ne vpliva.

11.V pritožbi toženka sodišču prve stopnje očita, da izhaja iz napačne predpostavke, da tožniku (nova) navodila v zvezi z bolniškimi staleži iz februarja 2023 najverjetneje niso bila znana. Res je, da je tožnik nastopil zadnji bolniški stalež šele oktobra 2023,2 vendar pa je sam prepričljivo izpovedal, da mu niso bila znana oziroma da je vedel le za dolžnost javiti začetek in konec bolniškega staleža, toženka pa ni dokazala, da ga je z njimi seznanila. Priča C.C. je namreč izpovedala, da so imeli v zvezi s tem usposabljanja za zaposlene vse do konca leta 2023 in ni vedela, ali je bil tožnik na njih prisoten. Glede na to ni odločilno, da je tožnik zadnji bolniški stalež nastopil oktobra 2023, saj so usposabljanja tekla vse do konca tega leta. Zgolj pavšalno prepričanje zakonitega zastopnika toženke in priče D.D., da je bil z navodili tožnik seznanjen,3 pa na pravilnost dokazne ocene ne more vplivati, o tožnikovem usposabljanju pa toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov. Posledično ni omajala dokaznega zaključka, da je bil tožnik prepričan, da mora javiti samo začetek in konec bolniškega staleža, vmes pa je toženka o tem obveščena z odločbami ZZZS in bolniškimi listi. Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.

12.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je imela toženka kot invalidsko podjetje prakso, da so odsotne delavce kontaktirali v primeru neurejenega bolniškega staleža. Taka obveznost izhaja tudi iz 3. člena Pravilnika o bolniškem redu družbe E. in povezanih družb (B 6), ki določa, da v kolikor v roku treh dni bolniška odsotnost ni javljena s strani delavca, svojcev ali kako drugače, delavca pa prav tako ni v službo, je dolžan neposredni vodja preveriti odsotnost zaposlenega. Da je bilo to običajno pri toženki, je izpovedal D.D., nenazadnje pa je to po svojih navedbah toženka storila tudi v primeru očitane kršitve. V zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno trdi, da je bil tožnik neodziven, saj po lastnih besedah z njim sploh ni uspela priti v stik, saj na telefonski številki, ki jo je poznala, ni bil dosegljiv. Tožnik torej za poskus komunikacije toženke z njim v marcu 2023 ni mogel vedeti, torej mu ni mogoče očitati, da se ni odzval. Glede na to, da je v skladu z 31. členom ZDR-1 obvezna vsebina pogodbe o zaposlitvi le navedba prebivališča delavca in ne njegova telefonska številka,4

ter da toženka niti ni navajala konkretnejših trditev o tem, da bi ji v okviru obveznosti po 36. členu ZDR-1 moral tožnik sporočati spremembe v zvezi z dosegljivostjo po telefonu ter na kakšen način, ni mogoče šteti, da bi tožnik ravnal malomarno, ker ji ni sporočil, da na svoji telefonski številki zaradi prenehanja naročniškega razmerja ni dosegljiv prek operaterja, temveč le prek aplikacije Viber, prek katere ga je po neprerekanih trditvah kontaktiral njegov neposredni nadrejeni G.G. Toženka bi s tožnikom lahko stopila v stik tudi kako drugače, npr. po pošti, kar je v zvezi z vabilom na zagovor očitno tudi storila.

Toženka v pritožbi navaja še, da je tožnika po izteku bolniškega staleža pričakovala na delu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in nenazadnje celo samih trditev toženke ne izhaja, da bi tožnik takoj po povratku na delo lahko pričel opravljati delo. Za delo na svojem delovnem mestu delavca na prebiranju skladno z odločbo ZPIZ ni bil več sposoben, na delovnem mestu kopalničarja, za zasedbo katerega sta se s toženko dogovarjala, pa dela takoj po zaključku staleža ne bi mogel opravljati, saj zanj sploh še ni opravil obveznega predhodnega zdravniškega pregleda in posledično ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo neobveščanje o nadaljnjem izostanku z dela tako toženki že pojmovno ni moglo povzročiti škode v smislu nepričakovanega primanjkljaja delavca na delovnem mestu kopalničarja in posledične potrebe po drugačni organizaciji dela na tem delovnem mestu. Toženkino (neupravičeno) pričakovanje, da se bo v času bolniškega staleža (oktobra 2024) odzval na vabilo na zdravniški pregled,5 ne more utemeljeno vplivati na njeno izgubo zaupanja do tožnika, na zdravniški pregled pa ga kasneje sploh ni več napotila.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo dejstvu, da je bila toženka pred odpovedjo na zagovoru seznanjena z razlogom za tožnikovo odsotnost. Drži njeno stališče, da kršitve z neobveščanjem na tak način ni mogoče sanirati za nazaj, vendar pa sodišče prve stopnje ni štelo, da bi s seznanitvijo toženke z razlogom za odsotnost na zagovoru tožnik opravičil svoje ravnanje in bi tako odpadli obe kršitvi. Pravilno je štelo, da je bila toženka na zagovoru seznanjena, da je tožnikova osebna zdravnica zanj predlagala podaljšanje bolniškega staleža (in da mu bo verjetno odobren, tudi glede na izrek zadnje odločbe ZZZS) in da torej njegova odsotnost ni neupravičena, kar se je nekaj dni za tem potrdilo z novo odločbo ZZZS, po kateri je tožnik postal sposoben za delo šele aprila 2025. Prav tako je pravilno upoštevalo navedeno dejstvo kot eno od okoliščin, ki utemeljujejo sklep, da je bilo delovno razmerje med strankama mogoče nadaljevati in da bi bil posledično ustrezen milejši delovnopravni ukrep glede ugotovljene kršitve obveščanja toženke (disciplinski ukrep, pisno opozorilo pred redno odpovedjo). Navedeno ne pomeni, da toženka nosi škodljive posledice zaradi tožnikove kršitve, kot to zmotno prikazuje v pritožbi.

Glede na vse ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede pogoja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Odločitev tudi ni v neskladju s sodno prakso.6 Toženka se v pritožbi sklicuje na sklep VSRS VIII Ips 85/2011, v katerem je poudarjeno stališče, da za kršitev iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (sedaj 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1) zadostuje že okoliščina, da delavec vsaj pet dni ne pride na delo, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (ne zahteva se, da je odsotnost neupravičena), pri čemer je vrhovno sodišče izrecno opozorilo na pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, kot je sedaj urejen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. V sodbi VDSS Pdp 526/2022 pa so okoliščine primera drugačne kot v obravnavani, saj delavka v spornem obdobju bolniškega staleža ni imela odobrenega, že pred spornim obdobjem delodajalca ni samoiniciativno obvestila o poteku prvega bolniškega staleža mesec dni prej, zaupanje delodajalca pa je bilo porušeno zaradi njene nesodelovalnosti in prekinitve komunikacije ter neodzivnosti, ki je znatno otežila učinkovito razporejanje ostalih delavk, ki so bile zaradi tega bolj obremenjene, ter predvsem organizacijo delovnega procesa v kuhinji, saj se ni vedelo, kdaj se bo delavka vrnila v službo.

V pritožbi toženka nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji oziroma zavrnitvi predloga za sodno razvezo. Sodišče lahko skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Toženka je predlog za sodno razvezo utemeljevala s tem, da je tožnikovo neobveščanje o nadaljevanju bolniškega staleža porušilo njuno medsebojno zaupanje, ker je računala na njegovo vrnitev na delo. Kot že pojasnjeno, toženka s tožnikom pred storjeno kršitvijo še ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto po odločbi ZPIZ, kar tudi ni bilo mogoče, ker tožnik še ni opravil predhodnega zdravniškega pregleda, niti ga po njegovi upravičeni neudeležbi na terminu jeseni 2024 ni ponovno napotila na tak pregled. Ker tožnik dela na novem delovnem mestu sploh še ni mogel začeti, ni mogoče slediti toženki, da je računala na to, da se bo takoj po vrnitvi vključil v njen delovni proces ter da je morala zaradi tega drugače organizirati in načrtovati delo. Iz izpovedi priče D.D. izhaja, da je pri toženki (kot invalidskem podjetju) pogosto prihajalo do tega, da so delavci prejemali odločbe o invalidnosti in da so bili dosti bolniško odsotni. V zvezi s tožnikovim neobveščanjem o nadaljnem izostanku toženki ni mogla nastati pravno priznana škoda v smislu motenega delovnega procesa. Dejstvo, da se je postopek zaposlovanja na ustreznem delovnem mestu časovno zamaknil, pa ni posledica tožnikovega neobveščanja o podaljšanju staleža, temveč posledica njegovega upravičenega izostanka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka navajala, da je izgubila zaupanje v tožnika, ker ni bilo prvič, da je ni ustrezno obvestil o odsotnosti. V pritožbi drugače navaja, da namreč do kršitve, kot se tožniku očita v odpovedi (pri čemer očitek o 5-dnevni neupravičeni odsotnosti ni utemeljen), v preteklosti še ni prišlo, posledično izgube zaupanja na to okoliščino ne more vezati. Teža kršitve objektivno tega ne utemeljuje, prav tako pa tudi ne pritožbene trditve o njegovi lahkomiselnosti in ignoranci zaradi neodzivnosti oziroma nesporočanja, da preko operaterja na toženki znani telefonski številki ni dosegljiv. Drugi razlog za sodno razvezo, ki ga navaja toženka, je zasedenost delovnega mesta kopalničarja. Ta na pravilnost odločitve sploh ne more vplivati, saj sodišče prve stopnje s sodbo tožnika ni vrnilo na to delovno mesto, temveč je toženki naložilo, naj mu ponudi drugo ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ. Ugotovilo je, da je toženka ZPIZ zaprosila za ugotovitev preostale delovne zmožnosti tožnika za delo na delovnih mestih kopalničar in delavec na usposabljanju za I. stopnjo izobrazbe (B 7), za katerega pa ni navedla, da bi bilo dolgotrajno zasedeno. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da trenutna zasedenost delovnih mest ni okoliščina, ki bi utemeljevala sodno razvezo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost tožnikovim interesom, ki bi kot invalid III. kategorije z omejitvami pri delu težje našel drugo službo.

Odločitev o stroških postopka je pravilna, tožnik je v sporu uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tudi sicer delodajalec krije svoje stroške postopka v zvezi s spori o prenehanju delovnega razmerja, nič drugega pa ne izhaja iz odločitve VDSS Pdp 52/2023, na katero se sklicuje pritožba.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.