Jedro

Tožnica je delala v kuhinji zdravstvene ustanove (bolnišnice), v kateri je toliko bolj pomembno, da se upoštevajo sanitarni predpisi. Tožena stranka je zaradi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (vnos in iznos živil iz kuhinje v nasprotju z navodili) utemeljeno izgubila zaupanje vanjo, delovnega razmerja med strankama pa ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi št. 206/91 z dne 6. 6. 1991, sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto kuhinjski pomočnik III, še vedno v veljavi in da delovno razmerje še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi kot pred odpovedjo ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred odpovedjo (kuhinjski pomočnik III), od 21. 10. 2010 obračunati in izplačati mesečne plače in druge prejemke iz delovnega razmerja v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi od vsakega 10. dne v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožeče stranke (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu oziroma da se sodišče do posameznih dokazov ni opredelilo. Sodba je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo kršitev, ki ni bila ugotovljena v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spustilo se je namreč v presojo kršitve, ki naj bi jo tožnica storila s tem, da je dne 21. 8. 2010 v prostore toženca vnesla svoje piščance v kartonasti škatli. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010 je kot razlog odpovedi navedeno samo odnašanje stvari toženca iz prostorov kuhinje, ne pa tudi vnos stvari v prostore toženca. V odpovedi ni nikjer omenjena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz razloga nedovoljenega vnašanja stvari v prostore. Tudi v obvestilu o izvajanju nadzora znotraj S. z dne 28. 7. 2009 je med dejanji, ki pomenijo neupoštevanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, naveden iznos zdravil, zdravstvenega materiala, ostalih predmetov in živil iz bolnišnice brez predhodne pisne odobritve predstojnika oddelka ali enote in na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Obvestilo pa ne vsebuje prepovedi vnosa stvari zaposlenih v prostore toženca. Takih navodil toženec ni dal. Sodišče je s tem v zvezi verjelo le izpovedbam prič S.O. in F.J., ki sta izjavila, da vnos živil v bolnišnico ni dovoljen iz zdravstvenih in higiensko sanitarnih razlogov. Z živili, ki jih prinašajo delavci v službo, bi se lahko okužila tudi ostala živila, namenjena uporabnikom toženca. Navedeno ne drži, saj nikjer v prostorih toženca ni objavljenih navodil v zvezi s tem. V bolnišnico prinašajo hrano obiskovalci in zaposleni delavci, ki v službo nosijo svojo malico, ker imajo možnost izplačila stroškov prehrane in se ta hrana uživa na oddelkih, kjer imajo neposreden stik z bolniki. Zato so predmet presoje lahko le ugotovljene kršitve iz redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se tožnica sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in sicer na sodbo opr. št. VIII Ips 16/2007. Sodišče je torej preseglo meje preizkusa odpovedi in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče glede dolžnosti obvestitve sindikatov o nameravani izredni odpovedi, saj ZDR nikjer ne določa, da mora delavec dokazati, da je član sindikata, ampak zadostuje le sklicevanje na to okoliščino. Toženec tudi ni dokazal, da bi očitana kršitev imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Bistveni znak kaznivega dejanja je namreč premik premoženja iz sfere toženca v sfero tožnice tako, da je tožencu odvzeta neposredna dejanska oblast nad tem premoženjem ter onemogočeno nadaljevanje razpolaganja. Sodišče prve stopnje je (enako kot toženec) brez dejanske podlage sklepalo, da zaboj, ki ga je dne 21. 8. 2010 odnesla tožnica iz prostorov toženca, ni bil prazen, ampak so bile v njem toženčeve stvari. Ne obstajajo neposredni dokazi, da je tožnica iznašala toženčeve stvari, ampak samo domneva, da so bile v zaboju njegove stvari. Zato je bilo tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je toženec na nezakonit način pridobil podatke s pomočjo video nadzora, saj pred uvedbo video nadzora ni izvedel posvetovanja z reprezentativnimi sindikati, skladu s 77. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov. Zato je bil nadzor nezakonit. Sodišče prve stopnje je verjelo priči Sonji Ogriz o obvestilu zaposlenim o izvajanju video nadzora, ni pa preverilo vsebine samega obvestila. Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena prepoved diskriminacije. Sodišče ni zaslišalo ostalih zaposlenih v enoti prehrane, zoper katere je bil voden postopek, jim pa je tožena stranka izrekla le pisno opozorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljane absolutne bistvene določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke in jo je mogoče preizkusiti. Zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo posebej opredeljevati do tistih dokazov, ki niso odločilni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter za pravilnost in zakonitost odločitve. Pritožbene navedbe, da naj bi bila bi bila obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu, je pritožbeno sodišče upoštevalo kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej da naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Taka pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo listinsko gradivo v spisu. Med listinami in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o teh listinah, ni nasprotja. Pritožba tudi ne konkretizira, v čem naj bi bilo to nasprotje, zato je mogoče pritožbo v tem delu razumeti kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni utemeljen.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti s tem, ko je dne 21. 8. 2010 in 2. 9. 2010 storila kršitve, kot se ji očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010 (A3). Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče ugotavljalo kršitve, ki niso bile predmet izredne odpovedi. V zvezi s prvo kršitvijo, ki jo je tožnica storila 21. 8. 2010, ko je iz prostorov tožene stranke odnesla štiri piščance, je sodišče prve stopnje preverjalo njen zagovor s tem, ko je ugotavljalo, ali je bil kritičnega dne vnesen v prostore tožene stranke paket dimenzij 80 cm x 30 cm. To bi namreč pomenilo, da je tožnica te predmete prinesla s seboj in da ni šlo za neupravičen iznos. Na podlagi zaslišanja priče T.M., zaposlenega pri toženi stranki na delovnem mestu „logistika, informatika“, je ugotovilo, da kritičnega dne ni bilo vnosa zaboja ali kartona. Priča je namreč izpovedala, da je pregledala videoposnetke nadzornih kamer za 14 dni nazaj in takšnega predmeta ni opazila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica odnesla paket, ki je bil v lasti tožene stranke in ne tožničin. Svojo dokazno oceno je oprlo tudi na neprepričljivo izpoved prič M.S., tožničine sodelavke, in N.P., tožnici nadrejene delavke, ki je kritičnega dne nadomeščala izmenovodjo. Pravilno je namreč ugotovilo pomanjkljivosti in neskladja v njunih izpovedbah, ki so sodišče prepričale, da njuna izpoved ni verodostojna oziroma ni prepričljiva in je zato upoštevalo izpoved prič F.A., S.O. ter že omenjenega T.M.. Le v tem kontekstu je mogoče razumeti ugotovitve sodišča prve stopnje glede vnosa živil v prostore tožene stranke oziroma ali je tožnica te predmete tudi dejansko prinesla, ali pa so bili v lasti delodajalca in jih je tožnica neupravičeno odnesla. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica kritičnega dne v prostore tožene stranke ni prinesla štirih piščancev, je pravilno štelo, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti s tem, ko je predmete, ki so bili v lasti tožene stranke, odnesla iz kuhinje v nasprotju z navodili, ki so bili vsem delavcem jasno posredovani oziroma tudi objavljeni. Zato ni verjelo tožnici, da je te piščance prinesla sodelavki M.S. kot darilo. Glede te kršitve je torej podana ugotovljena kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja tatvine iz 1. odstavka 204. člena KZ-1, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predmeti niso bili v lasti tožnice, temveč tožene stranke. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 1. in 2. alinee 111. člena ZDR, torej, da ima kršitev znake kaznivega dejanja in tudi, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede druge kršitve, ki jo je tožnice storila dne 2. 9. 2010 s tem, ko je iz prostorov tožene stranke iznesla hrano, pa niso utemeljeni ugovori tožnice, češ da naj bi se prepoved iznašanja oziroma vnašanja živil nanašala le na predmete v lasti tožene stranke oziroma da zaradi tega, ker je ugotovljeno, da ni šlo za predmete v lasti tožene stranke, ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbenih obveznosti. Zmotno se tožnica tudi sklicuje na to, da so lahko ostali prinašali hrano oziroma, da je bilo to dovoljeno. Iz obvestila glede izvajanja video nadzora znotraj območja S. z dne 28. 7. 2009 (A4), glede katerega je sodišče na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da so bili zaposleni seznanjeni z njegovo vsebino, izhaja, da ni dovoljen iznos živil iz bolnišnice brez predhodne pisne odobritve predstojnika oddelka ali enote. Ker so torej po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje za kuhinjo, v kateri je delala tožnica, veljali strogi predpisi glede vnosa in iznosa živil, se tožnica ne more sklicevati na to, da naj bi obiskovalci bolnišnice nosili hrano pacientom oziroma naj bi tudi drugi delavci prinašali hrano v prostore tožene stranke. Za iznos živil je tožnica potrebovala odobritev nadrejenega delavca, česar pa za iznos živil dne 2. 9. 2010 ni pridobila. S tem je kršila navodila tožene stranke, da ni dovoljen iznos živil. Glede te kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je paradižnike tožnici prinesla sodelavka ter ni štelo, da bi šlo za tatvino, zato gre v tem delu le za kršitev pogodbenih obveznosti po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Pri tem tudi ni odločilno, da naj bi tožnica odnesla živila iz garderobe in ne kuhinje, saj zgoraj navedeno navodilo prepoveduje vsak iznos živil iz bolnišnice ter torej prepovedi iznosa živil ne veže izključno na prostore kuhinje oziroma enote za prehrano.

Tožnici sta bili obe kršitvi dokazani, zato pritožbena navedba, da kršitve niso podane, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica dela v kuhinji zdravstvene ustanove, v kateri je toliko bolj pomembno, da se upoštevajo sanitarni predpisi ter da je tožena stranka zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bili podatki video zapisa pridobljeni nezakonito. Tudi če se tožena stranka pred uvedbo videonadzora ni posvetovala z reprezentativnimi sindikati v skladu z določbo 5. odstavka 77. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007; ZVOP-1-UPB1), ki določa, da se mora pred uvedbo videonadzora delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu, tožena stranka v individualnem delovnem sporu ne more uspešno uveljavljati kršitev, ki bi jih lahko uveljavljal le reprezentativni sindikat. Zato podatki, pridobljeni z videonadzorom, niso nezakoniti iz razloga, ker ni bilo skupnega posvetovanja z reprezentativnim sindikatom. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi tudi ugotovilo, da so bili delavci pri toženi stranki obveščeni o videonadzoru in da je tožena stranka delavce obvestila o načinu shranjevanje osebnih podatkov, kar je dokazano tudi s predložitvijo Pravilnika o varovanju osebnih in drugih zaupnih podatkov ter dokumentarnega gradiva (B7). Zato pritožbene navede o nezakonitosti podatkov, pridobljenih z videonadzorom (videoposnetki z dne 2. 9. 2010 in 21. 8. 2010 - CD - priloga B9), niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila članica sindikata, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz razloga, ker sindikat ni podal svojega mnenja v smislu določbe 1. odstavka 84. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če delavec tako zahteva. Tožnica tudi ni dokazala, da bi zahtevala obvestitev sindikata. V zvezi s sodelovanjem sindikata je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da mnenje sindikata tožene stranke ne zavezuje. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 250/2003 z dne 13.1.2004) namreč izhaja identično stališče in sicer, da določba drugega odstavka 84. člena ZDR določa sindikatu rok, v katerem ta lahko poda svoje mnenje, ne veže pa niti delavca niti delodajalca.

Tožena stranka je pojasnila, da je tudi zoper nekatere druge delavce uveljavljala postopek zaradi iznosa živil iz prostora delodajalca, vendar je v teh zadevah ugotovila drugačno dejansko stanje. Zato v tem smislu ni mogoče govoriti o diskriminaciji, kot jo navaja tožnica, ker tožena stranka ostalim delavcem ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podal tožnici, je bistveno le, da je tožena stranka v tožničinem ravnanju ugotovila kršitve pogodbenih obveznosti, ki so bile v sodnem postopku dokazane.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje