Jedro

1.) Določba drugega odstavka 32. člena ZDen, po kateri nepremičnin, na katerih je bila po podržavljanju zgrajena stavba, ni mogoče vrniti v naravi, velja tudi v primeru, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja.

2.) Merila izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena Odloka ni mogoče uporabiti, če je pristojno ministrstvo ni usklajevalo z rastjo tržne cene.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se zadeva glede odločanja o višji odškodnini od te, ki je bila z izpodbijanim sklepom priznana za nepremičnine, vpisane v vl. št. 912 k.o. S. in za parc. št. 392/3, vl. št. 1479 k.o. K., vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu (tj., glede zahtevane vrnitve nepremičnine parc. št. 392/3, vl. št. 1479 k.o. K. v naravi) se pritožba zavrne ter se vsebinska predpostavka izpodbijanega sklepa, da se nepremičnina ne vrne v naravi, marveč se odloča o plačilu odškodnine, potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom odločilo o nekaterih predlagateljevih zahtevkih za vrnitev po vojni zaplenjenega premoženja ter zahtevkih v zvezi s tem ter RS naložilo plačilo odškodnine v višini 381.773,23 EUR na način, ki je podrobneje opisan v izreku. Z neizpodbijanim delom sklepa je odločilo glede odškodnine za zmanjšano vrednost vrnjenega deleža nepremičnine parc.št. 377, vl.št. 2096 k.o. K. ter glede odškodnine za 24/100 delež iste nepremičnine.

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje določilo višino odškodnine za nepremičnine, ki so vpisane v vl.št. 912 k.o. S. ter za nepremičnino parc.št. 392/3, vl.št. 1479, k.o. K. Vrnitev slednje nepremičnine je predlagatelj zahteval v naravi. Temu predlogu sodišče ni ugodilo.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik uvodoma pojasnjuje, da se pritožuje proti prenizko določeni odškodnini za nepremičnine, vpisane v vl.št. 912 k.o. S. ter za nepremičnino, evidentirano s parc.št. 392/3 k.o. K.. Primarno pa glede slednje nepremičnine vztraja tudi pri zahtevi za vračilo v naravi.

Bistvo pritožbe glede prenizko določene odškodnine je v tem, da uporaba Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1) nasprotuje določbi 44. člena Zden (2). Izhodiščna vrednost zemljišča, ki je določena v 4. členu Odloka ter znaša 3,94 DEM/m2, namreč zaostaja za tržno vrednostjo. Pritožnik navaja, da je to zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter se tudi skliceval na obveznost pristojnega ministrstva, da spremlja tržne cene ter v primeru, da te za več kot deset odstotkov presežejo izhodiščno vrednost zemljišča, določi novo vrednost. Tako je določeno v 5. členu Odloka. Po predlagateljevem mnenju ministrstvo te svoje naloge ni opravilo. Vse to je predlagatelj, kot navaja sedaj v pritožbi, povsem jasno navedel že pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik navaja, da je povsem jasno povedal, da je cena, določena s podzakonskim aktom leta 1992, bistveno nižja od današnje tržne vrednosti ter bi jo moralo Ministrstvo korigirati. Navedeno razliko pa bi lahko ugotovil tudi izvedenec, kot je predlagal predlagatelj. Pritožnik izrecno napada tudi razloge sodišča prve stopnje, da naj bi bilo sodišče vezano na podzakonske akte. Opozarja na ustanovo exceptio illegalis, ki sodniku nalaga, da podzakonskega akta ne sme uporabiti, če ta ni v skladu z zakonom (ali ustavo).

Glede vračila v naravi navaja, da je predmetna zgradba (bolj baraka) postavljena na mestu kulturnega spomenika. Bistvo pritožbe je, da gre za črno gradnjo. Pritožnik meni, da črna gradnja ne more biti ovira za vračilo v naravi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik se sicer sklicuje na vse z zakonom predvidene pritožbene razloge, vsebinsko pa se v pritožbi jasno izkristalizirata dve materialnopravni vprašanji. Pritožbeno sodišče je moralo tako odgovoriti na vprašanje zatrjevane nezakonitosti Odloka ter na vprašanje ali je tudi morebitna nezakonita gradnja na zaplenjeni parceli ovira za vrnitev nepremičnine v naravi.

O vprašanju vrnitve nepremičnine parc.št. 392/3 k.o. K. v naravi Predlagatelj je zatrjeval, da je zgradba na tej nepremičnini t.i. črna gradnja. Sodišče prve stopnje je menilo, da dejansko vprašanje, ali je bil ta objekt zgrajen v skladu z veljavnimi predpisi ali ne, ni pravno relevantno. Iz tega razloga nanj tudi ni odgovorilo. Ugotovilo je, da že samo dejstvo, da je bil v času po zaplembi na parceli zgrajen objekt (kegljišče), utemeljuje uporabo v drugem odstavku 32. člena ZDen uzakonjene ovire za vrnitev nepremičnine v naravi.

Zastavlja se torej vprašanje razlage besedila drugega odstavka 32. člena ZDen. V njem je navedeno, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. V skladu z jezikovno razlago je torej odgovor na pritožbeno stališče, da črna gradnja ne more predstavljati ovire za vračilo v naravi, negativen. Zastavlja pa se vprašanje, ali ni v tem primeru morda na mestu uporaba razlagalnega argumenta teleološke (namenske) redukcije, po katerem primer, ko je zgrajeni objekt črna gradnja, predstavlja prekrito pravno praznino ter zanj pravna posledica (se pravi ovira za vračilo v naravi) ne velja. Tudi na to vprašanje je odgovor pritožbenega sodišča negativen. Bistvo (namen) določbe je, da z vračanjem zazidanega stavbnega zemljišča ni mogoče (pravno dopustno) posegati v obstoječe pravno razmerje glede objekta na stavbnem zemljišču (3). Zastavlja se vprašanje, ali bi bilo z vračilom nepremičnine v naravi poseženo v obstoječe pravno razmerje glede objekta (kegljišča) tudi pod pogojem, da zanj ni bilo izdano gradbeno dovoljenje (kar je sicer odprto dejansko vprašanje). Odgovor bi ne bil pritrdilen v primeru, če bi bilo rušenje objekta neizogibna posledica tega, da je bil zgrajen brez ustreznih upravnih dovoljenj. Vendar ni tako. Nelegalno gradnjo je mogoče tudi naknadno legalizirati. To pomeni, da je bil s samo gradnjo sicer storjen prekršek, ni pa razlogov za rušenje objekta, ker je ta sicer skladen s prostorskimi standardi, od katerih je odvisna izdaja gradbenega dovoljenja. Prav posebna legalizacija starih črnih gradenj pa je uzakonjena v 197. členu ZGO-1 (4). Ta določa, da se ne glede na določbe tega zakona šteje, da imajo uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Če navedeni objekti z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Gre torej za ex lege pridobitev uporabnega dovoljenja, ki predpostavlja tudi ex lege podelitev gradbenega dovoljenja (5). Iz vsega povedanega je tudi razvidno, da rušenje ni neizogibna posledica črne gradnje, še prav posebej pa ne stare črne gradnje, kakršen je tudi obravnavan primer. Vse navedeno zato govori proti uporabi teleološke redukcije. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov soglaša s stališčem prve stopnje, da vprašanje, ali je bilo kegljišče na sporni nepremičnini zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja ali ne, za uporabo pravila iz drugega odstavka 32. člena ZDen ni pravno odločilno(6). Vsebinsko predpostavko izpodbijanega sklepa, da se nepremičnina ne vrne v naravi, je zato pritožbeno sodišče potrdilo ter pritožbo v tem delu zavrnilo. V nadaljevanju se je nato ukvarjalo z vprašanjem višine odškodnine glede obeh sklopov nepremičnin.

O vprašanju višine odškodnine Sodišče prve stopnje smiselno izhaja s predpostavke, da je vezano na podzakonske predpise ter da je „dolžno ukrepati le v primeru, če je kateri od navedenih predpisov v nasprotju z Ustavo RS“. To stališče ni pravilno. Pritožnik pravilno opozarja na ustanovo exceptio illegalis. Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave R. S. ter prvi odstavek 3. člena ZS (7)). Če sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti, ni skladen ne le z ustavo, marveč tudi (samo) z zakonom, tega ne sme uporabiti. V primeru nezakonitosti ali neustavnosti podzakonskega akta v takšnem primeru sodišče ni dolžno prekiniti postopka in vložiti zahteve za oceno ustavnosti ali zakonitosti (kot to velja v primeru neustavnosti zakona – 155. člen URS), marveč je samo pristojno ugotoviti, da gre za nezakonit predpis.

Sedanji pritožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje z vso jasnostjo navedel, v čem vidi nezakonitost Odloka ter je svoje stališče v pritožbi le ponovil. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje vsaj do te mere, da gre pri vprašanju izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena Odloka za dilemo, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo razrešiti.

Prvenstveno pravilo pri določanju višine odškodnine za zaplenjeno premoženje je zakonsko. ZDen v prvem odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Podzakonski akti (8), na katere ZDen napotuje v zvezi z metodo ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja so namenjeni poenostavitvi in pocenitvi postopka. Ti pa ne morejo biti takšni, da bi posegali v bistvo izhodiščnega kriterija – ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Tako je bil Odlok, na katerega se navezuje za obravnavano zadevo relevantni 13. člen Navodila, tudi zasnovan. Prilagajanju realne vrednosti izhodiščne vrednosti zemljišča iz 4. člena je namenjen postopek v 5. členu. Ta pristojnemu ministrstvu nalaga spremljanje tržne cene zemljišč in nato v drugem odstavku ustrezno prilagoditev izhodiščne vrednosti. Predlagatelj trdi (domneva), da je ministrstvo to svojo dolžnost opustilo. Zanesljivega odgovora na to vprašanje pritožbeno sodišče ne more dati. Zanesljivo je le to, da korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve odloka v letu 1992 ni bila nikoli opravljena. Po splošnem vedenju je skoraj nemogoče, da bi v tem času tržna vrednost zemljišč ne narasla prek meje iz drugega odstavka 5. člena Odloka, saj bi v tem primeru večkratno zaostajala za inflacijo. Glede na jasno izraženo procesno stališče predlagatelja, bi sodišče prve stopnje ta odgovor moralo poiskati. Če so namreč tržne cene porasle prek deleža iz drugega odstavka 5. člena odloka, potem izhodiščne vrednosti iz 4. člena več ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje prvemu odstavku 44. člena ZDEN. Če bi se izkazalo, da je tako, bo moralo sodišče prve stopnje sedanjo vrednost ugotavljati na drugačen način. Ponuja se možnost, da izvedenec svoj izračun korigira glede na porast tržnih cen. Navedeno pa ne bo potrebno, če bi ministrstvo po opravljenih poizvedbah o porastu tržnih cen (kar je dolžno spremljati na podlagi prvega odstavka 5. člena Odloka), nato samo ravnalo v skladu s svojo dolžnostjo, ki ji jo nalaga drugi odstavek tega člena.

Ker je vprašanje o sedanji vrednosti zaplenjenega premoženja ostalo zaradi napačnega pravnega izhodišča o vezanosti sodišča na podzakonske akte nerazrešeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter v delu, ki presega že priznano odškodnino vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V delu, v katerem si pritožba prizadeva za vrnitev nepremičnine v naravi pa je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz gornje obrazložitve.

(1) Ur.l. RS, št. 16/1992; v nadaljevanju Odlok

(2) Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/1991 do Uradni list RS, št. 18/2005; v nadaljevanju ZDEN)

(3) Prim. Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Ljubljana 2000, str.264. (4) Zakon o graditvi objektov, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 102/04

(5) Prim. Zakon o graditvi objektov s komentarjem, Ljubljana 2005, str. 297, 298. (6) Takšno stališče je v odločbah U 1071/95-6 in U 1173/94-9 zavzel tudi upravni oddelek VS RS.

(7) Zakon o sodiščih, Ur. List. RS 19/94 in nasl.; v nadaljevanju ZS.

(8) Poleg že navedenega Odloka je to tudi navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja (Ur. l. RS, št. 23/1992), ki se na tudi navezuje na določitev izhodiščne vrednosti zemljišča, določeni v Odloku.