Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – prvi tožnik in tretja tožnica sodita v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov od ceste oddaljena 12 metrov, v relevantnem obdobju, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, pa sta bila prvi tožnik in tretja tožnica odsotna po 8 do 9 ur dnevno zaradi zaposlitve.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke in pritožbi tožnikov: odškodnina, prisojena prvemu tožniku in tretji tožnici, zniža na 4.500 EUR s pripadki, v presežku se njuna zahtevka zavrneta, odločitev o prvostopenjskih stroških se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožnikom 2.521,30 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka, odločitev o drugostopenjskih stroških pa se spremeni tako, da so tožniki dolžni v 15 dneh povrniti toženi stranki 70,23 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku in tretji tožnici v roku 15 dni povrniti 22,75

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer prvemu tožniku in tretji tožnici vsakemu v višini 6.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 dalje do plačila, četrtemu tožniku pa v višini 4.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila. Drugemu tožniku je prisodilo še zakonske zamudne obresti od zneska 1.545,80 EUR (ki mu je bil prisojen z delno sodbo na podlagi pripoznave) od 28. 10. 2006 do 14. 12. 2006. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 2.732,10 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti za prvega tožnika in tretjo tožnico spremenilo tako, da te od zneska 5.842,10 EUR tečejo od 28. 10. 2006 do 17. 8. 2008, od zneska 6.200 EUR pa od 18. 8. 2008 do plačila. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožnikov in jim priznane pravdne stroške zvišalo na 4.299,65 EUR. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 437/2010 z dne 12. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine, prisojene prvemu tožniku in tretji tožnici.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za prvega tožnika in tretjo tožnico primerna za 3.200 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega sta prvi tožnik in tretja tožnica (katerima prisojena višina odškodnine je sporna v revizijskem postopku) v obdobju 57 mesecev, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »m.« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 12 metrov, v relevantnem obdobju, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, pa sta bila prvi tožnik in tretja tožnica odsotna po 8 do 9 ur dnevno zaradi zaposlitve. Tožnika je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanju pa zato predstavlja znesek 4.500 EUR za vsakega, tj. približno 4,8 povprečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvemu tožniku in tretji tožnici znižalo na 4.500 EUR, v presežku je njuna tožbena zahtevka zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 63 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 2.521,30 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 20 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka pa znašajo 70,23 EUR. Revizijsko sodišče je pri prvostopenjskih stroških tožene stranke upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, pri prvostopenjskih stroških tožnikov je upoštevalo spremenjeno odmero sodišča druge stopnje (tožniki so namreč v tem delu s pritožbo uspeli), drugostopenjske stroške tožene stranke pa je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela 53 %, uspeh prvega tožnika in tretje tožnice pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 280,91 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožnikov pa je toženi stranki naložilo plačilo revizijskih stroškov prvega tožnika in tretje tožnice v višini 22,75 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitve v opombi 2 navedenih judikatov.