Jedro

V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožniku stroške postopka v znesku 780,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se odločitev spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po njenem mnenju sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na objavo sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, katerega sestavni del je bil tudi končni seznam preizkušenih terjatev z dne 19. 11. 2015, čeprav se je postopek preizkusa terjatev začel že prej z izdelavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev 17. 9. 2015, ki je bil objavljen 21. 9. 2015 na spletnih straneh AJPES. Sklicuje se na publicitetni učinek objave, zaradi katerega se po mnenju tožene stranke šteje, da so se z objavo seznama seznanili vsi deležniki glede priznanja terjatev s strani stečajnega dolžnika (tožene stranke), torej tudi tožnik. Navaja, da je bil umik tožbe vložen 14. 1. 2016, torej štiri mesece po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, kar ne ustreza pravnemu standardu „takoj po izpolnitvi“ po 158. členu ZPP. Meni, da tudi, če je bila tožnikova terjatev dokončno priznana z objavo končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen na AJPES 20. 11. 2015, tožba prav tako ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi, saj bi tožnik moral tožbo umakniti v roku kvečjemu 8 ali 15 dni po objavi končnega seznama preizkušenih terjatev. Ker je tožnik tožbo umaknil skoraj dva meseca kasneje, po mnenju tožene stranke v 158. členu ZPP ni pravne podlage, da bi morala tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sklep sodišča prve stopnje namreč v izpodbijanem delu vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa si med seboj niso v nasprotju.

6. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti v skupni višini 18.062,31 EUR. Nad toženo stranko se je po vložitvi odgovora na tožbo dne 17. 1. 2014 začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 7. 2015 postopek v tem individualnem delovnem sporu prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeno terjatev, zato je tožnik tožbo v tem postopku umaknil in predlagal, da sodišče toženi stranki naloži povračilo sodnih stroškov in stroškov odvetnika tožnika. Tožena stranka je z umikom tožbe soglašala, nasprotovala pa je povračilu stroškov postopka tožniku.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011).

8. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank v tem času ni opravila pravdnih dejanj in ji tako niso nastali nobeni stroški (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1091/2915 z dne 11. 8. 2015). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški (prim. s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 340/2014 z dne 4. 12. 2014).

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik moral umakniti tožbo že po sprejemu osnovnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko in da bi se le v tem primeru štelo, da je tožbo umaknil „takoj po izpolnitvi“. Drugi odstavek 301. člena Zakona o o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl. – ZFPPIPP) namreč določa, da razlog za prekinitev pravdnega postopka iz prvega odstavka tega člena zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. V zvezi s to določbo se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je s tem določen le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje (npr. sklepa Višjega sodišča opr. št. Cpg 259/2012 z dne 13. 2. 2012 in opr. št. Cpg 365/2013 z dne 8. 1. 2012). Navedeno pomeni, da pred objavo sklepa o preizkusu terjatev (npr. že ob izdelavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev) ni možno sprejeti sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka (prim. s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1310/2014 z dne 6. 11. 2014). Prekinitev postopka ima skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Enako smiselno velja tudi za umik tožbe po izpolnitvi s strani tožene stranke. Umik, podan dva meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev, je tako podan takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, saj v vmesnem času toženi strani niso nastali nobeni stroški v tem postopku.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).