Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo, ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom prekinilo pravdni postopek do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 171/2012-20 z dne 25. 2. 2014. 2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Meni, da je odločitev napačna, saj je materialnopravno zmotna in v nasprotju s procesnimi pravili, ugotovitve sodišča pa so v nasprotju tudi z dejanskim stanjem. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep razveljavi in tožencema naloži povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, saj so ti nastali izključno zaradi predloga za prekinitev postopka. Dejstvo, da je toženec zoper pravnomočno odločitev vložil revizijo, ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (tako Vrhovno sodišče RS v Sodbi in sklepu II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009, glej tudi Sodba VS RS II Ips 392/96 z dne 17. 12. 1997). Če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinkom pravnomočnosti, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je vprašanje zavezanosti tožencev za plačilo vtoževanih zneskov po upravni odločbi (oziroma ugotovitev (ne)obstoja obveznosti tožencev prispevati za oskrbo F. K.), o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, opredelilo kot predhodno vprašanje. Zaradi materialnih posledic pravnomočnosti vprašanje zavezanosti tožencev za plačilo institucionalnega varstva za F. K. glede na pravnomočno Odločbo CSD Š. št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009 v zvezi z odločbo Ministrstva za družino, delo in socialne zadeve št. 12207-2/2010/3 z dne 30. 7. 2012 in sodbo Upravnega sodišča iv u 171/2012 z dne 25. 2. 2014, ni predhodno vprašanje. Zaradi materialnopravno zmotne presoje je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno napako, ko je predlogu tožencev za prekinitev postopka ugodilo in prekinilo postopek P 640/2014. Napadeni sklep pomeni nedovoljeno (nezakonito) podaljševanje postopka, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) in ki neposredno posega v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člen Ustave RS) in ustavno zajamčene pravice do učinkovitega pravnega varstva. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Pravila o časovnih in objektivnih mejah pravnomočnosti so do neke mere sestavni del jamstev pravice do sodnega varstva, ker dajejo dejansko vsebino zahtevi po spoštovanju pravnomočnosti in po učinkoviti prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe (tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012). Iz navedenih razlogov je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Nenazadnje je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. V obrazložitvi sklepa je namreč zapisalo, da “naveden in izkazan potek predmetnega postopka in kopica izdanih različnih upravnih odločb ter kar trije upravni spori o tem kažejo na zahtevnost in specifičnost tega primera, ki dopušča več različnih interpretacij, zaradi česar je bilo sprejetih več različnih (nasprotnih) odločitev o tem, kdo je dolžan prispevati za stroške oskrbe F. K..” Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila, da je Upravno sodišče RS v vseh sodbah (izdanih v kar treh upravnih sporih) zavzelo jasno stališče, da sta toženca, in ne tožnica, zavezanca za plačilo domske oskrbe F. K. Dokončna odločba CSD Š., ki sledi temu stališču, ki je s strani Upravnega sodišča vseskozi enotno, je edina postala pravnomočna glede vprašanja, ki se (napačno in protizakonito) definira kot predhodno vprašanje v napadenem sklepu. Tožnica je za svoje navedbe podala tudi vse ustrezne dokaze. S tem je sodišče tudi dejansko stanje ugotovilo napačno in je podan tudi pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 338. člena oziroma 340. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka: 1) če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP); 2) če živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov (poplave in podobno) odrezano od sodišča. Prvi odstavek 13. člen ZPP pa določa, da sme sodišče, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo rešiti to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Kot pravilno navaja pritožnica, je pogoj, da civilno sodišče samo rešuje predhodno vprašanje, da na matičnem področju to vprašanje še ni bilo pravnomočno rešeno. Če pa je o njem že pravnomočno odločilo sodišče ali drug pristojni organ, je uveljavljeno načelo vezanosti na takšno rešitev predhodnega vprašanja. Načelo temelji na učinkih pravnomočnosti aktov organov. Njihovo upoštevanje pa narekuje tako procesna ekonomija kot tudi potreba po medsebojnem spoštovanju odločb, ki so bile izdane na podlagi delitve pristojnosti med organi. Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici in o tem vprašanju ne sme niti ponovno niti drugače odločiti. Vezanost na vsebino odločbe pa ne zajema samo sodišča ali organa, ki sta odločbo izdala, marveč tudi druga sodišča in organe, kolikor se pravnomočnost nanaša na vprašanje, ki je zanje prejudicialno.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je ob dejstvu vložene revizije zoper upravno odločbo sklenilo, da bo na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP počakalo z odločanjem v tem postopku (ker je smiselno in racionalno počakati na odločitev o utemeljenosti vložene revizije), in zato odločilo, da se ta postopek prekine do odločitve o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS IV U 171/2012-20 z dne 25. 2. 2014. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, saj zaradi materialnih posledic pravnomočnosti odločbe CSD Š. št. 3/1223-17/2005-10 z dne 25. 11. 2009 v zvezi z odločbo Ministrstva za družino, delo in socialne zadeve št. 12207-2/2010-3 MB z dne 30. 7. 2012 in sodbo Upravnega sodišča RS IV U 171/2012 z dne 25. 2. 2014, vprašanje zavezanosti tožencev za plačilo institucionalnega varstva za F. K., v tem pravdnem postopku ni predhodno vprašanje. Dejstvo, da je zoper pravnomočno odločitev vložena revizija (izredno pravno sredstvo), ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tako ni imelo pravne podlage za sprejem sklepa o prekinitvi postopka; ne glede na izid revizije, ki se ga nadeja tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je zahteva po spoštovanju pravnomočnosti (časovnih in objektivnih mej pravnomočnosti) sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je sodišče ravnalo tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Zaradi kršitve pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva in kršitve določbe 11. člena ZPP (načela ekonomičnosti) je sklep obremenjen tudi z bistveno kršitvijo postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa.

6. Ker že navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka terjajo razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in prvim odstavkom 354. člena ZPP, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati pritožbenih navedb o napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

7. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.