Jedro

Prikrit očitek dejanske narave predstavlja očitek „protispisnosti“, s katerim revidentka neutemeljeno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ta je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih.

Določba 8. člena ZPP zahteva analitično-sintetični in pluralistično-monistični koncept dokazne ocene – oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevaje uspeh celotnega postopka, vendar pa takšna zahteva ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru izvesti prav vse predlagane dokaze. Vestna in skrbna presoja, ki jo prav tako terja navedeno procesno določilo, namreč implicira tudi sodnikovo vrednotenje posameznih predlaganih dokazov, ki jo zgradi tako na podlagi vestne kot tudi skrbne presoje (subjektivno-objektivni koncept dokazne ocene). Upoštevaje načelo proste presoje dokazov pa to med drugim pomeni, da se sodišče lahko odloči, da določenih dokazov ne bo izvedlo, ko oceni, da ti ne bi (so)prispevali k drugačni dokazni oceni, ki si jo je sodišče že zgradilo na podlagi do tedaj izvedenih dokazov o pravno odločilnih okoliščinah, in sicer tudi v primerih, ko so nepotrebni, ker se poskuša z njimi dokazovati med strankama nesporna dejstva, dejstva, ki so bila že dokazana v smeri, ki jo zatrjuje tudi stranka, ki predlaga izvedbo še dodatnih dokazov, in/ali dejstva, ki glede na meje in vsebino trditvene podlage tožbe niso pravno pomembna oziroma celo nedopustna. Seveda pa mora sodišče tudi v teh primerih takšno delno zavrnilno odločitev o predlaganih dokazih ustrezno obrazložiti.

Tožeča stranka je sama prispevala k nastanku škodnega dogodka in njej nastale škode, ker je bila seznanjena z delovanjem in pravilno uporabo fitness tekalne naprave, pa je kljub temu nastavila previsoko hitrost, preden je nanjo stopila; če je bila ta tako nastavljena že pred tem, bi jo morala prilagoditi, saj hitrost vselej nastavlja vadeči. Upoštevaje tožbeni trditveni okvir se sodišči nista smeli ukvarjati z ugotavljanjem obstoja tistih elementov subjektivne odgovornosti, ki bi morebiti lahko bremenili toženo stranko. Pravilno sta torej zaključili, da je izključena odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem tudi tožene stranke, za tožeči stranki nastalo škodo.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških postopka se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 55.500,00 EUR za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ko je v wellness centru padla, ko je stopila na tekoči trak aparata za hojo in tek. Ugotovilo je, da D. d.o.o., lastnica wellness centra in zavarovanka tožene stranke ni odgovorna za tožeči stranki nastalo škodo. Tožeča stranka si je nastavila preveliko hitrost upoštevaje svoje fizične sposobnosti in glede na navodila inštruktorjev za varno uporabo in vadbo na tekalni stezi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Podobno kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka naravnala zanjo previsoko hitrost na tekalnem traku, če je bila hitrost že nastavljena, pa jo je bila dolžna prilagoditi svojim zmožnostim.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in sicer drugemu sodniku. Poudarja, da ni bil primerno uporabljen 8. člen ZPP. Sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, na podlagi izvedenih dokazov pa je napravilo napačen zaključek. Obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe, saj sodišče napačno povzema in razlaga izpovedbe prič in izvedenca in iz izvedenih dokazov napravi napačno dokazno oceno (kršitev prvega odstavka 339. člena ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Razen tega sodišče ni zaslišalo A. A. in B. B. Prvo navedeni videoposnetek nezgode je na CD-ju, po tem dogodku, pa naj bi se CD pokvaril, kar koristi le toženi stranki. Poudarja, da je priča C. C. - vodja fitnes centra izpovedal, da se takšna nezgoda lahko zgodi vsakomur tudi pod nadzorstvom trenerja. Enakega mnenja je bil sodni izvedenec v pisnem mnenju. Zato fitnes centri zavarujejo riziko škod, ki nastanejo strankam. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnica sama odgovorna za škodo. Odločitev sodišča glede tega dejstva je kontradiktorna z izvedenimi dokazi. Tožnica ni stopila na že delujočo tekalno napravo niti si ni nastavila prevelike hitrosti tekalne steze. Dokazni postopek je pokazal (priča C. C.), da je bila tekalna naprava predhodno nastavljena na preveliko hitrost (18,7 km/h), ustavljena s pritiskom na gumb pavza, nato pa je očitno po zelo kratkem času od njene ustavitve stopila nanjo tožnica, jo aktivirala s pritiskom na gumb, naprava se je pričela pomikati vedno hitreje, da bi dosegla končno predhodno shranjeno hitrost. Seveda je tožnico že veliko pred dosego končne hitrosti vrglo na tekalno stezo, saj takšne hitrosti zmorejo le redki. Tožnica ni mogla vedeti, da je bila naprava nastavljena na visoko hitrost in nato med delovanjem ustavljena s spominsko ohranitvijo predhodne hitrosti. Ne more se ji očitati nevednosti ali malomarnosti, saj tega ne bi mogel vedeti noben uporabnik. Po zaznavanju in občutkih je bilo delovanje naprave ob zagonu hitro, tako da tožnica ni mogla ustaviti naprave. Tudi če je še nekaj časa hodila po njej in nato šele omagala zaradi hitro delujoče steze ter padla, ni napačno ravnala. Ni bila sposobna pritisniti na gumb za ustavitev naprave, ker ni dovolj hitra pri razvijajoči se hitrosti tekalne steze. Ni mlada, niti ni okretna in je imela tudi preveliko telesno težo, vendar pa tudi takšni dnevno uporabljajo tekalno stezo v fitnesu. Sodišče druge stopnje protispisno z izvedenim dokaznim postopkom in razlogi prvostopenjskega sodišča navaja, da se očitek, da je naprava samodejno delovala prehitro, ni potrdil. Sodišče namreč ni prebralo pričanja C. C. na obravnavi dne 8. 4. 2010 in sodbe prvostopenjskega sodišča na sedmi strani. Morala bi biti zaslišana vsaj priča A. A., ki je videl posnetek nezgode in ne le priča D. D. Sodišče mora enakopravno obravnavati predloge strank. Če sta pri enem dogodku dve priči, mora sodišče zaslišati obe, saj je splošno znano, da si vsaka priča nekaj zapomni, nekaj pa izpusti iz spomina, ker se ji morda ne zdi pomembno ali pa določenih dejstev sploh ne zazna. Zato je kršeno določilo 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v razlogih zapisalo le to, da je prebralo izjavo A. A., vendar ni obrazložilo, kaj je v izjavi in zakaj ta ni verodostojna ali v nasprotju z izpovedjo druge priče. Celo nasprotno je zaključilo, da A. A. ni zaslišalo zato, ker je dokazni postopek pokazal, da tekalna steza ni mogla biti nastavljena predhodno na visoko hitrost. Iz izpovedb prič in mnenja izvedenca ter ogleda CD o delovanju fitnes naprave namreč izhaja, da je mogoče tekalni aparat zagnati z v spominu shranjeno predhodno hitrostjo, če je bil ustavljen sredi programa in je bil potem ponovno vključen z zagonsko tipko. Gre za situacijo, ko še ni potekla minuta od ustavitve tekalne steze sredi programa. Res je, da se pri ponovnem zagonu shranjena končna hitrost ne manifestira takoj z ustavljeno hitrostjo, ampak sorazmerno hitro doseže predhodno shranjeno in prekinjeno hitrost. Tožnica je padla na aparatu brez svoje krivde in ni stopila na aparat, ko je tekalna steza že tekla. Nobena priča ni izpovedala, da naj bi padla, ker je stopila na delujočo napravo. Priča E. E., čeprav je pristranski, vendarle izpoveduje, da ni videl, da bi tožnica stopila na delujočo tekalno napravo. Ta priča je podala izjavo v štirih letih po nastanku nezgode v nasprotju z D. D., ki je podal izjavo bistveno prej in si je torej osvežil spomin glede dogodka. D. D. pa pove, da iz posnetka ni bilo videti, da bi tožnica stopila na delujočo napravo, pač pa, da je naenkrat „vse skupaj zaštartalo hitreje“. Ne ve, na kaj je tožnica pritisnila, ve pa, da je napravo naenkrat pognalo in je padla. Priča C. C. je izpovedal, da ni videl, da bi tožnica stopila na delujočo tekalno stezo, videl pa je na videoposnetku, da je pritiskala na gumbe, vendar je tedaj že stala na tekalni stezi. Ko je padla, se je videlo, da je bila tekalna steza nastavljena na preveliko hitrost. Ta izpovedba je v nasprotju z razlogi sodišča, da je dokazni postopek dokazal, da tekalna steza ni mogla biti nastavljena predhodno na visoko hitrost. Škoda je tožnici nastala pri uporabi naprave, katere obratovanje je zavarovano za primer škode. Tožnici ni očitano oziroma dokazano, da bi nepravilno uporabljala tekalno stezo. Izkazana je vzročna zveza med delovanjem naprave in škodo in ni podana tožničina malomarnost. Sodišče tudi ni zaslišalo izvedenca. Izvedenec bi na predloženi CD (posnetek delovanja primerljivega fitnes aparata v studiju zavarovanca) podal dodatna pojasnila glede obratovanja tekalne naprave, ko se vključi iz položaja, ko je bila predhodno v mirovanju z zaustavljeno predhodno hitrostjo v spominu.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena.

6. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

K reviziji zoper sklep

7. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, saj ne gre za odločitev sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

K reviziji zoper sodbo

8. Revidentkini očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivo in zmotno ocenjevanje izvedenskega mnenja in izpovedb posameznih prič, še posebej C. C., kot tudi zatrjevana nasprotja med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi ter sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z izpodbijano dejansko ugotovitvijo sodišč, da si je sama nastavila previsoko hitrost na tekalni napravi in je zato padla, predstavljajo nedopusten revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) in ne morebiti kakšne od procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako predstavlja prikrit očitek dejanske narave tudi očitek „protispisnosti“ (zatrjevan z navedbami, da „sodišče druge stopnje protispisno z izvedenim dokaznim postopkom in razlogi prvostopenjskega sodišča navaja, da se očitek, da je naprava samodejno delovala prehitro, ni potrdil“ in nadalje pojasnjen še s pomanjkljivo izvedenim dokaznim postopkom zaradi izostanka zaslišanja predlaganih prič in spregledom ocenjevanja izpovedb zaslišane priče C. C.), s katerim revidentka torej neutemeljeno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ta je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih. Ob povedanem se z opisanimi revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

9. V zvezi z nadalje zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je iz revizijskih očitkov mogoče povzeti, da naj bi bila ta procesna kršitev v izpodbijani drugostopni sodbi storjena, ker nista bili zaslišani priči A. A. in B. B., kot tudi ni bila dokazno ocenjena pisna izjava priče A. A., in ker postavljeni izvedenec za fitnes naprave ni bil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Citirana procesna določba zahteva analitično-sintetični in pluralistično-monistični koncept dokazne ocene – oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevaje uspeh celotnega postopka, vendar pa takšna zahteva ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru izvesti prav vse predlagane dokaze. Vestna in skrbna presoja, ki jo prav tako terja navedeno procesno določilo, namreč implicira tudi sodnikovo vrednotenje posameznih predlaganih dokazov, ki jo zgradi tako na podlagi vestne kot tudi skrbne presoje (subjektivno-objektivni koncept dokazne ocene)(1). Upoštevaje načelo proste presoje dokazov pa to med drugim pomeni, da se sodišče lahko odloči, da določenih dokazov ne bo izvedlo, ko oceni, da ti ne bi (so)prispevali k drugačni dokazni oceni, ki si jo je sodišče že zgradilo na podlagi do tedaj izvedenih dokazov o pravno odločilnih okoliščinah, in sicer tudi v primerih, ko so nepotrebni, ker se poskuša z njimi dokazovati med strankama nesporna dejstva, dejstva, ki so bila že dokazana v smeri, ki jo zatrjuje tudi stranka, ki predlaga izvedbo še dodatnih dokazov, in/ali dejstva, ki glede na meje in vsebino trditvene podlage tožbe niso pravno pomembna oziroma celo nedopustna. Seveda pa mora sodišče tudi v teh primerih takšno delno zavrnilno odločitev o predlaganih dokazih ustrezno obrazložiti. Prav to pa sta v konkretnem primeru storili sodišči prve in druge stopnje. Ustrezno sta pojasnili, zakaj navedeni dokazi niso bili izvedeni (primerjaj razloge v drugem odstavku na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje in razloge v 7. do 9. točki sodbe sodišča druge stopnje). To pomeni, da sta presodili utemeljenost vseh dokaznih predlogov in glede na rezultat do tedaj izvedenega dokaznega postopka ocenili nepotrebnost in celo nedovoljenost dopolnilnega izvajanja dokazov o že spoznanih dejstvih. Pravilno sta ugotovili, da (v reviziji izpostavljeni) dokazni predlogi ne merijo na ugotavljanje drugih ali drugačnih dejstev, kot so bila ugotovljena z že izvedenimi dokazi, (med njimi tudi na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljenim načinom delovanja naprave, ko se ta ponovno vključi s predhodno nastavljeno hitrostjo v spominu); da se torej niti ne poskuša izpodbiti do tedaj dokazno presojanih pravno odločilnih dejstev, temveč se z njimi dejansko zasleduje le dodatna utrditev že ugotovljenega dejanskega stanja o načinu delovanja naprave tudi v času škodnega dogodka, ali pa se z njimi meri celo na ugotavljanje med strankama nespornih dejstev, da je bila tekalna naprava sicer tehnično brezhibna in da v trenutku, ko je tožnica stopila nanjo, še ni delovala. In končno – kot izhaja posebej tudi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, da upoštevaje trditveno podlago tožbe, ki ni vsebovala konkretiziranih očitkov o nepravilnem ravnanju zavarovanca tožene stranke v zvezi z delovanjem naprave, tudi v primeru, ko se ta ustavi le začasno in nato ponovno zažene, dopolnilno ugotavljanje nezatrjevanih dejstev in posledično izvajanje dokazov z zaslišanjem še drugih prič in izvedenca, upoštevaje razpravno načelo ter načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v našem procesnem pravu, niti ni bilo dopustno.(2) Sodišči sta zato pravilno ocenili obravnavane dokazne predloge kot nepotrebne v okvirih zgoraj navedenih standardov formalne dokazne ocene iz navedenega procesnega določila. Dokazna ocena je torej tako analitično-sintetična ter pluralistično-monistična, kot tudi subjektivno-objektivno verodostojna (oziroma vestna in skrbna). Sodišči sta torej ustrezno upoštevali metodološki napotek, ki ga vsebuje 8. člen ZPP. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10. Revidentka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, s trditvami pravnega značaja, da določbe Obligacijskega zakonika (OZ) niso bile pravilno uporabljene glede odgovornosti tožene stranke oziroma njene obveznosti za plačilo odškodninskega zahtevka in še s fragmetarno nanizanimi navedbami (ko se obširno sklicuje na izpovedbe posameznih prič in svoje izpovedbe ter trditve v postopku): da je stopila na napravo, ko je ta še mirovala, da ni mogla vedeti, da je bila že predhodno nastavljena na visoko hitrost, da ni mogla pričakovati, da se bo začela pomikati vedno hitreje, da upoštevaje tudi starost in telesno težo ni mogla več ustaviti naprave, da „se takšna nezgoda lahko zgodi prav vsakemu, tudi pod nadzorstvom trenerja“ ter da je sicer v celoti ravnala pravilno. Takšne trditve pa glede na porazdelitev materialno-pravnega trditvenega in dokaznega bremena(3) ne predstavljajo potrebnega konkretiziranega očitka tožeče stranke toženi stranki o protipravnem ravnanju, ki je pogoj za obstoj še sporne krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, temveč z njimi revidentka poskuša zgolj prikazati svoje ravnanje kot dovolj skrbno. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka izključno sama prispevala k nastanku škodnega dogodka in njej nastale škode, ker je bila seznanjena z delovanjem in pravilno uporabo naprave, pa je kljub temu nastavila previsoko hitrost, preden je nanjo stopila, če pa je bila ta že pred tem nastavljena, pa bi jo morala prilagoditi, saj hitrost vselej, torej tudi v primeru, ko je ta ostala nastavljena zaradi začasne ustavitve, nastavlja vadeči. Kot pravilno smiselno izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje v točki 8, pa se upoštevaje postavljeni tožbeni trditveni okvir sodišči nista smeli ukvarjati z ugotavljanjem obstoja tistih elementov subjektivne odgovornosti, ki bi morebiti lahko bremenili toženo stranko (razen z že omenjenim obstojem konkretizirano navedenega protipravnega ravnanja tožene stranke tudi z vzročno zvezo med takšnim ravnanjem in škodno posledico).(4) Pravilno sta torej zaključili, da je izključena odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem tudi tožene stranke, za tožeči stranki nastalo škodo. Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

11. Ker torej tožničina revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi J. Zobec v J. Zobec in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga(1.-150.člen)“ GV Založba, 2005, Ljubljana, stran 91. Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 7. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj določbo prvega odstavka 131. člena OZ.

Op. št. (4): Primerjaj že cit. določbo prvega odstavka 7. člena ZPP.