Jedro

Zaradi neodložljivega opravka je javni uslužbenec lahko odsoten z dela večkrat v koledarskem letu. Po 41. členu ZDDO ima pravico do plačane odsotnosti z dela za vsak posamezni neodložljivi opravek v trajanju en dan, vendar tako da število dni odsotnosti iz tega razloga in drugih osebnih okoliščin, navedenih v tem členu, skupaj ne sme preseči sedem dni v koledarskem letu. Glede na navedeno je tožnica tudi za udeležbo na naroku 15. 10. 2020 upravičena do enega dneva odsotnosti z dela z nadomestilom plače. Pravilna je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka pravico do plačane odsotnosti z dela prizna s posebnim sklepom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da sta sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 11. 2020 in Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su KS 23/2020 z dne 12. 10. 2020 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za 15. 10. 2020 priznati pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače. Tožeča stranka ima pravico do izrabe enega dneva letnega dopusta za leto 2020. Kar zahteva tožeča stranka drugače (izdaja posebnega sklepa za priznanje pravice do plačane odsotnosti z dela), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 255,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 229,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 11. 2020 in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su KS 23/20 z dne 4. 9. 2020. Tožnici je za 3. 9. 2020 priznalo pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače. Ugotovilo je, da tožnica 3. 9. 2020 ni izkoristila enega dneva rednega letnega dopusta za leto 2020 in ima pravico izrabiti ta dan letnega dopusta za navedeno leto. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva izdajo posebnega sklepa, s katerim bi ji tožena stranka priznala njeno pravico (točka I izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 11. 2020 in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su KS 23/2020 z dne 12. 10. 2020; da je dolžna tožena stranka tožnici s posebnim sklepom za 15. 10. 2020 priznati pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače in da tožnica 15. 10. 2020 ni izkoristila enega dneva rednega letnega dopusta za leto 2020 ter ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta za navedeno leto (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno razlagalo določbo 41. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ko je štelo, da sme biti delavec zaradi neodložljivih opravkov v koledarskem letu odsoten zgolj en dan. Za vsak neodložljivi opravek bi ji moralo sodišče priznati po en dan odsotnosti z nadomestilom plače. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je bistvo spora pravno vprašanje.

5. Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/1990 in nasl. - ZDDO) v 41. členu določa, da je lahko delavec z dela odsoten s pravico do nadomestila plače največ sedem dni v posameznem koledarskem letu, in sicer med drugim en dan zaradi drugih neodložljivih opravkov. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožnica lahko odsotna z dela zaradi drugih neodložljivih opravkov (udeležbe na narokih dne 3. 9. 2020 in 15. 10. 2020) zgolj en dan v letu 2020. Zaradi neodložljivega opravka je javni uslužbenec lahko odsoten z dela večkrat v koledarskem letu. Po 41. členu ZDDO ima javni uslužbenec pravico do plačane odsotnosti z dela za vsak posamezni neodložljivi opravek v trajanju en dan, vendar tako da število dni odsotnosti iz tega razloga in drugih osebnih okoliščin, navedenih v tem členu, skupaj ne sme preseči sedem dni v koledarskem letu. Glede na navedeno je tožnica tudi za udeležbo na naroku dne 15. 10. 2020 upravičena do enega dneva odsotnosti z dela z nadomestilom plače. 6. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke in priznanje pravice do plačane odsotnosti z dela za 15. 10. 2020 ugodilo. Posledično je tožnici priznalo pravico do izrabe enega dneva letnega dopusta za leto 2020 (tretji odstavek 160. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1).

7. Pravilna je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka pravico do plačane odsotnosti z dela prizna s posebnim sklepom. Pravno podlago za uresničitev te pravice (tudi v zvezi z morebitno izvršbo) predstavlja pravnomočna sodba. Tožbeni zahtevek za izdajo posebnega sklepa, ki bi vseboval pravico delavca, ki mu jo sodišče prisodi, ni potreben niti utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče je zato v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

9. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je dolžna tožnici v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti 300 točk za sestavo tožbe, 50 točk za izjavo, 7 točk materialnih stroškov, kar znaša 357 točk oziroma skupaj s sodno takso 255,20 EUR (tretji odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

10. Ker je tožnica s pritožbo v pretežni meri uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti še stroške pritožbe - 375 točk, kar z materialnimi stroški znaša 229,20 EUR (tretji odstavek 154. člena in 155. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).