Jedro

Izpodbijana sodba se v ničemer ne opira na pričevanje priče, ki je bila navzoča ves čas obravnave kot del občinstva v razpravni dvorani, ki jo je ta priča podala v preiskavi; na glavni obravnavi pa nihče tudi ni nasprotoval odločitvi, da se ta priča ne zasliši, zato s takšno odločitvijo senata sodišča prve stopnje ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po čl. 222/I KZ RS, obsojen je bil na kazen enega leta zapora, vanjo pa mu je bil vštet pripor od 18. do 21.8.1991. Po čl. 69 KZ SFRJ mu je bil odvzet lovski nož z bokserjem, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, zagovornik ne navaja izrečno, iz katerega razloga po čl. 427 ZKP jo uveljavlja, predlaga pa, da se pravnomočna sodba razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe po čl. 350 točka 3 ZKP, podrejeno pa, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnega zakona in nekaterih kršitev procesnega zakona (čl. 427 ZKP), ne more pa se vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti izrečene kazni. Zato v tem postopku ni bilo mogoče obravnavati zagovornikovih navedb: - da v ravnanju obsojencev pri obeh dogodkih ni protipravnosti, saj sta bila s soobsojencem v obeh primerih tista, ki sta bila napadena in nista onadva povzročila pretepa ali se predrzno ali brezobzirno obnašala, - da sta prerivanje in pretep ob cesti začela druga dva in če je obsojenec udaril drugega, je to storil v silobranu, saj je bil najprej žaljen, nato pa še napaden, - da sta bila obsojenec in soobsojeni prav tako napadena na pomolu kopališča, tako da v obsojenčevem ravnanju ni protipravnosti, - da obsojenec ni udaril nikogar in je v obtožbi neutemeljeno dodano, da naj bi drugega z bokserjem udaril po glavi, - da so bili pri dogodku na cesti aktivni drugi ter je treba zato šteti, da niso bili ogroženi in ker drugih ni bilo, obsojenec ni ogrožal mir občanov, - da tudi na pomolu kopališča obsojenec in soobsojeni nista motila mir občanov, saj so bili vsi ostali navzoči fantje vinjeni, nekateri pod vplivom droge in napadalni, kraj pa je oddaljen od cestišča kjer so hodili drugi ljudje, tako da so zaključki sodbe, da je bila tedaj Portoroška noč in veliko ljudi, le pavšalni in nedokazani, - da je imelo enostransko obravnavanje zadeve za posledico izredno visoko kazen, saj se z njimi uveljavlja le, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma, da izrečena kazen ni primerna.

Kolikor se z nadaljnjo trditvijo, da so bili upoštevani le dokazi v prid obtožbe, nasprotni, tudi novi, pa ne, smiselno zatrjuje tudi, da so bile kršene pravice obrambe na glavni obravnavi (čl. 427 točka 3 ZKP), pa zagovornik nima prav, saj gre zgolj za pavšalne navedbe, ki niso v ničemer konkretizirane, tako da napadene sodbe v tej smeri niti ni bilo mogoče preizkusiti, kaj šele, da bi se lahko tehtalo ali naj bi ta kršitev vplivala, da ni bila izdana pravilna sodba.

Zagovornik nadalje vsaj smiselno uveljavlja še eno kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi s tem, ko se sklicuje na domnevne nepravilnosti v zvezi s pričo, ki je bila navzoča pri izvajanju dokazov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, v nadaljevanju glavne obravnave pa sploh ni bila zaslišana. Tudi v tej zvezi senat Vrhovnega sodišča RS ni ugotovil nobene kršitve določb kazenskega postopka, kaj šele takšne, ki bi vplivale, da ne bi bila izdana pravilna sodba. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bil ves dotedanji potek obravnave navzoč kot del občinstva v razpravni dvorani, zaradi česar je bilo zaradi nasprotovanja zagovornika soobsojenega, da se ta priča zasliši oziroma da se prečita njena izpovedba iz preiskave, sklenjeno, da se sklepanje o zaslišanju te priče odloži do konca dokaznega postopka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.1.1992 (list. št. 257) pa izhaja, da je senat na predlog zagovornika soobsojenega sklenil, da se omenjena priča ne zasliši in da se tudi ne prečita njena prejšnja izpovedba. Navzoče stranke, tako zastopnica obtožbe, kot tudi oba obsojenca (obs. se je na glavni obravnavi zagovarjal sam, brez zagovornika) pa k takemu sklepu niso imeli nobenih pripomb. Ker se tudi izpodbijana sodba v ničemer ne opira na pričevanje te priče iz preiskave, senat Vrhovnega sodišča RS meni, da z omenjeno odločitvijo senata sodišča prve stopnje v ničemer ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Končno pa tudi v tem, da javni tožilec ni uvedel postopka tudi zoper udeležence v pretepu, ni nobene kršitve določb ZKP, torej tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. Korektura za opustitev javnega tožilca, da sproži kazenski pregon zoper domnevne storilce nekega kaznivega dejanja, ker meni, da ni podlage za njihov kazenski pregon, je namreč v rokah oškodovancev, ki bi po določbah členov 60 in sledečih ZKP, lahko ta pregon sprožili sami, če bi že menili drugače kot pristojni javni tožilec.

Po povedanem zagovornikova zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bili v tej sodbi uporabljeni v zvezi s čl. 4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).