Jedro

Ker ZDSS-1 glede kolektivnih delovnih sporov nima posebnih določb o pooblaščencih, ki lahko vložijo revizijo kot izredno pravno sredstvo, je o tem vprašanju na podlagi 19. člena ZDSS-1 mogoče upoštevati le določbe ZPP.

Obstoj procesne legitimacije in s tem vprašanjem povezanega skupinskega interesa ni materialno pravno vprašanje.

Pri odločanju o upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa predlagatelja je sodišče druge stopnje brez pritožbenih navedb pritožnikov o tem, da ta interes ni izkazan (kar bi pomenilo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka), neutemeljeno presojalo pravilnost te odločitve sodišča prve stopnje in se je ob drugačni presoji glede upravičenega uveljavljanja skupinskega interesa tudi nepravilno oprlo na določbo četrte točke 358. člena ZPP (ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava).

Tarifni del je sestavni del kolektivne pogodbe. Njegove določbe imajo enako veljavo, kot določbe normativnega dela. Natančnejša določitev povračil stroškov v zvezi z delom v tarifnem delu kolektivnih pogodb predstavlja konkretizacijo 44. člena SKPgd oziroma 45. člena KPDT, ki določata, da tarifna priloga kolektivne pogodbe določi zneske izhodiščnih plač, eskalacijsko lestvico, zneske povračil materialnih stroškov in znesek regresa za letni dopust. Ob določitvi povračila stroškov v zvezi z delom v drugi točki 52. člena SKPgd in drugi točki 53. člena KPDT (ki napotujeta na ureditev v kolektivni pogodbi ali splošnemu aktu podjetja in določata minimalno povračilo), ter določitvi konkretne višine povračila stroškov v tarifni prilogi (v skladu s 44. členom SKPgd oziroma 45. členom KPDT), gre za enak predmet urejanja. Različno tolmačenje višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne pomeni drugega predmeta, saj ne vpliva na identiteto tega predmeta, zato ne more biti govora o nesporazumu po določbi 63. člena ZOR oziroma 16. člena OZ.

Izrek

Revizija prvega, drugega in osmega nasprotnega udeleženca se zavrže. Revizija predlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost prvega odstavka četrte točke tarifne priloge Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list Republike Slovenije, št. 40/97 in nadalj.), višji zahtevek predlagatelja iz tega naslova – zoper sedmega, osmega, devetega in desetega udeleženca pa je zavrnilo. Nadalje je ugotovilo ničnost določbe prvega odstavka četrte točke tarifne priloge Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Uradni list Republike Slovenije, št. 10/98 in nadalj.), višji zahtevek predlagatelja iz tega naslova – zoper prvega, drugega, tretjega, četrtega, petega in šestega udeleženca pa je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da so nasprotni udeleženci dolžni nerazdelno povrniti predlagatelju stroške postopka v znesku 4.520,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da šesti in deseti nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške postopka.

Predlog v tem kolektivnem delovnem sporu je bil vložen dne 30.8.2006. Kljub predhodni odpovedi SKPgd dne 30.9.2005 (Uradni list Republike Slovenije, št. 90/2005) in odpovedi KPDT dne 17.2.2006 (Uradni list Republike Slovenije, št. 23/2006) je sodišče ugotovilo, da ima predlagatelj interes za odločitev v tem kolektivnem delovnem sporu, predvsem zato, ker je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelku v Brežicah in Novem mestu do dneva vložitve predloga 250 delavcev vložilo tožbe z zahtevkom za povrnitev razlike stroškov prevoza na delo. Pri tolmačenju veljavnosti spornih določb obeh kolektivnih pogodb se je sodišče sklicevalo na uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 in nadalj). Prisodilo je, da je predmet obveznosti v določbah obeh kolektivnih pogodb, ki določata višino povračil prevoza na delo in z dela, določen oziroma določljiv – torej zaradi tega določbi nista nični. Obe kolektivni pogodbi se pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela sklicujeta na Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list Republike Slovenije, št. 72/93 in nadalj. - v nadaljevanju Uredba). Ta določa povračilo do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma, če te možnosti ni v višini kilometrine do višine 15 % cene bencina (super bencina, kasneje neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov), kar je podatek, ki ga je mogoče v vsakem trenutku ugotoviti. Zavrnilo je predlagateljev ugovor, da ni jasno določeno, kaj se šteje za javni prevoz. Ker je med udeleženci obstajalo tudi nesoglasje o tem, ali v zvezi s povračilom stroškov prevoz na delo in z dela velja besedilo v prvem odstavku četrte točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb ali določba druge točke 52. člena SKPgd oziroma druge točke 53. člena KPDT (ki določata, da se višina stroškov za prevoz na delo in z dela določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjši od 60 % stroškov javnega prevoza), je sodišče zaslišalo tudi nekatere priče, ki so sodelovale pri pogajanjih za sklenitev kolektivnih pogodb. Na podlagi izvedbe teh dokazov je ugotovilo, da je med strankami prišlo do nesporazuma, kar po določbi 63. člena ZOR oziroma 16. člena OZ pomeni, da pogodba v tem delu sploh ni bila sklenjena. Zato je ugotovilo ničnost spornih določb, vendar v zvezi s tem zavrnilo zahtevek predlagatelja zoper tiste nasprotne udeležence, ki posameznih kolektivnih pogodb niso podpisali.

Sodišče druge stopnje je pritožbam ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku prve in prvem odstavku druge točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo predlog (pravilno: zahtevek) predlagatelja za ugotovitev ničnosti določb prvega odstavka četrte točke tarifne priloge SKPgd in prvega odstavka četrte točke tarifne priloge KPDT. Sklenilo je tudi, da predlagatelj sam krije svoje stroške tega kolektivnega spora in odgovora na pritožbo.

Ugotovilo je, da predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora ni bil stranka nobene od kolektivnih pogodb, v zvezi s katerimi uveljavlja ničnost določb prvega odstavka četrte točke tarifnih prilog. Zato predlagatelj ne more biti udeleženec v tem kolektivnem sporu na podlagi določbe prvega odstavka 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). Zastavilo se je vprašanje, ali je predlagatelju mogoče priznati tak status na podlagi določbe drugega odstavka istega člena, po katerem predlog lahko vložijo tudi združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci ter skupine delavcev, ki niso zajeta v prejšnjem odstavku, pa zanje velja kolektivna pogodba, če izkažejo, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Sodišče je presodilo, da za skupinski interes ne zadošča podatek o večjem številu vloženih tožb delavcev proti predlagatelju za plačilo razlike prevoznih stroškov, zlasti, ker je predlagatelj le en delodajalec, in ker sta sporni kolektivni pogodbi veljali na ravni celotne države. Zaradi neizkazanega skupinskega interesa je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbam, spremenilo sodbo in zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni določbi prvega odstavka četrte točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb nista nični zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-296/95 z dne 27.11.1997 (Uradni list Republike Slovenije, št. 82/97), v kateri je med drugim ugotovilo, da Uredba ni v skladu z ustavo. Kljub temu, da se podpisniki kolektivnih pogodb niso dogovorili o nominalnih zneskih povračil stroškov, temveč so se sklicevali na Uredbo, to ne spremeni dogovora o višini povračil. Ugotovljena protiustavnost Uredbe nima bistvenega vpliva na voljo strank o višini povračil stroškov. Predmet obveznosti je tudi jasno določen. Sodišče druge stopnje je nadalje presodilo, da je kljub odpovedi obeh kolektivnih pogodb še vedno mogoče preizkusiti njuno veljavnost v sodnem sporu. Ni pa soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo med podpisniki kolektivnih pogodb v zvezi s prvim odstavkom četrte točke obeh tarifnih prilog do nesporazuma. O nesporazumu, ki pomeni neujemanje izjav volje pogodbenih strank, ni mogoče govoriti, sicer pa je bilo v individualnih delovnih sporih za povračilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela že zavzeto stališče, da pripadajo delavcem stroški v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Med drugim je bilo tako odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005, ki se sicer nanaša na Kolektivno pogodbo delavcev gostinstva in turizma Slovenije, vendar ima ta kolektivna pogodba glede povračila stroškov prevoza enako besedilo kot SKPgd in KPDT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so revizije vložili predlagatelj ter prvi, drugi in osmi nasprotni udeleženec.

Predlagatelj v obširni reviziji uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP. Navaja, da je skupinski interes iz 47. člena ZDSS-1 potrebno šteti kot posebni pravni interes, ker vsebuje vse komponente pravnega interesa, s posebnostjo, da mora biti v kolektivnem delovnem sporu izražen v smislu širše skupine subjektov. Skupinski interes v kolektivnem delovnem sporu kot poseben (strožji) pravni interes nedvomno predstavlja procesno predpostavko za dopustnost predloga. Njena odsotnost ima za posledico zavrženje predloga in ne sodi v meritorno odločanje o stvari sami. Zato bi sodišče druge stopnje lahko preizkusilo skupinski interes samo v okviru pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa ne. Ker pritožniki v svojih pritožbah niso zatrjevali, da skupinski interes ne bi bil izkazan, drugostopenjsko sodišče o tem ne bi smelo odločati, sploh pa ne v obliki meritornega odločanja. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 350. členom ZPP, to pa predstavlja revizijske razloge iz druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi skupinski interes razumeli tudi kot del aktivne procesne legitimacije predlagatelja. Sicer vztraja pri skupinskem interesu kot samostojni procesni predpostavki, saj je priznanje lastnosti predlagatelja vezano na status oziroma subjektiviteto predlagatelja, skupinski interes pa je od te subjektivitete ločen in se ne nanaša na ta status, temveč izkazanost interesa v smislu širše skupine. To pa presega okvir zatrjevanega statusa oziroma subjektivitete predlagatelja. Tako je neizkazanost skupinskega interesa po zavrženju predloga mogoče sanirati ob ponovni vložitvi predloga, pomanjkanje aktivne procesne legitimacije pa načeloma ne. Tudi zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za meritorno zavrnitev zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravil o odločanju na drugi stopnji, zlasti določb 354. in 358. člena ZPP. Za presojo o neizkazanem skupinskem interesu je drugostopenjsko sodišče tudi opravilo subsumpcijo dejanskih dejstev pod pravno normo in že prestopilo mejo med dejanskim in pravnim. Skupinski interes v tem delovnem sporu je sicer izkazan ves čas postopka. Na posamezne delodajalce je potrebno gledati kot na del širše skupine delodajalcev, ki jim je skupno, da jih zavezujejo določbe SKPgd in KPDT. Predlagatelj je navedel, da se njegov individualni interes za ugotovitev ničnosti določb tarifnih prilog kolektivnih pogodb razteza tudi na širšo skupino delodajalcev oziroma na vse delodajalce, ki so pri povračilu stroškov prevoza ravnali v skladu z 52. členom SKPgd. Tudi nekateri nasprotni udeleženci so s tem, ko so predlagali, da se predlogu ugodi, potrdili obstoj skupinskega interesa. Uveljavljanje ničnosti mora biti v skladu z določbami OZ omogočeno vsaki zainteresirani stranki, torej ne le pogodbenim strankam. Sodišče druge stopnje je pravno zmotno opredelilo tudi pravni standard nesporazuma. Napačno je navedlo, da gre pri nesporazumu za neujemanje izjav volj pogodbenih strank, saj se same izjave volj strank povsem ujemajo. Vprašanje nesporazuma se nanaša predvsem na to, ali je bilo ob izrecno zapisani oziroma dogovorjeni izjavi volj tudi zares doseženo soglasje volj oziroma, ali stranke izrecno izraženi volji pripisujejo tudi enak pomen. Prav v tej zadevi se je pokazalo, da so bile stranke prepričane, da se izjave ujemajo, kasneje pa, da temu ni tako. Prepričanje delodajalske strani podpisnic je, da je v drugi točki 52. člena SKPgd dejansko dosežen dogovor glede minimalne obveznosti delodajalca v zvezi s povračili stroškov. Tudi obe sporni določili tarifnih prilog se v praksi nista izvajali na način, ki bi potrjeval sedanje stališče delojemalske strani, in sicer dogovor o 100 % povračilu stroškov prevoza. Nesporazum oziroma dogovor le o višini najmanj 60 % stroškov javnega prevoza dokazuje tudi celotno besedilo obeh kolektivnih pogodb, kjer je le kot izjema določeno, da je delodajalec dolžan izplačati 100 % stroške javnega prevoza (v drugem odstavku 1 5. člena SKPgd in 16. člena KPDT – v primeru razporeditve delavca iz kraja v kraj). V zvezi z zavrnitvijo zahtevka se sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 190/2005, saj v tem sporu sodišče ni upoštevalo nesoglasij volj strank oziroma se pri odločanju sploh ni ukvarjalo z odnosom med voljo strank in dogovorjenim besedilom kolektivnih pogodb. Napačno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije nima nobenega vpliva na vprašanje veljavnosti oziroma ničnosti določb prvega odstavka četrte točke tarifnih prilog SKPgd in KPdt. Tudi pogodbenih določb, ki se sklicujejo na neustavni predpis, ni mogoče uporabljati oziroma dejansko izvrševati. Uporaba Uredbe po ugotovljeni neskladnosti z ustavo ni več dovoljena, saj morajo sodišča v skladu s 125. členom Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91 – I in nadalj.) upoštevati Ustavo in veljavne predpise. Spornih določb Uredbe stranki nista prenesli v kolektivno pogodbo, temveč se zgolj sklicujeta nanjo oziroma napotujeta na njeno uporabo. To ne pomeni, da so se stranke kolektivne pogodbe neposredno dogovorile za višino obveznosti temveč, da so se dogovorile zgolj za uporabo Uredbe. V spornih določbah ni izražena določena obveznost, ki jo mora izpolnjevati delodajalec, saj napotujeta na uporabo predpisa – Uredbe, glede katere je bila ugotovljena neskladnost z Ustavo. To pomeni, da obveznost po prvem odstavku četrte točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb ni bila samo nedoločena temveč tudi nedoločljiva. Ustavno sodišče je v citirani odločbi obrazložilo, zakaj Uredbe ni razveljavilo (predvsem zaradi ugodnosti v korist davčnih zavezancev), kar pa v tem kolektivnem sporu ne pride v poštev, saj bi bilo priznanje veljavnosti Uredbe v breme oziroma škodo tretjega – konkretno predlagatelja, ki s sprejemom neustavne Uredbe nima ničesar in ni odgovoren za njeno neustavnost. Prvi nasprotni udeleženec navaja v reviziji, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo aktivno legitimacijo predlagatelja glede izkazanosti skupinskega interesa. Tega je predlagatelj izkazal s tem, da sta ga sporni določbi obeh kolektivnih pogodb neposredno zavezovali, sicer pa je ugotovitev ničnosti teh določb v interesu vseh delodajalcev, ki sta jih ti dve kolektivni pogodbi zavezovali, in ne samo tistih, ki niso izplačevali povračila stroškov v celotnem obsegu.

Drugi in osmi nasprotni udeleženec sta vložila revizijo z enako vsebino. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga povezujeta z zmotno presojo aktivne legitimacije predlagatelja in z vprašanjem skupinskega interesa. Navajata, da predlagatelju ni potrebno posebej izkazovati, ali ta interes ima, temveč le, ali ta interes obstaja ter ali ga predlagatelj upravičeno uveljavlja. Dokaze o obstoju tega interesa je predlagatelj ponudil že v predlogu za začetek postopka, saj sta ga obe sporni določbi neposredno zavezovali. V kolikor bo revizijsko sodišče ugotovilo, da skupinski interes ni izkazan, napovedujeta sprožitev kolektivnega delovnega spora z enakim zahtevkom. Ne strinjata se s stališčem sodišča druge stopnje, da večje število vloženih tožb ne zadošča za upravičeno uveljavljanje skupinskega interesa. Po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 zadošča, da posamezni delodajalci „izkažejo, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes“ in ne tako kot navaja sodišče, „da izkažejo skupinski interes“. To ne pomeni, da bi morali posamezni delodajalci oblikovati skupino delodajalcev in uveljavljati skupinski interes.

Revizije so bile v skladu s 375. členom ZPP vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in ostalim udeležencem v postopku. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo navaja, da se ne strinja z argumentacijo sodišča druge stopnje o tem, da predlagatelj ni izkazal skupinskega interesa za vložitev predloga. Šesti in deseti nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo navajata, da revizijski razlogi niso podani. Strinjata se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da skupinski interes ni podan, saj gre le za interes predlagatelja in ne skupine subjektov. Predlagatelj tudi ne more uspešno uveljavljati ničnosti dela kolektivne pogodbe zaradi nesporazuma strank, saj sam sploh ni nastopal kot stranka kolektivne pogodbe in zato ne more zatrjevati nesoglasja volj o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti.

Revizije prvega, drugega in osmega nasprotnega udeleženca niso dovoljene.

Postopek v tem kolektivnem delovnem sporu je potekal po pravilih ZDSS-1. Ta zakon le v individualnih delovnih sporih in socialnih sporih določa posebnosti glede pooblaščencev v postopku. Tako iz 35. člena (ki se nanaša na postopek v individualnih delovnih sporih) izhaja, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit, iz 65. člena (ki se nanaša na postopek v socialnih sporih) pa izhaja, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Določbe prejšnjega odstavka se uporabljajo tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu. ZDSS-1 takšnih ali podobnih določb nima tudi za postopek v kolektivnih delovnih sporih. Zato je glede na 19. člen ZDSS-1 v kolektivnem delovnem sporu mogoče upoštevati le določbe ZPP o tem, kdo lahko vloži revizijo kot izredno pravno sredstvo. ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma v četrtem odstavku istega člena, da določba prejšnjega odstavka ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Prvi nasprotni udeleženec je revizijo vložil po pooblaščenki M. P., univerzitetni diplomirani pravnici s pravniškim državnim izpitom (samostojni svetovalki v pravni službi prvega nasprotnega udeleženca), na podlagi pooblastila generalnega direktorja prvega nasprotnega udeleženca, mag. S. H.. Drugi in osmi nasprotni udeleženec sta vložila revizijo po pooblaščenki N. G., vodji pravne službe pri drugem nasprotnem udeležencu, ki ima pravniški državni izpit - in sicer na podlagi pooblastila J. S., generalnega sekretarja drugega nasprotnega udeleženca (v njegovem imenu in imenu osmega nasprotnega udeleženca). V vseh teh primerih je bila revizija vložena po pooblaščencih, ki niso odvetniki in ki po citirani določbi ZPP niso upravičene osebe za vložitev revizije. Revizija je v primeru, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrglo revizijo prvega, drugega in osmega nasprotnega udeleženca (377. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP).

Revizija, ki jo je vložil predlagatelj, ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Prvi revizijski očitek predlagatelja se nanaša na razloge odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z uveljavljanjem skupinskega interesa predlagatelja v tem sporu.

47. člen ZDSS-1 določa kdo so udeleženci v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami. Gre za določitev pravdnega upravičenja oziroma procesne legitimacije. To je širši pojem od stvarne legitimacije, ki se nanaša na vprašanja upnika in dolžnika v materialno pravnem razmerju. Predlagatelju procesno upravičenje ne pripada na podlagi določbe prvega odstavka 47. člena ZDSS-1, saj po tej določbi lahko vložijo predlog za začetek postopka v zvezi s kolektivnimi pogodbami ali se udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug, le združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe. Predlagatelj ni stranka SKPgd oziroma KPDT.

Zato se postavlja vprašanje procesne legitimacije predlagatelja po drugem odstavku istega člena. Ta določa, da predlog lahko vložijo tudi združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci ter skupine delavcev, ki niso zajete v prejšnjem odstavku, pa zanje velja kolektivna pogodba, če izkažejo, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Ta združenja in osebe se lahko pod enakimi pogoji tudi udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug. Po tretjem odstavku 47. člena ZDSS-1 upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa sodišče presodi glede na vse okoliščine primera, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.

Predlagatelj kot posamezni delodajalec, za katerega sta veljali obe kolektivni pogodbi, bi bil procesno legitimiran le ob dodatnem pogoju - če bi izkazal, da upravičeno uveljavlja skupinski interes, kot posebni pravni interes. Ta obenem predstavlja posebno procesno predpostavko za dopustnost predloga oziroma udeležbo v postopku v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami, v katerih kot predlagatelj (ali udeleženec) nastopa ena od oseb po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1. Obstoj te predpostavke mora sodišče ugotavljati že na začetku postopka. Obstoj procesne legitimacije in s tem vprašanjem povezanega skupinskega interesa ni materialno pravno vprašanje; odločitev sodišča o tem ne more predstavljati odločitve po vsebini.

Gre za procesno vprašanje. Morebitna nepravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem (upravičenim uveljavljanjem skupinskega interesa po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1) tudi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka - torej ne predstavlja kršitve, na katero bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). To pomeni, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa predlagatelja brez pritožbenih navedb pritožnikov o tem, da ta interes ni izkazan (kar bi pomenilo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka), neutemeljeno presojalo pravilnost te odločitve sodišča prve stopnje in se je ob drugačni presoji glede upravičenega uveljavljanja skupinskega interesa tudi nepravilno oprlo na določbo četrte točke 358. člena ZPP (ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava). Pritožbeno sodišče skratka ni imelo podlage za drugačno odločitev o obstoju procesne legitimacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje – ne glede na pravilnost ali nepravilnost takšne presoje.

Ker pa izpodbijana sodba ne temelji le na tem zaključku, temveč je pritožbeno sodišče v stvari sami presojalo tudi druge vsebinske razloge za odločitev ter tudi zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, navedene revizijske ugotovitve o napačnem postopanju pritožbenega sodišča v zvezi z odločanjem o upravičenosti uveljavljanja skupinskega interesa same po sebi (še) niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Treba je bilo presojati tudi druge razloge za odločitev.

Neutemeljene so revizijske navedbe o nedoločenosti oziroma nedoločljivosti določbe prvega odstavka četrte točke tarifne priloge SKPgd in KPDT. Višina povračila stroškov v zvezi z delom je v obeh določbah enaka – ti stroški se izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo. Uredba sicer res govori o višini povračil stroškov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, vendar pri tem jasno določa (v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela), da gre za stroške do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če te možnosti ni, pa kilometrino. S tem, ko so stranke kolektivnih pogodb določile povračilo stroškov v zvezi z delom v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo, so povsem jasno opredelile, kakšno povračilo stroškov pripada delavcem. Določba tarifnega dela glede povračila stroškov v zvezi z delom tudi ni v nasprotju s splošnima določbama druge točke 52. člena SKPgd oziroma druge točke 53. člena KPDT, po katerih delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, višina pa se določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Tarifni del je namreč sestavni del kolektivne pogodbe. Njegove določbe imajo enako veljavo, kot določbe normativnega dela. Natančnejša določitev povračil stroškov v zvezi z delom v tarifnem delu kolektivnih pogodb predstavlja konkretizacijo 44. člena SKPgd oziroma 45. člena KPDT, ki določata, da tarifna priloga kolektivne pogodbe določi zneske izhodiščnih plač, eskalacijsko lestvico, zneske povračil materialnih stroškov in znesek regresa za letni dopust. Stranke kolektivnih pogodb so torej natančnejšo določitev višine prejemkov oziroma stroškov prepustile prav tarifnemu delu kolektivnih pogodb.

Revident tudi neutemeljeno uveljavlja, da sta določbi nični oziroma jih ni mogoče uporabiti, dejansko izvrševati oziroma njuna uporaba ni več dovoljena, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost Uredbe z ustavo (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-296/95 z dne 27.11.1997). Razlog za ugotovitev neustavnosti Uredbe je bil namreč le v tem, da je bila dokončna določitev vrst stroškov, ki se ne vštevajo v osnovo za davek in določitev višine le-teh, prepuščena predpisu Vlade, brez ustreznih napotkov, usmeritev in okvirov za predpisovanje teh vsebin in količin obdavčenja s strani zakonodajalca. V zvezi s tem je pomembna tudi obrazložitev odločbe, saj se Ustavno sodišče v skladu s 48. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list Republike Slovenije, št. 15/94 in nadalj.) ni odločilo za razveljavitev nekaterih zakonskih določb (ki jih je tudi presojalo) in določb Uredbe, saj gre v tedanji ureditvi predvsem za ugodnosti v korist davčnih zavezancev, ki so hkrati nujno omejene. Takojšnja razveljavitev Uredbe in tistega dela besedil izpodbijanih oziroma ocenjevanih zakonskih členov, ki uzakonja omejitve, bi spremenila smisel teh določb in posegla v sam davčni sistem na način, ki ga zakonodajalec gotovo ni hotel; lahko bi v praksi povzročila tudi negotovost. Kljub odločitvi Ustavnega sodišča je Vlada Republike Slovenije sprejela še dve Uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Uradni list Republike Slovenije, št. 5/98 in 50/2001), ki le minimalno dopolnjujeta in popravljata prejšnjo Uredbo in ne pomenita izvršitve odločbe Ustavnega sodišča oziroma uskladitve Uredbe s to določbo. Uredba z navedenima spremembama je očitno veljala in se uporabljala še naprej. To zlasti jasno izhaja iz prehodne in končne določbe 152. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 54/2004), v kateri je izrecno določeno, da Uredba v delu, ki se nanaša na dohodnino, preneha veljati šele z dnem uveljavitve tega zakona, uporablja pa se do 31.12.2004. Nato je bila sprejeta nova Uredba o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list Republike Slovenije, št. 142/2004 in nadalj., ki je začela veljati 1.1.2005). Neustavnost te uredbe ni bila ugotovljena.

Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča tudi sicer ne izhajajo možne usmeritve za drugačno določitev konkretnih višin stroškov v zvezi z delom – torej napotki, ki bi sploh omogočali drugačno določitev posameznih zneskov stroškov, kot jih določa Uredba. Kljub odločbi Ustavnega sodišča se je torej Uredba še vedno uporabljala in jo je s 1.1.2005 - še v času veljavnosti obeh kolektivnih pogodb (!) nadomestila na podlagi novega ZDoh-1 sprejeta nova Uredba, ki (s spremembami in dopolnitvami in nekoliko drugačnim naslovom – Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2008) še vedno velja.

Ugotovitev neustavnosti Uredbe tudi sicer ne pomeni, da je s tem prenehala pogodbena volja strank, izražena prav v spornih določbah kolektivnih pogodb o izplačevanju stroškov prevoza na delo in z dela v višini, ki izhaja iz Uredbe. S sklicevanjem na Uredbo so stranke v kolektivno pogodbo prevzele določitev prav takšne višine povračil stroškov, ki izhaja iz Uredbe. Gre za primer blanketnega urejanja. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje tudi napačno presojo v zvezi z opredelitvijo tega, da je prišlo med podpisnicami kolektivnih pogodb (v zvezi s prvim odstavkom četrte točke tarifnih prilog) do nesporazuma. V času sklepanja obeh kolektivnih pogodb je veljal ZOR. 63. člen ZOR določa: „Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane.“ Med strankama mora torej obstajati nesporazum, ki se mora nanašati na naravo pogodbe, podlago ali predmet obveznosti, stranki pa morata biti kljub temu prepričani, da se strinjata. Brez potrebe po dodatnem tolmačenju posameznih elementov tega instituta je jasno, da vsi elementi v obravnavanem primeru niso podani. Očitno ne gre za drugačno naravo, drugačno podlago obveznosti (določitev povračila stroškov v zvezi z delom), ali drugačen predmet obveznosti. Ob določitvi povračila stroškov v zvezi z delom v drugi točki 52. člena SKPgd in drugi točki 53. člena KPDT (ki napotujeta na ureditev v kolektivni pogodbi ali splošnemu aktu podjetja in določata minimalno povračilo) ter določitvi konkretne višine povračila stroškov v tarifni prilogi (v skladu s 44. členom SKPgd oziroma 45. členom KPDT), gre za enak predmet urejanja. Le različno tolmačenje višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne pomeni drugega predmeta, saj ne vpliva na identiteto tega predmeta. Že zato ne more biti govora o nesporazumu po določbi 63. člena ZOR oziroma 16. člena OZ.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo predlagatelja kot neutemeljeno.