Jedro

Osredotočenost suma na obtoženega kot domnevnega storilca kaznivega dejanja je bila podana najkasneje ob zagledanju škatlic tablet z napisom Sanval, za katere je policist, kot je sam povedal, vedel iz prejšnjih postopkov, da gre za snovi, katerih razpolaganje je prepovedano in kaznivo, če jih tistemu, ki jih poseduje, ni predpisal zdravnik. Navedeno pomeni, da bi moral biti obtoženemu kot domnevnemu storilcu pred pozivom na izročitev predmetov in ob kakršnemkoli spraševanju o izvoru tablet dan pravni pouk skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.

Poziv na izročitev predmetov in posledičen zaseg brez predhodne podaje pravnega pouka o kršiteljevih procesnih pravicah predstavlja občuten in nedopusten poseg v njegov privilegij zoper samoobtožbo kot eno izmed temeljnih pravic kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu zagovornika obtoženega za izločitev dokazov s 13. 10. 2021 ugodi in se iz spisa izloči: - uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 9. 1. 2020, - zapisnik o zasegu predmetov z dne 9. 1. 2020 in - vseh na podlagi tega pridobljenih dokazov ter vse druge listine ali dele listin, ki vsebujejo podatke in navedbe iz izločenih dokazov.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov, podanem na predobravnavnem naroku dne 13. 10. 2021. 2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik, iz razloga, ker je „izpodbijani sklep nezakonit“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izloči kot nezakonite naslednje „dokazne predloge“: uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 9. 1. 2020, zapisnik o zasegu predmetov z dne 9. 1. 2020, vse na podlagi tega pridobljene dokaze ter prav tako izloči iz spisa vse druge listine ali dele listin, ki vsebujejo podatke in navedbe iz izločenih dokazov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bil ob policijski identifikaciji obtoženca in pozivu za izročitev predmetov podan sum izvršitve kaznivega dejanja ter ali in kdaj sta bila policista dolžna seznaniti obtoženca z njegovimi procesnimi pravicami, predvsem s privilegijem zoper samoobtožbo, t.j. ga poučiti po četrtem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik obtoženega zatrjuje, da ob zaustavitvi obtoženca s strani policistov ni bil podan dokazni standard razlogov za sum, ki je potreben za začetek postopka ugotavljanja identitete in posledičen zaseg predmetov. Pritožnik zatrjuje, da policista v notranjost darilne vrečke nista videla, če pa sta, bi to ob zaznavi škatlic tablet Sanvala, za katere je policist A. A. povedal, da mu je bilo iz prejšnjih postopkov poznano, da vsebujejo snov zolpiden, ki je razvrščena kot prepovedana droga, zahtevalo poučitev obtoženca po četrtem odstavku 148. člena ZKP še pred pozivom na izročitev predmetov.

5. Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbene navedbe o tem, da policista nista imela zakonite podlage za začetek postopka ugotavljanja identitete obtoženca. Za postopek legitimacije po 4. alineji 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Tak sum tako po navedeni določbi vzbuja obnašanje, ravnanje ali zadrževanje na določenem kraju ali v določenem času. V tem delu se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa o tem, da sta se policista na podlagi zaznave obtoženčevega gibanja in obnašanja (hitra hoja, pogledovanje okoli sebe in pospešitev korakov ob zapaženju policistov) utemeljeno in zakonito odločila za postopek legitimacije. Tudi je pritrditi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bila darilna vrečka, ki jo je obtoženi nosil, odprta in da sta policista v njej lahko videla škatlice tablet Sanval. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača pritožnikovo tezo o velikosti darilne vrečke, ki naj bi onemogočala prosto zaznavo škatlic tablet in okoliščino, da je bila ob 21.30 tema, kar je tudi onemogočalo zaznavo. Iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je obtoženi škatlice tablet izročil sam „iz manjše darilne vrečke, katero je držal v roki“. Opisana manjša vrečka tako ustrezno podpira izpoved priče A. A. in podatke v spisu, da je policist vsebino vrečke videl. V času identifikacije je bil res večer, vendar pa zagotovo ne trda tema, ki bi onemogočala ustrezno zaznavo, kot to zatrjuje pritožnik. Pritožnik spregleda, da se je identifikacija izvajala v urbanem okolju, v bližini avtobusne postaje, kjer javna osvetljava zagotovo ustrezno nadomešča dnevno svetlobo oziroma omogoča vidno zaznavo.

6. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na očitek, da bi moral biti obtožencu, pred pozivom na izročitev škatlic tablet, dan pouk o njegovih procesnih pravicah, torej pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je svoje sicer pravilne ugotovitve relevantnih dejstev napačno materialnopravno ocenilo.

7. V kaznovalnem pravu terja vsakršno poizvedovanje organov pregona od osebe, za katero obstaja sum, da je izvršila kaznivo ravnanje, ki ima za posledico uvedbo postopka, dolžnost to osebo predhodno poučiti o njenih temeljnih procesnih pravicah. Najmanjši skupni imenovalec vsebine tega pouka v kateremkoli kaznovalnem postopku (tudi prekrškovnem) predstavlja poučitev osebe o tem, česa je osumljena ter o njeni pravici do molka. V kazenskem pravu je vsebina pouka določena v četrtem odstavku 148. člena ZKP. Dani pouk mora biti tudi ustrezno pisno zabeležen (šesti odstavek 148. člena ZKP oziroma drugi odstavek 148.a člena ZKP). Ob tem je pomembno navesti, da časovna točka nastanka dolžnosti poučiti osebo ne sovpada s formalnim začetkom postopka, temveč skladno s procesno teorijo že takrat, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno – zoženo proti enemu možnemu storilcu, torej ko je zoper konkretno osebo vzpostavljen sum izvršitve kaznivega ravnanja.1

8. Temeljni namen pravnega pouka je seznanitev domnevnega storilca z njegovimi procesnimi pravicami, prvenstveno s privilegijem zoper samoobtožbo. Domnevni storilec se namreč tako skladno s tretjim odstavkom 5. člena ZKP ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, privilegij zoper samoobtožbo je tudi ustavna kategorija (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).2 Šele s podajo pravnega pouka je ta privilegij efektivno zagotovljen, saj je od tedaj dalje morebitne izjave domnevnega storilca mogoče šteti kot dane zares prostovoljno, brez kakršnekoli prisile ali morebitne neinformiranosti o njegovih temeljnih procesnih pravicah.3

9. Kazenskoprocesna teorija4 in sodna praksa,5 sta enotni v stališču, da se privilegij zoper samoobtožbo (deloma) razteza tudi na izročitev predmetov. Ob tem je treba sicer pojasniti, da v tem primeru privilegij ne velja absolutno, saj je za razliko od izjave domnevnega storilca, predmete iz storilčeve sfere mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje, na podlagi ustrezne odredbe državnih organov. Vendar pa nasprotno privilegij velja v primeru, ko domnevni storilec predmet izroči prostovoljno – izročitev se v tem primeru tako približa njegovi izjavi, da ni prepričljivega razloga, da ga privilegij zoper samoobtožbo v takem primeru ne bi ščitil. Takšno izročitev domnevni storilec namreč voljno obvladuje. Za domnevnega storilca tako ne velja edicijska dolžnost, kar je s prepovedjo sankcioniranja neizročitve predmetov s strani osumljenca ali obdolženca mogoče smiselno razbrati tudi iz drugega odstavka 220. člena ZKP. Tako razumevanje privilegija zoper samoobtožbo ima tako pomembne posledice tudi za določbe o zasegu predmetov. Po drugem odstavku 220. člena ZKP mora tisti, ki ima predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, na zahtevo policije, državnega tožilca ali sodišča te izročiti. Drugi odstavek 220. člena ZKP ureja tudi sankcioniranje oseb, ki predmetov nočejo izročiti, in sicer se jih sme kaznovati z denarno kaznijo v skrajnem primeru pa tudi kaznijo zapora. Dolžnost izročitve predmetov oziroma edicijska dolžnost pa ne velja za domnevne storilce kaznivih dejanj od trenutka, ko je zoper njih osredotočen sum. Pod grožnjo zaporne ali denarne kazni jih ni dopustno siliti v izročitev predmetov. Takšno postopanje bi povsem izničilo pomen privilegija zoper samoobtožbo, ki varuje obdolženčevo oziroma storilčevo pravico, da v postopku ne postane vir dokazov zoper sebe in tako ne dopušča prisile k izročitvi predmetov, ki bi ga obremenjevali v dokaznem postopku. Da postopek z izročitvijo predmeta ne bo pomenil kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki kot že rečeno, v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

10. Na podlagi do sedaj navedenega je mogoče napraviti sklep, da mora biti v primeru prostovoljne izročitve predmeta privilegij zoper samoobtožbo ustrezno varovan. Ob tem je ključno, da je domnevni storilec predhodno poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP ter da tako njegova izročitev ne temelji na izrabljanju bodisi nevednosti bodisi presenečenosti ali celo prestrašenosti ob prvem stiku z organi pregona. V nasprotnem primeru, ob odsotnosti predhodne podaje pravnega pouka, bo izročeni predmet predstavljal nedovoljen dokaz, saj je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (29. člen Ustave RS), kot tudi s kršitvijo določb kazenskega postopka (148. člen ZKP). Navedeno razlogovanje je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, ki jo v presoji zakonitosti dokazov uporabi tudi prvostopenjsko sodišče, a napačno. Dolžnost podaje pouka ni vezana ne na vidnost predmetov, ne na potrebno sodelovanje osumljenca, kot to napačno razloguje izpodbijani sklep. Dolžnost podaje pouka se odločilno veže na vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika, kar je dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera.6 V konkretnem primeru in tudi sicer, vidnost predmeta, ki ga je potrebno zaseči po določbah ZKP toliko prej osredotoči sum, da je posestnik tega predmeta tudi storilec.

11. Kot je bilo zgoraj obrazloženo sta se policista zaradi suma storitve kaznivega dejanja v samem začetku (zakonito) odločila z obdolženim opraviti postopek legitimacije po ZNPPol. Zatorej njun pristop do obtoženega že izvorno ni bil kaznovalno nevtralen, četudi iz razloga kontrole drugovrstnih (premoženjskih) kaznivih dejanj. Policist A. A. je ob začetku postopka legitimacije v darilni vrečki videl škatlice z napisom Sanval. Zaslišan je povedal, da iz svojih poklicnih izkušenj ve, da gre za tablete, ki vsebujejo snov zolpiden, ki je razvrščena kot prepovedana droga. Obtoženi je na poziv policista sam izročil vse škatlice tablet iz darilne vrečke, ki so mu bile nato v skladu z 220. členom ZKP zasežene, izdelan je bil tudi zapisnik o zasegu predmetov (l. št. 6). Tako ni nobenega dvoma, da je bila osredotočenost suma na obtoženega kot domnevnega storilca kaznivega dejanja podana najkasneje ob zagledanju škatlic tablet z napisom Sanval, za katere je, kot je sam povedal, policist vedel iz prejšnjih postopkov, da gre za snovi, katerih razpolaganje je prepovedano in kaznivo, če jih tistemu, ki jih poseduje ni predpisal zdravnik. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja izhaja tudi zapis: „...da se v vrečki nahaja 9 škatlic s po 20 tablet Sanval 5 mg, za katere pa neznani moški ni znal pojasniti kje jih je dobil oziroma njihovega izvora...“.

12. Navedeno pomeni, da bi moral biti obtoženemu kot domnevnemu storilcu pred pozivom na izročitev predmetov in ob kakršnemkoli spraševanju o izvoru tablet dan pravni pouk skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče obtoženemu ne takrat, ne kasneje, vse do zaslišanja v preiskavi, tak pouk ni bil dan. Pritožbeni senat ugotavlja, da poziv na izročitev predmetov in posledičen zaseg brez predhodne podaje pravnega pouka o kršiteljevih procesnih pravicah predstavlja občuten in nedopusten poseg v njegov privilegij zoper samoobtožbo kot eno izmed temeljnih pravic kazenskega postopka. Predmetni zaseg tablet je bil tako nezakonit, saj je bil izveden v nasprotju s četrtim odstavkom 220. člena ZKP, ki določa, da smejo policisti zaseči predmete, omenjene v prvem odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali kadar izvršujejo nalog sodišča, pri čemer četrti odstavek 148. člena ZKP policiji nalaga dolžnost podaje pravnega pouka osebi, za katero obstajajo razlogi za sum, ter 29. členom Ustave Republike Slovenije.

13. Nezakonit zaseg tablet posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku, saj je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma s kršitvijo določb kazenskega postopka, kakor že opredeljeno zgoraj. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in iz spisa izločilo dokaze, kot izhaja iz izreka sklepa.

1 Sodba II Kp 17143/2015 z dne 8. 3. 2021, ki povzema novejšo prakso VS RS: I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020. _2 Ibidem_.

_3_ O tem odločba Ustavnega sodišča RS Up-134/97-117 z dne 14. 3. 2002. 4 Šugman Stubbs, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana 2011, str. 115. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010; Ustavno sodišče je v tej zadevi razlikovalo med pridobitvijo dokazov s prostovoljno izročitvijo obdolženca ter pridobitvijo neodvisno od njegove volje.

6 O tem več odločb VS RS, npr. I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020.