Jedro

Vsaka napaka v odločitvi disciplinskega organa ali v postopku sprejetja te odločitve še ne pomeni njegovega protipravnega ravnanja oziroma protipravnega ravnanja delavčevega delodajalca.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 421,36 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališčem sodišča prve stopnje, (1) da je toženka zoper tožničinega moža uvedla in vodila disciplinski postopek v skladu z veljavno pravno podlago in pri tem ni ravnala protizakonito, (2) da tožnica delno ni določno zatrjevala, delno ni dokazala, da bi ji s spornim ravnanjem toženke nastala pravno priznana škoda, (3) da ne gre za pravno priznano škodo, ki jo zakon priznava ti. posrednim oškodovancem.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Meni, da je sodišče druge stopnje povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Prezrlo je, da je toženka škodo povzročila naklepoma in iz maščevalnosti. Obrazložitev je povsem nejasna in nerazumna, razlogi pa med seboj v nasprotju. Sodišče je kljub ugotovitvi delovnega sodišča, da je bil izrek sankcije nezakonit, navedlo, da je šlo za zakonit disciplinski postopek. Sodba nima razlogov in ne dokazne ocene o disciplinskih kršitvah tožničinega moža. Zgrešila je bistvo pravde, tj. izrek očitno nesorazmernega disciplinskega ukrepa. Nezakonito izrečen disciplinski ukrep ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Če bi toženka tožničini materi izrekla zakonito in primerno sankcijo, škoda ne bi nastala. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je sledeč tožbenim navedbam zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega, ker je bila možu v disciplinskem postopku nezakonito izrečena sankcija prenehanja delovnega razmerja. Navedb o naklepnem ravnanju toženke in o tem, da je bila najhujša sankcija izrečena iz maščevanja, tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala. Kot take predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev v revizijskem postopku (372. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Enako velja za sklicevanje na dokaze, ki naj bi bili priloženi reviziji (pa niti niso). Teh dejstev in dokazov zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati pri presoji.

7. Očitki o obstoju bistvenih kršitev določb postopka, storjenih pred sodiščem druge stopnje, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki bi mogle vplivati na odločitev, pri presoji pa izhajalo iz tožbenih navedb in ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je namreč zatrjevala, da je nedopustnost toženkinega ravnanja v nezakonito izrečeni disciplinski sankciji. Na podlagi teh navedb je sodišče druge stopnje zavzelo jasno in obrazloženo stališče, da sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa v sodnem postopku ne pomeni protipravnega ravnanja toženke. Revizijski očitek, da ni upoštevalo sodbe delovnega sodišča, ne drži. 8. Pravilno je tudi materialnopravno stališče obeh sodišč, da drugačna presoja pomena disciplinske kršitve in s tem povezana sprememba odločitve disciplinskega organa sama po sebi ne zadošča za odločitev o protipravnosti toženkinega ravnanja, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je bil po tedaj veljavni zakonodaji, tj. Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 – v nadaljevanju ZTPDR) in Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 – v nadaljevanju ZDR) eden od dopustnih disciplinskih ukrepov, ki ga je bilo mogoče izreči za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti (58. člen ZTPDR in 89. člen ZDR). Zoper odločitev disciplinskih organov je bilo predvideno sodno varstvo na zahtevo delavca (66. člen ZTPDR). Namen sodnega varstva je bil takò preizkus pravilnosti izvedenega postopka kot tudi preizkus pravilnosti odločitve disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v disciplinskem postopku je bila torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja pravilnosti izvedenega disciplinskega postopka. Vsaka napaka v odločitvi disciplinskega organa ali v postopku sprejetja te odločitve zato še ne pomeni njegovega protipravnega ravnanja oziroma protipravnega ravnanja delavčevega delodajalca. V obravnavanem primeru sta disciplinska komisija in komisija za ugovore pri toženki ravnanje tožničinega moža ocenili za hujšo kršitev delovnih obveznosti in mu zato izrekli najhujši disciplinski ukrep. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam disciplinskih organov, da je imelo ravnanje tožničinega moža znake očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, ob tem pa presodilo, da gre za dejanje majhnega pomena. Posledično je bil tožničin mož vrnjen na delo k toženki, toženka pa mu je bila dolžna izplačati izpadle zneske plače z zamudnimi obrestmi. Ob takem ugotovljenem dejanskem stanju je stališče sodišč, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, pravilno.

9. Ker je odločitev o eni od predpostavk odškodninske odgovornosti pravilna, se v presojo o pravilnosti drugih stališč izpodbijane sodbe ni bilo treba spuščati.

10. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revidentka ni uspela, je dolžna toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za materialne stroške, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost.