Jedro

Toženka je namesto kulturnovarstvenega soglasja z izpodbijano odločbo (izrekom) zavrnila zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, za takšno odločitev pa ni zakonske podlage, zato je nezakonita in jo je potrebno odpraviti že iz tega razloga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Piran, št. 35104-0462/2014/8 z dne 22. 4. 2015, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za poseg (legalizacijo dveh kmečkih lop) v registrirano nepremično dediščino Sveti Peter – kulturna krajina Sveti Peter Padna – Nova vas, EČD: 28602, na nepremični parc. št. 1621/3 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZVKDS) svojo odločitev oprl na šesti odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) v povezavi z 11. točko 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1), ker nameravani poseg ni v skladu s predpisi, na podlagi katerih odloča ZVKDS. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (Uradne objave PN št. 26/98, v nadaljevanju: Odlok), v 5.1. členu za kulturno krajino določa, da se na navedenem območju varujejo naravne in antropogene značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na ekološko ravnovesje in ambientalno krajinsko podobo pokrajine ter da je potrebno obnavljati obstoječe trase, oblikovati škarpe, urejanje dovoznih poti pa izvajati brez večjih posegov v značilnosti krajine. Obravnavani poseg je v nasprotju z navedenim režimom, ker ruši vzorec poselitve v pokrajini, ki je pomemben oblikovalni element ambientske krajinske podobe in ne upošteva zahteve po obnavljanju obstoječih tras, oblikovanju škarp ter urejanju dovoznih poti brez večjih posegov v značilnosti krajine.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z enajstim odstavkom 29. člena ZVKD-1, navaja, da je tako iz izreka kot iz obrazložitve razvidno, da je prvostopenjski organ pravilno odločil o zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja. Meni, da je tožnik zaradi zamude prvostopenjskega organa pri izdaji kulturnovarstvenih pogojev pridobil zgolj možnost, da vloži vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja brez predhodne pridobitve kulturnovarstvenih pogojev. Kljub temu je ZVKO po poteku roka pristojen za zavrnitev kulturnovarstvenega soglasja.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter „razširitvi“ tožbe (prvotno je tožnik vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, pri kateri je po izdaji odločbe drugostopenjskega organa vztrajal) med drugim navaja, da ni pravilno stališče drugostopenjskega organa, da bi moral posebej vložiti tudi zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. V svoji vlogi je zaprosil tako za izdajo kulturnovarstvenih pogojev kot tudi za izdajo soglasja. Sklicuje se tudi na enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1, po katerem bi morala toženka vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteti kot vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja in ji ugoditi oziroma jo zavrniti. Sami kulturnovarstveni pogoji nimajo narave samostojne odločbe, zoper katero bi bilo mogoče vlagati pravna sredstva. Opisuje težko popravljivo škodo, ki mu je nastala zaradi nepravilnega odločanja toženke. Navaja, da v kolikor sodišče ne bi sledilo zakonski fikciji, je potrebno soglasje izdati, ker je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, kar podrobno utemelji. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda zahtevano kulturnovarstveno soglasje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je namen kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja zagotoviti, da bo nameravan poseg v kulturno dediščino načrtovan v skladu s predpisi, ki določajo kulturnovarstveni režim za posamezno kulturno dediščino. Iz izpodbijane odločbe jasno izhajajo razlogi, zakaj tožniku ni bilo izdano kulturnovarstveno soglasje, s katerimi se drugostopenjski organ strinja. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo kulturnovarstvenih pogojev v zvezi z nameravanim posegom v registrirano nepremično dediščino Sveti Peter – Kulturna krajina Sveti Peter – Nova Vas, EŠD 28602, na nepremičnino parc. št. 1621/3 k.o. ... gradnjo (legalizacijo dveh kmečkih lop).

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi šestega odstavka 50. člena ZGO-1 in enajstega odstavka 29. člena ZVKD-1. Šesti odstavek 50. člena ZGO-1 določa, da če soglasodajalec ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča, se zahteva za izdajo projektnih pogojev šteje kot zahteva za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja. Podobno določba enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1, in sicer, da če zavod že na podlagi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, se vloga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Zavod na podlagi te ugotovitve zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja.

8. Že iz besedila citiranih določb nedvomno izhaja, da sta lahko podlaga le za zavrnitev zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, ne pa kulturnovarstevnih pogojev, na kar se nanaša izpodbijana odločba, kakor pravilno opozarja tožnik. Ker je toženka na podlagi navedenih določb namesto kulturnovasrvenega soglasja z izpodbijano odločbo (izrekom) zavrnila zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, za takšno odločitev pa tudi ni druge zakonske podlage, je nezakonita in jo je potrebno odpraviti že iz tega razloga. Ker se o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank odloči v izreku odločbe (prvi odstavek 213. člena ZUP) in samo ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen, se drugostopenjski organ ne more uspešno sklicevati na obrazložitev izpodbijane odločbe, iz katere naj bi izhajalo, da je odločeno o zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja. Navedeno kaže tudi na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Glede na nesporne ugotovitve drugostopenjskega organa v odločbi, da je tožnikovo vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev prejel 12. 9. 2014, prvostopenjski organ pa je o njej prvič odločil 26. 11. 2014, pa tožnik pravilno opozarja tudi na zakonsko fikcijo iz devetega odstavka 29. člena ZVKD-1, ki določa, da se šteje, da pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja niso potrebni, če zavod pogojev ni izdal v 30 dneh od vložitve vloge za izdajo pogojev. Podobno določa tudi ZGO-1, ki v sedmem odstavku 50. člena določa, da če pristojni soglasodajalec projektnih pogojev ne izda v predpisanem roku, se šteje, da je soglasje dano. Dokaz o vložitvi zahteve za izdajo projektnih pogojev je potrdilo o oddani zahtevi iz prvega odstavka tega člena. Pri tem ZGO-1 za izdajo projektnih pogojev določa še krajše roke, kot ZVKD-1 (za zahteven objekt 15 dni, za manj zahteven objekt 10 dni (drugi odstavek 50. člena), za izdajo projektnih pogojev v varovalnih območjih 15 dni za vse vrste objektov (tretji odstavek 50. člena)).

10. Zato se ob nesporni ugotovitvi, da je tako od vložitve zahteve (5. 9. 2014), kot od datuma, ko je toženka zahtevo prejela (12. 9. 2014), do izdaje prve odločbe v predmetni zadevi (26. 11. 2014) preteklo več kot 30 dni, in da organ v tem roku ni niti izdal kulturnovarstvenih pogojev za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZVKD-1, niti ni zavrnil izdaje kulturnovarstvenega soglasja na podlagi enajstega odstavka iste določbe, šteje, da pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja v obravnavnem primeru niso podani in da je poseg dopusten brez pogojev. Vzpostavi se torej zakonska fikcija izdanega soglasja. Zato ni pogojev za naknadno vsebinsko odločanje o zadevi in posledično zavrnitev kulturnovarstvenega soglasja na podlagi enajstega odstavka 29. člena ZVKD-1, po katerem se vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrne, ker poseg ni dopusten ali mogoč, ampak lahko organ dejstvo, da je do fikcije izdanega soglasja prišlo le ugotovi z ugotovitveno odločbo. Iz istega razloga sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu in tožniku samo izdalo kulturnovarstvenega soglasja.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).