Jedro

Ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena OZ, za tovrstne terjatve pa velja petletni zastaralni rok.

Izrek

I.Pritožbe pravdnih strank in stranskega intervenienta se zavrnejo ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdne stranke in stranski intervenient nosijo vsak svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 2.821,90 EUR z zakonskimi obrestmi od 18. 9. 2016 dalje, znesek v višini 2.986,92 EUR z zakonskimi zamudnimi od 28. 10. 2016 dalje, znesek v višini 2.530,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2016 dalje, znesek v višini 2.195,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje, znesek v višini 2.565,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2017 dalje, znesek v višini 3.141,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2017 dalje, znesek v višini 3.342,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje, znesek v višini 3.035,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2017 dalje, znesek v višini 2.387,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2017 dalje, znesek v višini 2. 532,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje, znesek v višini 2.460,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje, znesek v višini 2.819,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2017 dalje, znesek v višini 4.290,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2017 dalje, znesek v višini 4.057,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2017 dalje, znesek v višini 2.251,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 dalje, znesek v višini 2.381,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2017 dalje, znesek v višini 2.587,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2018 dalje (prvi odstavek I. točke izreka).

2.Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (pribitek 22 % DDV na vsak račun ter zakonske zamudne obresti od vsakega posameznega računa med šestim dnem od dneva izdaja račune in 31 dnem od dneva izdaje račune) je kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka).

3.Toženi stranki je naložilo, da tožeči plača stroške postopka v višini 5.761,87 EUR (II. točka izreka) in tožeča stranka je dolžna plačati stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 433,86 EUR (III. točka izreka).

4.Zoper takšno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči pa naloži plačilo stroškov pritožbe.

5.Pritožbo je vložil tudi stranski intervenient v delu, v katerem tožena stranka ni bila uspešna, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico.

6.Na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani je vložila odgovor tožeča stranka, ki je predlagala, da ju višje sodišče zavrne.

7.Prav tako je pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje vložila tožeča stranka in sicer zoper III. točko izreka zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in višjemu sodišču predlagala, da odločbo v III. točki izreka spremeni tako, da stroškovni zahtevek stranskega intervenienta zavrne s stroškovno posledico.

8.Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila stranski intervenient in toženka ter predlagala, da jo višje sodišče zavrne s stroškovno posledico.

9.Pritožbe niso utemeljene.

Glede ugotovitev sodišča prve stopnje in materialno pravne podlage

10.Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da sta pravdni stranki z notarskim zapisom SV 402/11 z dne 2. 6. 2011 sklenili najemno pogodbo za prostore, ki se nahajajo v rumeni stavbi B. na naslovu C. Kompleks je razdeljen na modro, rumeno in rdečo stavbo. Pogodba je bila sklenjena za določen čas 20-tih let, pri čemer je najemno razmerje pričelo teči 1. 9. 2011. Dogovorjena je bila mesečna najemnina v višini 26.734,00 EUR.

11.Med drugim sta se pravdni stranki v 6. členu najemne pogodbe dogovorili, da je najemnik prostorov oziroma vsakokratni uporabnik prostorov dolžan plačevati dejansko obračunane obratovalne stroške, ki odpadejo na skupne prostore in naprave ter parkirne površine iz 2. in 3. člena najemne pogodbe in sicer največ v višini 1,50 EUR/m2 s pribitkom DDV, pri čemer se ti stroški obračunajo na kvadraturo prostorov. V drugem istega tega člena je določeno, da stroške upravljanja, vzdrževanja in hišne oprave najemodajalec prefakturira najemniku oziroma uporabnikom in sicer po dejansko izstavljenem računu upravnika A. d. o. o. (v nadaljevanju A.), s pribitkom DDV. Stroški se redno mesečno poravnavajo za tekoči mesec in sicer na podlagi izstavljenega računa.

12.Iz 5. člena najemne pogodbe izhaja še, da v ceno najema niso vključeni obratovalni stroški (stroški čiščenja, rednega vzdrževanja, varovanja in ogrevanja v najem danih prostorov, stroški električne energije, vodarine, odvoza odpadkov, stroški telekomunikacijskih storitev, interneta in drugo, stroški zavarovanja prostorov in ostali stroški vezani na najete prostore in naprave). V prvem odstavku 6. člena najemne pogodbe pa je določeno, da je poleg stroškov navedenih v 5. členu pogodbe, najemnik dolžan plačevati tudi dejansko obračunane obratovalne stroške, ki odpadejo na skupne prostore in naprave ter parkirne površine iz 2. in 3. alineje 2. člena najemne pogodbe in sicer največ v višini 1,5 EUR/m2 plus DDV. Ti stroški se obračunajo glede na kvadraturo prostorov iz 2. in 3. alineje drugega člena najemne pogodbe. V drugem odstavku je tudi določeno, da stroške upravljanja, vzdrževanja in hišne oprave iz prejšnjega odstavka najemodajalec prefakturira najemniku in sicer po dejansko izstavljenem računu upravnika A.

13.Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje, katere stroške je na podlagi najemne pogodbe tožena stranka dolžna plačevati in v kakšni višini. Toženi stranki so bili sporni delilniki, na podlagi katerih se stroški obračunavajo. Menila je, da so ji bili nekateri stroški zaračunani neupravičeno in neutemeljeno ter so pretirani po višini. Tem navedbam se pridružuje tudi stranski intervenient.

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik A. zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in za tovrstne terjatve velja petletni zastaralni rok.

15.Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bilo do leta 2014 obračunavanje stroškov za toženo stranko nesporno in jih je sproti tudi plačevala, kljub temu, da je obračunavanje stroškov takrat potekalo na povsem enak način kot v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega postopka z vpogledom v listine in zaslišanjem prič ugotovilo, da so bili obračuni stroškov pravilni.

Glede pritožbenih razlogov tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani

14.Glede zastaranja ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke in stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatve iz računov št. 1600575 z dne 18. 8. 2016, št. 1600650 z dne 27. 9. 2016, št. 1600727 z dne 25. 10. 2016 in št. 1600802 z dne 22. 11. 2016 niso bile zastarane, saj prefakturirani stroški v konkretnem primeru ne morejo imeti pravne narave verzijskega zahtevka, ker jih tožeča stranka ne zalaga dobavitelju. Kot je namreč razvidno iz priloženih računov tožeče stranke in dobavitelja, je tožeča stranka toženi stranki določila rok plačila pred zapadlostjo računa dobavitelja, kar pomeni, da tožeča stranka ni zalagala stroškov. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ozr. A. zalagala stroške dobaviteljev iz lastnih sredstev (primeroma glej priloge A74 do A77). Pritožnica ni konkretizirano navajala (npr. kateri računi in kateri dobavitelji), da trditve tožeče stranke o zalaganju stroškov dobaviteljem in predloženi dokazi ne izkazujejo tega, da je stroške zalagala iz lastnih sredstev in da torej ne gre za neupravičeno obogatitev in s tem daljši petletni zastaralni rok. Glede trditve, da terjatve iz naslova najemnine zastarajo v treh letih in je zato takrat zastarala tudi stranska terjatev, kamor spadajo stroški, pa je povsem napačna, saj ne drži, da bi bili stroški upravljanja in obratovanja stranska terjatev pri najemni pogodbi. Imajo povsem samostojno subjektiviteto, na kar nenazadnje kaže dejstvo, da so v tem in drugih postopkih samostojno vtoževani.

15.Glede stroškov upravljanja tožeča stranka in stranski intervenient navajata, da upravnik A. ne more upravljati zgolj in samo z rumenim delom stavbe, temveč da upravlja s celotno stavbo, torej tudi z modrim delom stavbe. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbe v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pogodbe o upravljanja B., enako tudi ne do elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, ki jo je v spis vložila tožena stranka, ampak je povsem nekritično sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranke, ki je seveda zainteresiran za njemu ugoden izid spora. Sodišče tudi ni kritično presodilo pričanja D. D., direktorice upravnika A., ki je svoj mandat nastopila veliko kasneje, kot je bila sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da takšni dogovori, s katerimi A. izdaja dobropise, niso običajni in zanje ni nobene podlage. Navedla še je, da tudi za modri del stavbe izvajajo določena opravila. Stranski intervenient navaja, da so zanj sporni le stroški, ki jih je upravnik A. zaračunal tožeči stranki količinsko kot en kos, to je storitev upravljanja, kot tudi stroški, ki jih je upravnik zaračunal tožeči stranki v deležu 25,77 %, kar je na svojih računih prikazal kot solastni delež 2, medtem ko ostali stroški, ki jih je zaračunal v deležu 18,86 % solastni delež 1, niso sporni, ker je te druge stroške v deležu 6,14 % upravnik zaračunal posebej tožeči stranki z ločenimi računi in jih tožeča stranka ni zaračunala naprej toženi stranki. Ponavlja enako kot tožena stranka, da iz elaborata izhaja, da se ni obračunavalo le po prostorih rumene stavbe.

16.Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje opravilo temeljito dokazno oceno glede izvedenih dokazov. Pravilno je tudi opozorilo, da je bilo do leta 2014 (torej tri leta od sklenitve pogodbe) obračunavanje vseh stroškov za toženo stranko nesporno in jih je sproti plačevala, čeprav je obračunavanje stroškov takrat potekalo na povsem enak način, kot je potekalo v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje glede pravilnega obračuna stroškov upravljanja. Sodišče prve stopnje je tudi poglobljeno v točkah 29., 30. in 31. obrazložitve pojasnilo, da so obračuni tožeče stranke oziroma A. pravilni in da se nanašajo zgolj na rumeno stavbo, ki jo uporablja tožeča stranka in pritožbene trditve ne omajajo te dokazne ocene. Pravilno sodišče prve stopnje tudi opozarja, da je življenjsko nelogično, da bi upravnik A. namerno škodoval in sodeloval pri goljufiji na škodo svojega večinskega lastnika, ki je tožena stranka, upoštevaje dejstvo, da ima tožena stranka odločilni vpliv pri imenovanju njenih ključnih odgovornih oseb. Konkretnih pritožbenih razlogov, zakaj naj bi bili razlogi sodišča prve stopnje glede stroškov upravljanja (pri posameznih računih) nepravilni pa pritožnika nista podala. Trditve, da bi iz elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, po katerem modri del stavbe ni samostojna stavba, in iz pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem in obratovanjem poslovne hiše B., iz katere izhaja, da je A. upravnik celotne stavbe, pa same po sebi ne pomenijo, da je tožeča stranka oziroma A. napačno obračunavala stroške upravljanja (in tudi preostale stroške) toženi stranki. Ne glede na navedeno je namreč tožeča stranka konkretno pojasnila, kako je obračunavala stroške in je bilo to tudi za toženo stranko do leta 2014 nesporno. Poleg tega iz točke 29. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da A. upravljanja za modri objekt ne zaračunava, opravlja pa delitev stroškov energije elektrike in ogrevanja (l.št. 186. spisa, izpovedba zakonite zastopnice A.). Upravnik modrega objekta, ki je povsem ločen, je E. d. o. o. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem in obratovanjem poslovne hiše z B. v ... iz leta 2006, iz katere izhaja, da je A. upravnik celotne stavbe, torej tudi modrega dela, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tožnica ne navede točno, iz katere določbe navedene pogodbe naj bi to izhajalo. Poleg tega ni bistveno, upravnik katerih delov stavbe je A., pač pa ali je obračunavala pravilno kvadraturo za upravljanje. Sodišče prve prve stopnje je v 29. in 30. točki obrazložitve ugotovilo, da tožeča stranka toženi ne zaračunava stroškov za modro stavbo, ampak so ti predmet ločenih računov.

17.Glede preostalih stroškov, ki jih je tožeča stranka zaračunala toženi, je po mnenju pritožnic sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da sta se pravdni stranki dogovorili o delilniku, ter je bila toženka z njim seznanjena in je pri tem sledilo izpovedbi direktorja tožeče stranke F. F., kar po mnenju pritožnice ni pravilno, saj izpovedbe ni kritično ocenilo. Prav tako ni bilo kritično glede pričanj G. G. in H. H., medtem ko je dokaz uradni zaznamek I. I. z dne 12. 8. 2014 popolnoma napačno presodilo.

18.Pritožbeno sodišče odgovarja, da zgolj dejstvo, da priča ni izpovedala, tako kot si želi ena od strank, ne zadostuje, da bi sodišče njeno izpoved ocenilo kot neverodostojno. Konkretnih trditev, zakaj naj izpovedbi prič G. G. in H. H. ne bi bili verodostojni, pa pritožba ne poda. Zgolj posplošeno navržena trditev, da je bila po mnenju tožene stranke pri njej zaposlena G. G. negospodarna in neskrbna pri svojem delu glede potrjevanja prejetih računov tožeče stranke, pa ne zdrži resne presoje. Dokaz, ki ga ponuja tožena stranka, je uradni zaznamek I. J. prej I. I. z dne 12. 8. 2014, ki pa ne pretehta ostalih dokazov, kot jih je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Le-to je v dokaznem sklepu vpogledalo vse predložene listine, tudi uradni zaznamek I. J. prej I. I. z dne 12. 8. 2014, ni pa se v sodbi posebej izrekalo o tem dokazu, saj to ni potrebno (četrti odstavek 324. člena ZPP). Tudi sicer pritožnica ne navede, kaj naj bi uradni zaznamek konkretno pomenil glede delilnika. Navaja zgolj, da pričanje direktorja tožene stranke ni prepričljivo, ne pojasni pa konkretno v čem. To, da naj bi se direktor tožnice zavezal, da bo dodatno pojasnil način obračunavanja, česar pa naj nikoli ne bi storil, je povsem pavšalno in ne vpliva na dokazno oceno njegove izpovedbe, poleg tega so drugi dokazi (izpovedbe prič G. G., H. H., D. D.) potrdili, da je bila toženka seznanjena z delilnikom. Ne nazadnje je dejstvo, da je bila tožena stranka seznanjena z delilniki, pravnomočno ugotovljeno že v drugi zadevi Višjega sodišča v Ljubljani sicer I Cpg 378/2021 (točka 9. obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21. 2. 2023), v kateri se zahtevek tožnice na plačilo stroškov od toženke nanaša na drugo obdobje, v bistvenem dejanskem stanju in pravni podlagi pa je zadeva enaka.

19.Glede stroškov tekočega vzdrževanja, ki ga izvaja upravnik A., velja po mnenju stranskega interventnega enako kot glede stroškov upravljanja. Tudi tukaj so po njegovem mnenju delilniki napačni. Glede stroška električne energije hlajenja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo delilnike. Obstajajo namreč tudi drugi prostori v lasti tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni vzela v najem, in v zvezi s katerimi prav tako nastajajo stroški oziroma konkretni strošek električne energije hlajenja. V dokaz navedenih dejstev je stranski intervenient predlagal izvedenca gradbene stroke in strojne stroke, ki bi po pregledu inštalacij lahko potrdila, da se s hladilnim medijem iz centralnega hladilnega sistema stavbe ogrevajo tudi posamezni deli v lasti tožeče stranke, ki niso bili oddani v najem toženi stranki (modra stavba). S tem je sodišče prve stopnje naredilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni postavilo izvedencev.

20.Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje podalo obširno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov toženke s postavitvijo izvedenca gradbene in strojne stroke (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe dokaza ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive razloge. Sodišče prve stopnje je podrobno in konkretizirano (točka 15. obrazložitve) pojasnilo razloge za zavrnitev teh dokazov. Med drugim je navedlo, da je bila najemna pogodba podpisana in to v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Pred sklenitvijo najemne pogodbe sta intenzivno sodelovali obe pravdni stranki, torej tudi tožena stranka. Kolikor so bila v zvezi z najemno pogodbo in v zvezi s tem z obračunavanjem porabe električne energije glede hlajenja odprta sporna vprašanja, tožena stranka ni pojasnila, kaj je storila pred podpisom najemne pogodbe, da bi se ta vprašanja v zvezi z delitvijo stroškov razčistila. Bistveno je tudi, da za toženo stranko v prvih treh letih po sklenitvi najemne pogodbe, delilniki niso bili sporni in je vse stroške, ki jim sedaj ugovarja, plačevala. Pritožbeno sodišče tako soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaza z izvedencema strojne in gradbene stroke.

Glede pritožbe tožeče stranke

21.Iz pritožbe tožeče stranke izhaja, da meni, da je sodišče prve stopnje napačno uparabilo materialno pravo, ko je obračunalo stroške stranskega intervenienta in ji jih naložilo v plačilo. Primarno meni, da je bilo napačno, da je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo K.

22.Določba 199. člena ZPP določa, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. Zoper odločbo, s katero sodišče dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe, pač pa je mogoča pritožba zoper končno odločbo (tretji odstavek 200. člen ZPP).

23.Tožena stranka je sodišču prve stopnje predlagala, da v predmetni postopek kot stranskega intervenienta povabi K., ki je uporabnik prostorov v rumenem delu. Stranski intevenient je podal prijavo stranske intervencije, s katero je soglašala tožena stranka in o kateri je bila obveščena tudi tožeča stranka (vročilnica, redna številka 23). Tožeča stranka ni nasprotovala stranski intervenciji ne v pripravljalni vlogi (red. št. 26) pred prvim narokom, niti na prvem naroku. Še več, v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2022 je izrecno prerekala navedbe stranskega intervenienta v njegovih vlogah z dne 12. 7. 2022 in stranski intervenciji ni oporekala, pač pa se je z njim spustila v razpravljanje. Sodišče prve stopnje je tako na naroku 13. 7. 2022, na katerem je bila prisotna tudi tožnica, s sklepom dovolilo stransko intervencijo. Tožeča stranka je prvič oporekala stranski intervenciji šele v pritožbi zoper končno odločbo, potem ko bi morala plačati stroške stranskega intervenienta. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem pravnega interesa stranskega intervenienta prepozne (337. člen ZPP), saj tožeča stranka ni navedla, zakaj jih ni navajala pred sodiščem prve stopnje, kjer bi lahko stranki ter stranski intervenient v kontradiktornem postopku izmenjali stališča o obstoju pravnega interesa za njegovo stransko intervencijo.

24.Smisel stranske intervencije je, da stranski intervenient, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Zato mu daje pravni sistem možnost, da na ena strani nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija, in na drugi strani tudi možnost, da se s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Brez vključitve v pravdo s prijavo intervencije ne more zagotoviti, da bo stranko pri njenem nastopanju v civilni pravdi tudi učinkovito nadzoroval, saj ga sodišče ne bo obveščalo o poteku pravde.

25.Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo stroške stranskega intervenienta in jih naložilo v plačilo tožeči stranki. Iz teorije in prakse izhaja, da je subjekt stroškovnega zahtevka stranski intervenient, ki pa je lahko le upravičenec ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke se ravna po enakih merilih kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil. Če glavna stranka v pravdi uspe, mora nasprotna stranka povrniti stroške tudi stranskemu intervenientu, če pa glavna stranka v pravdi le deloma uspe, kot je bilo v tem primeru, ko je bil uspeh tožene stranke 11%, pa sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da nasprotna stranka in stranski intervenient krijeta vsak svoje stroške ali pa naloži nasprotni stranki naj povrne stranskemu intervenientu ustrezen del stroškov, kar je storilo sodišče tudi v tem primeru.

Sklepno

26.Glede na vse navedeno pritožbe pravdnih strank in stranskega intervenienta niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jih je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje delu potrdilo (353. člen ZPP).

27.Stranki in stranski intervenient s pritožbami niso uspeli, zato nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Odgovori na pritožbo pa niso bili potrebni za odločitev sodišča druge stopnje in zato ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Višje sodišče v Ljubljani je že odločalo v sporu (I Cpg 378/2021) med pravdnima strankama o plačilu stroškov iz citirane najemne pogodbe, vendar za drugo obračunsko obdobje in sicer za čas od september 2014 do julij 2016, v tu obravnavanem primeru pa gre za obdobje od september 2016 do januar 2018.

2Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije v 391/02, točka 4.

3Glej tudi Ude, L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2010, stran 269.

4Pritožbeno sodišče pripominja, da je upoštevaje sodno prakso (VSRS II Ips 262/2000) stranski intervenient upravičen opravljati pravdna dejanja in s tem zahtevati plačilo lastnih stroškov tudi, če o stranski intervenciji ni odločeno, vse do tedaj, dokler sodišče ne izda sklepa o zavrnitvi intervencije.

5Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2010 str. 33 in naslednja ter VSL sklep Cpg 452/2019.

6Podobno glej VSRS II Ips 262/2000 in VSL Cpg 452/2019.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -