Jedro

Če ni soglasja solastnikov, da se zaradi vlaganj poveča solastni delež enega od solastnikov in če vlaganja niso takšna, da predstavljajo novo stvar, opravljena adaptacijska dela ne vplivajo na stvarnopravna razmerja med solastniki.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov M. in E.P., da sta solastnika do 5/6 stanovanjske hiše z dvoriščem v J. 39, pri čemer je solastninski delež M.P. 4/6 in E.P. 1/6 ter podredni tožbeni zahtevek po tožbi M.P. da je lastnica navedene nepremičnine do 5/6, zato je toženka dolžna izstaviti tožnikoma oziroma tožnici listino za vknjižbo solastninske pravice v zahtevani višini v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, da je solastnica do 2/3 stanovanjske hiše z dvoriščem, zato je tožnica dolžna izstaviti za zemljiško knjigo primerno listino zaradi vknjižbe navedenega solastniškega deleža. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnika izpodbijata odločitev o zavrnitvi njunih tožbenih zahtevkov in uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjujeta, da je toženka sprva zatrjevala vlaganja le do leta 1989, to je do poroke tožnikov, pozneje pa je svoje stališče spremenila in vložila nasprotno tožbo ter zatrjevala svoja vlaganja tudi po poroki tožnikov. Sodišče se do teh sprememb v navedbah toženke ni opredelilo in ni ugotovilo, katera dela so bila opravljena s strani toženke. Zaradi spremembe navedb pa obstaja vsaj dvom v verodostojnost toženke. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek, ker ni nastala nova stvar, saj je prezrlo določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), da solastnik z vlaganji v solastno nepremičnino pridobi večji delež. Gre za pridobitev lastninske pravice po zakonu, zato ni potrebna nobena pogodbena podlaga. Po mnenju pritožnikov je obstajal dogovor za obnovo in dograditve, ki je bil realiziran, zato je nastala pravno priznana solastnina v razmerju, določenem v ustnem dogovoru glede na vrednost vložkov. Po mnenju pritožnikov pa niso pravilno odmerjeni stroški, saj je vrednost spora po tožbi 8.345,85 EUR, po nasprotni tožbi pa 47.500,00 EUR, zato bi bila pravilna odločitev takšna, da bi morala toženka tožnikoma povrniti del pravdnih stroškov. Pritožnika zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženka izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi in prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da se ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni pravne podlage za večji delež v določbah ZTLR, ker ni bila ustvarjena nova stvar, pač pa je šlo le za obnovo in adaptacije, čeprav obsežne. Sodišče bi moralo uporabiti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je veljal v času vložitve tožbe in ne določbe ZTLR. Toženkina adaptacijska in vzdrževalna dela so bila tako obsežna in pomembna, da je zahtevek po povečanju njenega solastninskega deleža utemeljen. Tožnica je priznala izvedbo del, ki so bila obsežna in opravljena z njenim dovoljenjem. Vrednost nepremičnine se je povečala, zato je stališče prvostopnega sodišča, da to ni podlaga za spremembo stvarnopravnih razmerij med solastnicama, napačno.

Pritožbi sta bili v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročeni nasprotnima strankama, vendar nobena od njiju ni vložila odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje bo v tej odločbi zaradi lažjega razumevanja tožnika in toženca po nasprotni tožbi poimenovalo kot tožnika, toženko in tožnico po nasprotni tožbi pa kot toženko.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov iz obeh pritožb ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj dejanskih ugotovitev noben od pritožnikov obrazloženo ne izpodbija. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta tožnica in toženka postali solastnici nepremičnine, ki v naravi predstavlja kmetijo s stavbami, v letu 1972, ko je umrl njun oče oziroma mož. Tedaj je bila tožnica stara šele šest let. Povsem logična je presoja, da je v času, ko tožnica še ni bila sposobna za pridobitno delo, vsa potrebna dela na kmetiji in obnove v objekte opravila, organizirala in financirala toženka. Tožnica ni zanikala, da so bila že v času, ko sta na kmetiji živeli z mamo sami, opravljena nekatera adaptacijska in vzdrževalna dela, prizidana je bila tudi garaža. Ko se je tožnica poročila, sta se z možem odločila za večji poseg na obstoječi hiši, vendar so bila vsa gradbena dela izvedena v okviru obstoječih gabaritov z namenom izboljšati kvaliteto bivanja in povečati stanovanjsko površino, ki je bila potrebna za nove družinske člane, saj imata tožnika štiri otroke. V času izvajanja gradbenih del tako v organizaciji toženke kot po letu 1989 v organizaciji tožnikov, je v družini vladalo medsebojno razumevanje njenih članov. Živeli so v skupnem gospodinjstvu, skupaj obdelovali kmetijo in po svojih močeh pomagali drug drugemu. Povsem logično je, da je ob takšnem stanju obstajalo soglasje toženke, da hči in zet preuredita hišo v skladu s potrebami njune družine. Enako je tudi za dela, ki so bila opravljena s strani matere v času, ko je bila tožnica že polnoletna, obstajalo njeno soglasje za vlaganje v solastno nepremičnino. V času hčerine mladoletnosti toženka sicer ni iskala odobritve Centra za socialno delo za posle v zvezi z upravljanjem solastne nepremičnine, vendar tudi če bi ga, verjetno ne bi bilo problemov, saj je šlo za povečanje in ne zmanjšanje vrednosti nepremičnine, ki je bila v solasti matere in hčere.

Kljub navedenim ugotovitvam glede soglasja solastnic, da se na hiši opravijo obsežna gradbena dela, enkrat s strani toženke, nato pa s strani tožnice in njenega moža, pa niti tožnica, niti toženka le zaradi vlaganj v solastno nepremičnino ni mogla spremeniti solastninskih deležev brez soglasja druge solastnice. Za spremembo solastninskih deležev ne zadošča namreč le soglasje, ki je po določbi 4. odstavka 15. člena ZTLR bilo potrebno za večja popravila, ki predstavljajo posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Sprememba solastninskega deleža namreč pomeni prenos lastninske pravice od enega solastnika na drugega, o čemer mora obstajati dogovor solastnikov, ki pa ga v konkretnem primeru med solastnicama nedvomno ni bilo, saj obstoj takšnega dogovora nobena od strank niti ne zatrjuje. Soglasje o izvršitvi gradbenih del na solastni nepremičnini, na katerega se sklicujejo pritožniki tudi v pritožbah, namreč ne zadostuje za spremembo stvarnopravnih upravičenj. V času izvajanja gradbenih posegov v solastni hiši je stvarnopravna razmerja urejal ZTLR, pred njim pa so se uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), zato je kljub dejstvu, da sta bili obe tožbi vloženi po uveljavitvi SPZ, glede na določbo 266. člena SPZ, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedena predpisa kot materialno podlago za presojo obravnavanih spornih razmerij. Tudi za povečanje solastninskega deleža mora obstajati ena od pravnih podlag, ki sta jih ali ODZ ali ZTLR predpisovala za pridobitev lastninske pravice, to je zakon, pravni posel ali dedovanje. Ugotovljeno je že bilo, da soglasja med solastnicama o tem, da se spremenijo solastni deleži na račun opravljenih vlaganj, ni bilo, zato pravni posel ne more predstavljati podlage za pridobitev lastninske pravice v večjem deležu, ne za tožnico, ne za toženko. Tudi dedovanje v obravnavanem primeru že pojmovno ne more biti podlaga za pridobitev večjega solastninskega deleža. 21. člen ZTLR določa načine pridobitve lastninske pravice po po samem zakonu. Med njimi so tudi ustvaritev nove stvari, spojitev in pomešanje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravno presojo prvostopnega sodišča, da z adaptacijskimi in vzdrževalnimi deli ter delno dograditvijo garaže kot pomožnega prostora k hiši, pa čeprav je šlo za obsežno obnovo, ni nastala nova stvar, kar je tudi po 1. odstavku 23. člena ZTLR eden od potrebnih pogojev za tak način pridobitve solastninske pravice. Kljub dejstvu, da se je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj povečala, pa v primeru, da ne nastane nova stvar, ni podlage za pridobitev lastninske pravice ali povečanje solastninskega deleža na podlagi katerekoli od podlag, ki jih predvideva 21. člena ZTLR. Kot novo stvar je namreč mogoče opredeliti stvar le v primeru, kadar je izkazana njena istovetnost in jo je mogoče ločiti od vseh drugih stvari, saj le povečanje vrednosti nepremičnine ne zadostuje. Trditev v tej smeri pa nobena od pravdnih strank ni postavila. Odločitev prvostopnega sodišča je glede na navedeno materialnopravno pravilna in se pritožniki s trditvami o tem, da izvedena obsežna adaptacijska dela v soglasju z drugo solastnico predstavljajo podlago za zahtevani večji solastninski delež, ne morejo izpodbiti, saj so v nasprotju z odločilnimi dejanskimi okoliščinami in uveljavljanimi materialnopravnimi izhodišči. Tožnika sta ob vložitvi tožbe navedla vrednost spornega predmeta v višini 2.000.000,00 SIT oziroma sedaj 8.345,85 EUR. Ker je tožena stranka takšni višini spornega predmeta ugovarjala, je Okrajno sodišče v Kočevju, pri katerem je bila tožba vložena, ugotovilo svojo stvarno nepristojnost za odločanje o zahtevku in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1.4.2008 v skladu s pooblastilom iz 44. člena ZPP s sklepom določilo vrednost spornega predmeta v višini 45.000,00 EUR. Pritožbene trditve o tem, da je vrednost spora po tožbi 8.345,85 EUR so torej protispisne. Posledično pa je neutemeljena tudi graja odločitve o stroških postopka. Ob upoštevanju okoliščine, da pravdne stranke z zahtevki niso uspele, vrednost spora po obeh tožbah pa je bila skoraj enaka, je odločitev prvostopnega sodišča o tem, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka pravilna, saj temelji na določbi 3. odstavka 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da postopek na prvi stopnji, niti sodba nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve tožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosita sama, saj s pritožbo nista uspeli. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato odločanje o njih ni potrebno.