Jedro

Pravnomočna sodna poravnava na podlagi določila 17. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov.

Izvršilni naslov zoper tretjega, ki ima svoj pravni naslov za izvrševanje posesti, ki ni v povezavi z izvršilnim naslovom iz izvršilnega postopka, ne more učinkovati.

Tožnica bi s svojim motenjskim zahtevkom uspela le, če bi izkazala veljaven pravni naslov za posest obravnavanih nepremičnin, ki bi bil močnejši kot je izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da toženi stranki vzpostavita prejšnje posestno stanje na nepremičnini posamezni del št. 20 v stavbi 346 k.o. X (ID znak 000), ki v naravi predstavlja poslovne prostore v izmeri 486,70 m2 v 4. nadstropju stavbe na naslovu D. 1 v ..., tako da tožnici izročita ključe obstoječih ključavnic in ji omogočita nemoten vstop v poslovne prostore ter se jima v bodoče prepove na takšen način posegati v posest tožnice na navedeni nepremičnini (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi dopolnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo, s katerim je tožnica zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z vrnitvijo v izreku taksativno navedenih premičnin (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženih strank zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini posamezni del 20 v stavbi 346 k.o. X, ki v naravi predstavlja poslovne prostore v izmeri 486,70 m2 v 4. nadstropju tako, da toženca tožnici izročita vse ključe obstoječih ključavnic in tožnici omogočita nemoten vstop v poslovne prostore (III/1. točka izreka) ter se jima prepove v bodoče z zamenjavo ključavnic ali podobnimi ravnanji posegati v navedeno nepremičnino (III/2. točka izreka) ter tožnici vrniti v izreku taksativno naštete premičnine (III/3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki v 8ih dneh povrniti 728,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe in tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede prve toženke je sodišče v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da ravnanje prve toženke ni protipravno, saj je temeljilo na odločbi sodišča in na zakonu. Sodišče je s tem zaključkom zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zaključilo, da je prva toženka razpolagala z izvršilnim naslovom, z ozadjem sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov, pa se ni ukvarjalo. Zaključek sodišča, da naj bi prva toženka razpolagala z izvršilnim naslovom, je v nasprotju s trditvami tožnice, da sodna poravnava, ki je podlaga za predlog za izvršbo, v konkretnem primeru ne more predstavljati izvršilnega naslova za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Tožeča stranka je soglašala zgolj s tem, da sta prva toženka in D. d.o.o - v stečaju sklenili sodno poravnavo, s katero se je stečajni upravitelj D. d.o.o. - v stečaju zavezal prvi toženki izročiti sporne nepremičnine, medtem ko na podlagi dejstva, da D. d.o.o - v stečaju dejansko sploh nikoli ni bil posestnik teh nepremičnin, izvršitev take poravnave ni mogoča, zaradi česar ta ni izvršilni naslov. Da bi sodišče lahko (pravilno) odločilo o tem, ali je bilo ravnanje prve tožene stranke v skladu s predpisi ali ne, bi moralo pretehtati navedbe in dokaze tožnice o tem, ki je trdila nasprotno in se o njih opredeliti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče pa ni izvedlo niti vseh dokazov, ki jih je tožnica predlagala za ugotovitev zatrjevanih dejstev, niti vseh dejstev ni ugotavljalo. Celo izrecno je v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Okoliščine sklenitve sodne poravnave, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, s sklicevanjem na katerega sedaj druga toženka opravičuje svoje ravnanje, pa so za presojo protipravnosti ravnanja prve toženke še kako pomembne. Kot je tožnica pojasnila, družba D. d.o.o. - v stečaju sploh nikoli ni bila posestnik spornih nepremičnin, kar je bilo dobro znano tako stečajnemu upravitelju kot zakonitemu zastopniku družbe D. d.o.o. - v stečaju kot prvi toženi stranki. Slednja je namreč že ob sklenitvi pogodb o finančnem lizingu podala izrecno pisno soglasje lizingodajalcu I. d.o.o. za oddajo nepremičnini v najem družbi M. d. d. (sedaj N. d.o.o.). Družba I. d.o.o. je bila zgolj formalni lizingojemalec, z nepremičninami je ves čas upravljala in jih dajala v najem M. Čeprav je stečajni upravitelj D. d.o.o. - v stečaju obveznost izročitve nepremičnin obligacijskopravno lahko prevzel, pa bi jo lahko izpolnil le na način, da bi s tožbo zahteval izročitev nepremičnin od M. (oz. njenega pravnega naslednika) in dejanskih uporabnikov nepremičnin ter nato nepremičnine izročiti prvi toženki. Ob zavedanju, da D. d.o.o. - v stečaju nepremičnin ne more izročiti, dokler jih sam ne prevzame v posest, bi lahko prva toženka obveznosti iz sodne poravnave prisilno izvršila le na način, da bi z izvršbo stečajnega upravitelja D. d.o.o. v stečaju prisilila k pridobitvi posesti in nato njeni izročitvi prvi toženki (226. členu ZIZ, 212. člen ZIZ). Protipravnost ravnanja (zloraba) prve toženke je razvidna že iz dejstva, da bi morala družba D. d.o.o - v stečaju, če bi hotela prostovoljno izpolniti svojo obveznost iz sodne poravnave (česar očitno nikoli ni nameravala), zoper tožečo stranko vložiti tožbo na izpraznitev in izročitev nepremičnin, prva toženka pa je hotela s predlogom za izvršbo ta korak preskočiti. Da je šlo v zadevi za načrtovano zlorabo, potrjuje tudi zadnji odstavek 6. točke poravnave, v kateri se je prva toženka v primeru sodnega uveljavljanja izpraznitve nepremičnin v razmerju do D. d.o.o. - v stečaju odpovedala uveljavljanju stroškov in vseh drugih zahtevkov, iz česar brez slehernega dvoma izhaja, da sta se stranki zavedali, da D. d.o.o. - v stečaju nepremičnin ne more izročiti, saj jih nima v svoji oblasti. Sodišče prve stopnje pa je protipravnemu ravnanju prve toženke nudilo pravno varstvo in se ob tem postavilo na stališče, da od trenutka, ko obstaja neka sodna odločba ali sodna poravnava (ne glede na to, na katero stranko se nanaša), ravnanje upnika v izvršilni zadevi ne more biti protipravno, kar ne drži. Glede ravnanja drugega toženca sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je vsakršen sklep o izvršbi zadostna podlaga za to, da se izključi protipravnost izvršitelja. Temu seveda ni tako, kar je potrdilo tudi višje sodišče v sklepu z dne 25. 4. 2017. Naslovno sodišče pouka višjega sodišča iz sklepa z dne 25. 4. 2017 ni razumelo, saj je v obrazložitvi zapisalo, da pravica do posesti ni predmet pravde zaradi motenja posesti in se zato s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Vendar pa višje sodišče sodišču prve stopnje ni naložilo, da ugotavlja, ali ima tožnica pravico do posesti, temveč zgolj da ugotovi, na kateri pravni podlagi je tožnica posest pridobila. Če bi bila ta pravna podlaga v zvezi z izvršilnim naslovom, bi bil sklep o izvršbi lahko izvršen tudi zoper tožnico, sicer pa ne. S tem je sodišče prve stopnje poleg zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izpodbijani sklep o odločilnih dejstvih nima razlogov. Tožnica tako vztraja, da lahko izvršilni naslov učinkuje na tretjo osebo le v primeru, da je obveznost iz njega na kakšen način prešla na to tretjo osebo, za kar pa v konkretnem primeru v sklepu razlogov ni. V obravnavanem primeru je prva toženka sama podala soglasje k posestnemu stanju in celo dovolila oddajo nepremičnin v podnajem. Prva toženka pa ni niti trdila, da bi soglasje kdaj preklicala in to sporočila naslovniku ali pa da bi zoper posestnike vložila tožbo za izselitev in izpraznitev nepremičnine. Za ugoditev zahtevku zoper drugega toženca zadošča, da je njegovo ravnanje objektivno protipravno, ni potrebno da bi se drugi toženec protipravnosti svojega ravnanja zavedal. Glede postopanja drugega toženca izvršitelja je sodišče zavzelo napačno stališče, da drugi toženec ni bil dolžan uporabiti 118. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, saj naj bi tožnica ne zatrjevala pravice na nepremičnini. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru izpraznitve nepremičnine izvršilni naslov in sklep o izvršbi avtomatično učinkujeta zoper vse osebe, ki se v nepremičnini nahajajo, ne glede na to, kako so do nepremičnine prišle, je zmotno. Pri tem ne gre spregledati, da imajo pravno varstvo iz naslova motenja posesti tudi osebe, ki so posest pridobile brez pravnega naslova ali celo protipravno, zato mora to še bolj veljati za tiste, ki razpolagajo s pisnim soglasjem lastnika nepremičnine, ki nikoli ni bilo kakorkoli preklicano. Tožnica sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe izpodbija iz enakih razlogov kot odločitev o tožbenem zahtevku. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da zaradi izdane začasne odredbe v zadevi II P 622/2017 samo ne bi moglo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Prva tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Druga tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica vložila predlog za izdajo regulativne začasne odredbe in tožbo zaradi motenja posesti, v kateri je trdila, da sta prva toženka in drugi toženec protipravno motila njeno posest poslovnih prostorov v izmeri 486,70 m2 v 4. nadstropju stavbe na naslovu D. 1 v ... Trdila je, da je obravnavane poslovne prostore zasedala na podlagi najemne pogodbe sklenjene z lastnikom nepremičnine M. d.d. vse od jeseni 2004 do trenutka, ko sta ji toženki z motenjem posesti onemogočili uporabo teh prostorov. Prva toženka in drugi toženec sta se branila, da njuno ravnanje ni protipravno, ker temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi 4093/2016, s katerim je bila dovoljena predlagana izvršba (ki jo je predlagala prva toženka) z izpraznitvijo in izročitvijo poslovnih prostorov. Drugi toženec je sodni izvršitelj, ki je izvršbo opravljal. 6. Prva toženka je lastnica navedenih prostorov, ki je glede zadevnih nepremičnin sklenila pogodbo o finančnem lizingu z družbo I. d.o.o., katere pravni naslednik je družba D. - v stečaju (dolžnik v izvršilnem postopku). Prva toženka, lastnica in lizingodajalka, je od pogodbe o finančnem lizingu odstopila 7. 12. 2015 na naroku v pravdni zadevi XI Pg 4224/2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na katerem sta prva toženka in družba D. d.o.o. - v stečaju sklenili sodno poravnavo, s katero se je D. d.o.o. - v stečaju zavezala prvi toženki v roku 8 dni vrniti v posest vse nepremičnine, ki jih je imela v posesti na podlagi pogodbe o finančnem lizingu. Po pravnomočnosti sodne poravnave je prva toženka zoper družbo D. d.o.o- v stečaju vložila predlog za izvršbo in izdan je bil sklep o izvršbi z izpraznitvijo in izročitvijo poslovnih prostorov, ki je postal pravnomočen 14. 1. 2017. 7. Pritožbena navedba, da prva toženka ni razpolagala z izvršilnim naslovom za izpraznitev in izročitev obravnavane nepremičnine, ni utemeljena. Prva toženka je razpolagala z izvršilnim naslovom, ki je bil izdan zoper družbo D. d.o.o. - v stečaju. Pravnomočna sodna poravnava (v prilogi B3) na podlagi določila 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predstavlja izvršilni naslov, kar potrjuje tudi pravnomočen sklep o izvršbi.

8. Obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dopustnost sklenitve sodne poravnave med prvo toženko lastnico in lizingojemalcem D. d.o.o. - v stečaju, iz razloga, ker družba D. d.o.o. - v stečaju ni bila posestnik spornih nepremičnin, ni utemeljena, saj iz 8. člena prodajne pogodbe (A13), s katero je družba M. d.d. prostore prodala H. (pravnemu predniku prve toženke) izrecno izhaja, da kupec H. po plačilu kupnine prostore v posest izroči leasingojemalcu, to je družbi I., ki pa je pravni prednik družbe D. d.o.o.- v stečaju. Družba I. d.o.o. je v nadaljevanju navedene prostore z najemno pogodbo oddala družbi M. d.d., vendar s tem pravna prednica družbe D. d.o.o.- v stečaju, posesti prostorov ni izgubila, saj je obdržala posredno posest. 9. Prva toženka, ki je lastnica in lizingodajalka, ter lizingojemalec D. d.o.o. - v stečaju, sta po odpovedi pogodbe o finančnem lizingu sklenili sodno poravnavo (B3), s katero se je družba D. - v stečaju zavezala izprazniti obravnavane sporne prostore v 4. nadstropju na D. 1. Tretji člen omenjene sodne poravnave je izrecno določal najemnike, ki na podlagi najemnih pogodb zasedajo poslovne prostore v stavbi na naslovu D. 1 v ... (M. U. s.p., M. d.o.o., Center za socialno delo). Prav tako sta se stranki dogovorili, da se z dnem 1. 12. 2015 na prvo toženo stranko prenesejo najemne pogodbe iz 3. člena sodne poravnave, poleg njih pa tudi Pogodba o najemu poslovnih prostorov z najemnikom B. d.o.o. V 6. členu sodne poravnave sta stranki izrecno navedli, da nepremičnine, ki jih imajo v posesti najemniki iz 3. člena sodne poravnave, ostanejo v njihovi neposredni posesti. Kot izhaja iz določil pravnomočne sodne poravnave, tožnica med najemniki poslovnih prostorov, ni bila navedena.

10. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno upoštevalo, ko je štelo, da se avtomatično odstranitvena dejanja v izvršilnem postopku nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo in navedlo v sklepu z dne 25. 4. 2014, izvršilni naslov zoper tretjega, ki ima svoj pravni naslov za izvrševanje posesti, ki ni v povezavi z izvršilnim naslovom iz izvršilnega postopka, ne more učinkovati1. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v listine, na katerih je tožnica temeljila svojo pravico do posesti, a jih je štelo za pravno nepomembne. Tožnica bi s svojim motenjskim zahtevkom uspela le, če bi izkazala veljaven pravni naslov za posest obravnavanih nepremičnin, ki bi bil močnejši kot je izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP vpogledane priložene najemne pogodbe ocenilo. Iz najemnih pogodb (priloga A10, A11), ki jih je tožnica priložila v potrditev navedb, da je svojo posest na 486,70m2 poslovnih prostorov v 4. nadstropju na D. 1 v ... izvajala na podlagi veljavne najemne pogodbe sklenjene z M. d.d. leta 2004, izhaja, da se najemna pogodba iz leta 2004 v prilogi A10 nanaša na najem zgolj 29m2 poslovnih prostorov v 4. nadstropju na D. 1 v ..., prejšnja najemna pogodba tožnice sklenjena z M. d.d. iz leta 2002 (priloga A11) pa se nanaša na pisarniške prostore v medetaži v površini 22,90 m2; torej se nobena izmed najemnih pogodb tožnice ne nanaša na najem obravnavanih poslovnih prostorov v velikosti 486,70m2, ki so predmet zatrjevanega motilnega ravnanja. V pritožbi tožnica ni konkretno izpostavila najemne pogodbe, na kateri utemeljuje svojo pravico do posesti, ampak je izpostavila le, da je prva toženka s posestnim stanjem tožnice soglašala. Vendar te navedbe niso utemeljene, saj predložene najemne pogodbe, na katere se je tožnica sklicevala v postopku, navedenega ne izkazujejo (7. in 212. člen ZPP), prav tako navedeno ne izhaja iz vsebine pravnomočne sodne poravnave, ki tožnice ni štela med najemnike prostorov na D. 1.2

11. Drugi toženec je izvršbo opravljal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi I 4093/2016 z dne 27. 2. 2016, ki se je nanašal tudi na izpraznitev poslovnih prostorov, ki so predmet tega postopka. Ker tožnica pravnega naslova za izvajanje svoje posesti na obravnavanih poslovnih prostorih ni izkazala, so posledično neutemeljene pritožbene navedbe, ki drugemu tožencu očitajo protipravno ravnanje (kršitev določila 118. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

12. Iz enakega razloga (neobstoj pravnega naslova za posest prostorov) je pravilna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v postopku motenja posesti, saj tožnica verjetnosti svoje terjatve (272. člen ZIZ) ni izkazala.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, vendar z drugimi razlogi, kot jih je v razlogih navedlo sodišče prve stopnje (365. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), in sicer stroške odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk (tarifna številka 21/1 v zvezi s tarifno številko 18/2) ter materialne izdatke v pavšalnem znesku 2%, kar znaša 7,5 odvetniških točk, skupaj torej 382,5 odvetniških točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, ki znaša 0,4590 EUR, znaša nagrada za sestavo odgovora na pritožbo prve toženke 175,56 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV znaša 214,19 EUR, kar je tožnica dolžna prvi toženki povrniti v roku 8 dni od izdaje sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 glej 6. točko obrazložitve sklepa VSL I Cp 967/2017 z dne 25. 4. 2017 2 Sicer pa bo lahko tožnica navedene trditve o obstoju svoje pravice, ki preprečuje izvršbo, uveljavljala v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, kamor je bila tudi napotena potem, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani v izvršilni zadevi I 4093/2016 njen ugovor tretjega zavrnilo.