Jedro

Pogodbene obresti, višje od tistih, ki jih dovoljuje 1. odstavek 399. člena ZOR, niso dovoljene ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva.

V času sklepanja sporazuma strank dogovarjanje višine obrestne mere zamudnih obresti pri deviznih terjatvah oziroma terjatvah z valutno klavzulo ni bilo omejeno (prim. 3. odstavek 277. in 2. odstavek 400. člena ZOR), ampak prosto (prim. npr. odločbo VS RS opr. št. II Ips 266/2002). Zato sodno varstvo tudi ni bilo omejeno le na vpogledne obresti, razen če je posojilojemalec dokazal obstoj dejanskega stanu, ki ga abstaktno predvideva 141. člen ZOR, ko določa pogoje, kdaj se določena pogodba šteje za oderuško in zato nično.

Pri presoji dogovorjene obrstne mere zamudnih obresti bi bilo treba v okviru subjektivnega elementa dokazati tudi, da se je posojilodajalec zavedal, da nasprotni pogodbenik svoje obveznosti ne bo mogel izpolniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki izreka v delu, v katerem je bilo odločeno o ničnosti določila 1. odstavka 4. člena posojilne pogodbe z dne 13.11.1991, sklenjene med pravdnima strankama v obsegu, v katerem obrestna mera presega obrestno mero, ki jo banke priznavajo občanom za vloge na vpogled ter v 2., 3.,

4. in 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti

1. in 2. odstavka 4. člena posojilne pogodbe z dne 13.11.1991 in 1. člena pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 12.11.1991, ki sta ju sklenili pravdni stranki, in sicer v obsegu, v katerem presega znesek glavnice 9.000 DEM in v katerem obrestna mera presega obrestno mero, ki jo banke priznavajo občanom na vpogled. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da naj se ugotovi, da je tožnica celotno glavnico z obrestmi po obrestni meri, ki jo banke priznavajo občanom za devizne vloge na vpogled vrnila toženi stranki 13.5.1992 in da ji ničesar ne dolguje ter da naj se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah izbriše zastavna pravica vpisana pri vl.št. 81 k.o. D. pod dn.št. 1435/91, ki je bila vpisana na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Kranju, Enote na Jesenicah, opr.št. 1 I 1417/91 z dne 28.11.1991 v korist toženca. Tožnici je še naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 289.030,00 SIT.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo svojo odločitev na rešitev vprašanja, ali so obresti, ki so na podlagi posojilne pogodbe tekle od dneva plačila dalje oziroma 13% zamudne obresti, oderuške obresti ali ne. Pri tem je napačno presodilo, da tožnica ni dokazala ne subjektivnega ne objektivnega pogoja iz 141. člena ZOR. Napačna je ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da je k sklenitvi pogodbe botrovala njena stiska, ki naj bi jo toženec izkoristil. Denar je potrebovala za ureditev zadev v zvezi s tragično sinovo smrtjo.

Motor, za katerega je najela kredit od H. ji je pomagal odplačevati sin. Njegovih dohodkov po njegovi smrti ni bilo več, zato je bila tožnica prisiljena najeti kredit. Bila je v stiski, potrebovala je denar. Tega se ne da dokazati drugače, kot je to storila tožnica. Sodišče je tudi napačno presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati objektivnega pogoja. Očitno je, da predstavljajo 13% mesečne zamudne obresti 156% letne obresti in da gre za nesorazmerno korist na strani toženca. Kogentnost norme prepoveduje tako visoke zamudne obresti, stranke pa ne morejo spreminjati kogentnih določil. Sodišče bi moralo paziti tudi na ničnost pogodbenega določila, ki je določal 8% mesečne zamudne obresti. V skladu z določilom 399. člena ZOR bi moralo biti takšno določilo nično, saj so dogovorjene obresti presegale letne obresti v višini, kot jih daje banka varčevalcem za devizne vloge na vpogled. Tožnica je tožencu vrnila 10.243 DEM dne

13.5.1992, torej štiri tedne po dogovorjenem roku, s čimer je vrnila celotno glavnico in obresti, kar pomeni, da je svoj dolg po posojilni pogodbi poplačala. Vsakršna drugačne odločitev bi bila v nasprotju z načelom pravičnosti. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog z vpogledom v toženčevo dohodninsko napoved za leto 1992, iz katere bi bilo razvidno, ali je toženec prejeti dolg štel kot glavnico ali kot obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta pravdni stranki dne 13.11.1991, pred takratnim Temeljnim sodiščem v Kranju, Enoti na Jesenicah sklenili sporazum po takrat veljavnem 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) zaradi zavarovanja obveznosti iz posojilne pogodbe z dne

13.11.1991. Po navedenem določilu je sodišče v zapisnik ugotovilo sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zavaruje denarna terjatev (1. odstavek 251.c člena ZIP). Podpisani zapisnik o sporazumu strank ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP), kar pomeni, da zapisnik predstavlja pravnomočno ugotovitev o obstoju terjatve in pogojih (modalitetah) njene izpolnitve ter izvršilni naslov, ki v primeru, če terjatev ob dospelosti ni izpolnjena, postane izvršljiv in s čimer postane podlaga za predlog za prisilno izvršbo zavarovane terjatve. V obravnavani zadevi je toženec kot upnik štel, da tožnica (dolžnica) ni izpolnila svoje obveznosti ob dospelosti, zato je pred omenjenim sodiščem predlagal izvršbo za realizacijo svoje terjatve zavarovane s hipoteko. Tožnica (dolžnica po sporazumu) šteje, da je njena obveznost v celoti izpolnjena upoštevajoč, da sta določili iz posojilne pogodbe, ki se nanašata na višino obresti oziroma določata obrestno mero nični v delu nad višino vpoglednih obresti. Prav to je predmet tožbe v obravnavani zadevi.

V omenjenem sporazumu o zavarovanju z dne 13.11.1991 je med drugim tudi zapisano, "da je obrestna mera 8% in določena s posojilno pogodbo, ki je sestavni del te poravnave" (sporazuma). Sporazum se torej pri določanju obsega terjatve sklicuje na določila posojilne pogodbe o višini obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti in o metodi njihovega izračuna (1. in 2. odstavek 4. člena posojilne pogodbe) oziroma določa, da so njegov sestavni del. Z uveljavljanjem ničnosti navedenih določil posojilne pogodbe zato uveljavlja tudi ničnost sporazuma (izvršilnega naslova) v tem delu. Če ne bi bilo tako, tožnica ne bi mogla uveljavljati ničnosti pogodbenih določil, o katerih že obstaja sporazum z močjo sodne poravnave torej z učinki pravnomočnosti in izvršljivosti. To pa ne velja za določila pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 12.11.1991, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu pravilna. Enako velja tudi glede glavnice 9.000 DEM, saj prav taka (in ne višja) izhaja iz izvršilnega naslova.

Iz tožničinih tožbenih trditev izhaja (tožba in pripravljalna vloga z dne 16.2.2001), da uveljavlja ničnost pogodbenih določil o višini obrestne mere ker naj bi bile dogovorjene v nasprotju s kogentno pravno normo 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) po katerem pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati vpogledne, tudi če so dogovorjene višje obresti (1. in 4. odstavek 399. člena ZOR). Poleg tega razloga pa naj bi bilo sporno določilo pogodbe nično tudi zato, ker gre za situacijo iz 141. člena ZOR oziroma ker naj bi bila pogodba v tem delu oderuška.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da sta normi 1. in 4. odstavka

399. člena ZOR prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo varstvo posojilodalacem tudi glede obrestnih zahtevkov za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled (višje se lahko priznavajo le v primeru, če nista oba pogodbenika posameznika). Pri tem ni treba ugotavljati elementov oderuške pogodbe po 141. členu ZOR. Pogodbene obresti, višje od tistih, ki jih dovoljuje 1. odstavek 399. člena ZOR, niso dovoljene ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva.

Kot izhaja iz navedenega, to velja le za pogodbene obresti. O ničnosti teh izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov (ima jih le glede zamudnih obresti), čeprav tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Zaradi navedene pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato jo je bilo treba v tem delu v skladu z določilom 1. odstavka

354. člena ZPP razveljaviti in v enakem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot je bilo navedeno, določilo 399. člena ZOR določa le obrestno mero pogodbenih obresti, ne pa tudi zamudnih. V času sklepanja sporazuma strank dogovarjanje višine obrestne mere zamudnih obresti pri deviznih terjatvah oziroma terjatvah z valutno klavzulo, ni bilo omejeno (prim. 3. odstavek 277. in 2. odstavek 400. člena ZOR), ampak prosto (prim. npr. odločbo VS RS opr. št. II Ips 266/2002). Zato sodno varstvo tudi ni bilo omejeno le na vpogledne obresti, razen če je posojilojemalec dokazal obstoj dejanskega stanu, ki ga abstaktno predvideva 141. člen ZOR, ko določa pogoje, kdaj se določena pogodba šteje za oderuško in zato nično. To je v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali drugemu storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedeno določilo vsebuje subjektivni in objektivni pogoj, ki morata biti vselej podana kumulativno, in da je dokazno breme navedenih pogojev na strani tožnice. Pri tem je pravilno zaključilo, da že subjektivnega elementa ni dokazala. Pri tem ne gre le za vprašanje ali je tožnica bila v stiski ali težkem finančnem položaju, ampak tudi za vprašanje, ali je nasprotna stranka za to vedela oziroma bi morala vedeti in to tudi izkoristila. O tem tožnica ni postavila tožbenih trditev, iz navedb toženca pa celo izhaja, da ga je tožnica poiskala preko podjetja S. d.o.o. in mu sama ponudila pogoje, navedene v posojilni pogodbi.

Ni odveč tudi poudariti, da gre za presojo oderuškosti dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti, torej obresti, ki so objektivna posledica nepravočasne izpolnitve obveznosti oziroma kršitve pogodbe.

Če druga pogodbena stranka ne krši pogodbe in svojo obveznost izpolni ob zapadlosti, plačilo zamudnih obresti ne pride v poštev. To pomeni, da bi bilo treba v okviru subjektivnega elementa dokazati tudi, da se je posojilodajalec zavedal, da nasprotni pogodbenik svoje obveznosti ne bo mogel izpolniti. Tudi glede te okoliščine tožnica ni postavila nikakršnih dejanskih trditev. Glede na to, da je pogoj za oderuškost hkraten oziroma kumulativen obstoj tako navedenega subjektivnega elementa kot tudi obstoj nesorazmerne koristi, je odveč presojati pritožbeno trditev, da je šlo za očitno nesorazmerno korist. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti, kolikor te presegajo tiste, ki jih banke priznavajo občanom za hranilne vloge na vpogled. V tem delu je bilo zato treba pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

Ker sodišče ni presojalo tožbenega zahtevka glede ugotovitve ničnosti pogodbenih obresti, tudi ni bilo mogoče zaključiti, ali je tožnica svojo obveznost po omenjenem sporazumu o zavarovanju terjatve že izpolnila ali ne. Tako se izkaže tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod točko 2., 3 in 4 za nepravilno. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Navedena razveljavitev pa je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve (5. točka izreka izpodbijane sodbe). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in v zadevi ponovno odločiti.