Jedro

Prekinitev dejanskega življenja v R Sloveniji po 23.12.1990, pogojena s pripadništvom tuji armadi, pomeni, da oseba v R Sloveniji dejansko ni živela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je z odhodom z enoto JA v Republiko Srbijo oktobra 1991 prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji in s tem ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS).

Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je prišel v Slovenijo 1970 leta in je bil ves čas zaposlen v službi bivše JA, in sicer v mehanični delavnici v Sloveniji, kjer je opravljal poklic avtomehanika in tu pridobil čin zastavnika I. klase. Pri pristojni Teritorialni obrambi se je tožnik zanimal glede prestopa v TO, vendar so mu pojasnili, da ga ne morejo sprejeti, ker da je prestar. Tako je 25.7.1991 vložil prošnjo za starostno upokojitev. 24.10.1991 je zapustil Slovenijo z drugimi pripadniki JA. Med bivanjem v Srbiji je urejeval dokumentacijo za upokojitev, vendar zaradi nereda v JA teh podatkov ni bilo mogoče zbrati v kratkem času. Ob premestitvi administrativnih služb iz Slovenije se je tožnikova dokumentacija izgubila in je moral tožnik s pričami dokazovati, da je služboval v JA. Po premestitvi iz Slovenije v Srbijo je bil tožnik najprej v ..., po krajšem času pa je bil premeščen v ... Ker pa je izpolnjeval pogoje za upokojitev, je bil ves čas brez odločbe o razporeditvi in na čakanju, zato je tudi stanoval pri svojih starših v ... Ves čas je vzdrževal stike s svojo ženo in hčerko, na obisk pa je prihajal približno na 6 tednov, ker mu osebni dohodki, ki so se mu neredno izplačevali, niso dopuščali pogostejših obiskov. Ni bil nikoli aktivni pripadnik JA, saj je bil ves čas zaposlen v servisnih službah. Žena je Slovenka, prav tako tudi hčerka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja ugotovitve iz odločbe in sodišču predlaga, da potrdi zakonitost izpodbijane odločbe ter zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena ZDS, po katerem državljan druge republike nekdanje SFRJ pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih meseceh od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva RS na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je z odhodom z enoto JA v Republiko Srbijo oktobra 1991 prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Navedenemu dejanskemu stanju tožnik ne oporeka, ampak le navaja, da je z enoto JA zapustil Slovenijo, ker je vložil prošnjo za upokojitev in je zato v času, ko je prebival v Republiki Srbiji, urejal dokumentacijo za upokojitev. Od 1.4.1993 dalje je upokojen in živi skupaj z družino v Sloveniji.

Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljeno. Vsakršna fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu sicer še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toda odsotnost, ki pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja, tak značaj ima. Morebitna ponovna vrnitev v Slovenijo in nadaljevanje prebivanja v Sloveniji pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena navedenega zakona sploh ni imela namena urejevati. Vsekakor je po mnenju sodišča šteti takšno stanje za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji zaradi pripadništva nekdanji JA, ko je bilo od poveljstva te armade odvisno, kje naj pripadnik dejansko živi; to pa je bilo po njenem umiku iz Slovenije območje druge države. Pri tem ni bistveno, ali gre za aktivnega pripadnika ali za osebo zaposleno, v servisnih službah oziroma civilni službi tuje armade. Bistveno je, da se prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita 23.12.1990 dalje. Druge okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, na navedeno presojo same zase ne vplivajo.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).