Jedro

Za vsebino programa, ki ga razširja medij, je po zakonu odgovoren njegov izdajatelj. Za objavljene vsebine zato odgovarja izdajatelj medija in ne njegov lastnik, četudi slednji vpliva na izdajatelja medija. Gre za posebno zakonsko ureditev.

Ne glede na navedeno pa tudi za neposredno odgovornost novinarja analogno veljajo pravila, ki jih določa OZ tako za odgovornost delodajalca za delo delavca kot tudi za neposredno odgovornost delavca v takem primeru. Izdajatelj je tisti, ki mu pripadajo koristi iz opravljenega dela in je primarno odgovoren. Novinar opravlja delo zanj in je v razmerju do izdajatelja medija (oziroma odgovornega urednika) v podrejenem položaju. Oškodovanec lahko neposredno od novinarja, ki je pripravil sporni prispevek, zahteva povrnitev škode le, če je bila povzročena namenoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (3. in 4. točka izpodbijane odločbe) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 410,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (1) ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 2.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), (2) dovolilo spremembo tožbe (2. točka izreka), (3) zavrnilo zahtevek za solidarno plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in za objavo sodbe na spletnem portalu www... ter v oddaji ... (3. točka izreka), in (4) odločilo, da je tožnik toženkama dolžan povrniti stroške postopka (4. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper 3. in 4. točko izreka navedene sodbe, ki jo vlaga sam in po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče, da je lahko pasivno legitimiran le izdajatelj medija kot delodajalec v smislu 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker sta pojma delodajalec in delavec po tej določbi širša od opredelitve, ki velja v delovnem pravu, je bila pogodba, na podlagi katere je novinarka opravljala delo za prvo toženko, relevanten dokaz. Ker ga sodišče ni izvedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbe Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) ne dajejo podlage za drugačno sklepanje.

Zmotno je stališče, da sporna izjava ni objektivno žaljiva in da druga toženka ni imela namena neresnično poročati o tožniku in poseči v njegov ugled.

Sporočilo sodbe je, da lahko strokovno neusposobljen novinar v osrednji informativni oddaji objavi neresničen prispevek, ker materije, o kateri poroča, ne pozna, niti se o njej ni z dolžno strokovno skrbnostjo pozanimal in čeprav je objava povzročila oškodovancu hudo psihično regresijo. Sledeč sodbi VS RS II Ips 326/2009 delo novinarja že po naravi stvari predpostavlja namen. Novinarskega članka ni mogoče napisati in objaviti drugače kot namenoma. Namen se nanaša na zavest o žaljivosti (neresničnosti) izjave in na hotenje novinarja, da se žaljiva (neresnična) izjava posreduje in ne na povzročitev nepremoženjske škode pri razžaljenem. Glede na izpoved druge toženke, da je tožnika vključila v prispevek na zahtevo urednice, da materije ni poznala in da se v časopisnih člankih ni znašla, je ravnala naklepno. Zavedala se je, da tožnika in njegovega primera ne pozna, ga ne razume, da iz objavljenih prispevkov in člankov ne zmore razumeti dejstev, pa ga je kljub temu hotela vključiti v prispevek, čeprav z vsebino ni bil povezan (ni bil začasno izpuščen iz zapora, ampak je izrečeno kazen prestal).

Druga toženka je sama priznala, da je kršila Kodeks novinarske etike, tako ravnanje pa je protipravno (VSC Cp 538/2011). Iz sodbe ne izhaja, da gre za hudo obtožbo na račun tožnika, ki bi jo druga toženka morala preveriti in pred objavo dobiti njegov odziv. Novinarka se je bila dolžna izogibati senzacionalističnemu poročanju. Tudi ta opustitev kaže na to, da je hote, zavestno in namenoma objavila neresnično informacijo o tožniku. Kot dolgoletna in izkušena novinarka se je zavedala, da bo v primeru neresničnosti prizadela tožnikov ugled in dobro ime, pa je to zavestno sprejela in hotela. Ker gre zgolj za senzacionalizem, ki skuša tožnika prikazati kot privilegiranca, čeprav je resnica povsem drugačna, ni mogoče govoriti o malomarnosti. Stališče, da poleg izdajatelja medija odgovarja tudi novinar, je bilo že zavzeto v sodbah VS RS II Ips 397/2000 in II Ips 326/2009 in v članku Odškodninska odgovornost novinarjev in medijev Janeza Tekavca (PP št. 19/2001). Seveda pa ne gre za enačenje novinarjevega namena napisati članek z namenom z zapisom povzročiti škodo.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi neresnične navedbe v prispevku, ki ga je pripravila druga toženka in je bil objavljen v oddaji ... in na spletnem portalu www... Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališčih, (1) da je za vsebine v medijih odgovoren njegov izdajatelj, prva toženka pa ni niti izdajatelj TV X niti izdajatelj navedenega spletnega portala, in (2) da je zapis, da je bil tožnik izpuščen iz zapora do ponovnega sojenja, neresničen (zaporno kazen je prestal in bil pogojno odpuščen), a druga toženka ni imela namena neresnično poročati o tožniku.

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila pogodba, na podlagi katere je druga toženka izdelala sporni zapis, relevanten dokaz za odločitev v zadevi. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi, je za vsebino programa, ki ga razširja medij, po zakonu odgovoren njegov izdajatelj (prvi in drugi odstavek 9. člena ZMed). Za objavljene vsebine zato odgovarja izdajatelj medija in ne njegov lastnik, četudi slednji vpliva na izdajatelja medija. Gre za posebno zakonsko ureditev, na podlagi katere se je v sodni praksi utrdilo stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi.1

7. Ne glede na navedeno posebno ureditev v ZMed pa tudi za neposredno odgovornost novinarja analogno veljajo pravila, ki jih določa OZ tako za odgovornost delodajalca za delo delavca kot tudi za neposredno odgovornost delavca v takem primeru. Izdajatelj je tisti, ki mu pripadajo koristi iz opravljenega dela. Novinar opravlja delo zanj in je v razmerju do izdajatelja medija (oziroma odgovornega urednika) v podrejenem položaju.2 Uživa sicer določeno mero avtonomije, a v okviru programske zasnove, ki jo določi izdajatelj medija in za katere uresničevanje je primarno odgovoren odgovorni urednik (17. in 18. člen ZMed). Pravilno je zato tudi stališče v izpodbijani sodbi, da lahko oškodovanec neposredno od novinarja, ki je pripravil sporni prispevek, zahteva povrnitev škode le, če je bila povzročena namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ).3

8. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi druga toženka pri objavi neresničnega zapisa ravnala z naklepom. V sodbi je ugotovljeno, - da je druga toženka v prispevku izpostavila vprašanje o enaki obravnavi obsojencev v medijsko odmevnih zadevah in da so se drugi omenjeni primeri nanašali na predčasen izpust iz zapora do ponovljenega sojenja, tožnik pa je bil predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, - da nerazlikovanje med institutoma izpusta iz zapora in pogojnega odpusta v prispevku izvira iz toženkinega nepoznavanja institutov, ne pa iz namena prizadeti tožnika.

9. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je bilo toženkino ravnanje malomarno, ni pa dokazano, da bi bilo naklepno. Niti ugotovitve v sodbi niti okoliščine nastajanja zapisa, ki jih izpostavlja pritožba, ne dajejo podlage za sklepanje, da je toženka vedela za neresničnost spornega zapisa. Lahko kažejo na neupoštevanje strokovnih standardov (opustitev potrebne seznanitve z obravnavano tematiko) in opustitev dolžne profesionalne skrbnosti, ne zadostujejo pa za zaključek, da se je zavedala možnosti, da je zapis neresničen, a ga je kljub temu objavila. Glede na to, da toženka ni poznala razlike med pogojnim odpustom in predčasno izpustitvijo, je neprepričljiva tudi pritožbena ocena o senzacionalističnosti (spornega dela) zapisa.

10. Ker niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžan pa jih je povrniti toženkama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 410,65 EUR (550 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena Odvetniške tarife in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Višji zahtevani stroški nimajo podlage v Odvetniški tarifi. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu OZ.

1 Tako v odločbah, navedenih v opombi 4 izpodbijane sodbe, in tudi VSL II Cp 1586/2017 z dne 25. 10. 2017 in II Cp 2096/2018 z dne 23. 1. 2019. 2 Š. Mežnar, Člen 147 OZ v sodni praksi v primeru novinarjev in urednikov, Pravni letopis, 2015, str. 126. 3 Tako tudi sodbi VSL I Cp 2301/2014 z dne 26. 11. 2014 in II Cp 947/2020 z dne 14. 10. 2020.