Jedro

Ugovora neizpolnjene pogodbe sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi ugovora stranke.

Poleg tega se pravilo sočasnosti izpolnitve in ugovor neizpolnjene pogodbe uporabljata le za izpolnitev glavne pogodbene obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.478,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku za plačilo 738.153,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi pogodbe o tranzitu električne energije, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot odjemalec električne energije in tožena stranka kot upravljalec slovenskega prenosnega omrežja. Presodilo je, da je tožena stranka poslovno odškodninsko odgovorna za izgubljeni dobiček tožeče stranke, ker ji ni zagotovila pogodbeno dogovorjene moči prenosa električne energije. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja relevantna dejstva: Tožena stranka kot upravljalec slovenskega prenosnega omrežja električne energije in G. kot upravljalec italijanskega prenosnega omrežja sta se 30. 12. 2002 dogovorila o dodatnih čezmejnih prenosnih zmogljivosti na italijansko-slovenski meji, pri čemer je vsak od njiju imel pravico dodeliti 100 MW(1) prenosne zmogljivosti za leto 2003. Pravdni stranki sta 17. 1. 2003 sklenili pogodbo o tranzitu električne energije (v nadaljevanju pogodba), na podlagi katere se je tožena stranka v letu 2003 zavezala tožeči stranki zagotoviti tranzit električne energije iz Avstrije v Italijo. Tožeča stranka bi tako lahko uporabnikom v Italiji zagotavljala oskrbo z električno energijo.

Moč tranzita električne energije sta pravdni stranki opredelili z maksimalno vrednostjo v višini 30 % skupne dogovorjene vrednosti med italijanskim upravljalcem prenosnega omrežja G. in toženo stranko, vendar največ 60 MW. Šlo je za pogodbo o nezagotovljenih prekinljivih zmogljivosti, ki lahko nihajo med 0 MW in 60 MW.

Tožeča stranka je z družbo E. Gmgh iz Švice sklenila pogodbo o dobavi električne energije, na podlagi katere je kupovala energijo po ceni 29 EUR/MWh(2), z družbo G. S.p.a iz Milana pa pogodbo o dobavi električne energije, na podlagi katere je tožeča stranka prodajala energijo po ceni 41 EUR/MWh. Zaslužek tožeče stranke pri tranzitu 1 MWh električne energije je znašal 12 EUR.

Tožena stranka in G. sta skupaj razpolagali s 100 MW. Maksimalno dosežena moč prenosa električne energije, ki je bila s strani tožene stranke dodeljena tožeči stranki v času med 1. 1. 2003 in 7. 3. 2003, je znašala 30 MW, kar pomeni 32.320 MWh prenesene električne energije. V primeru, da bi bila 30 MW moč prenosa izkoriščena skozi celo leto 2003, bi prenesena moč znašala 262.800 Mwh.

Tožena stranka je 11. 2. 2003 sprejela Pravilnik o dodeljevanju nezagotovljenih čezmejnih prenosnih zmogljivosti (v nadaljevanju Pravilnik) in na njegovi podlagi objavila razpis za oddajo dodatnih 50 MW še razpoložljivih nezagotovljenih čezmejnih prenosnih zmogljivosti za izvoz električne energije v Italijo za čas med 22. 3. 2003 in 31. 12. 2003. Čeprav sta se pravdni stranki zavezali, da bosta pogodbo uskladili z določbami Pravilnika oziroma jo razvezali ali sklenili novo pogodbo, tega nista storili, zato je pogodba ostala v veljavi do konca leta 2003. Tožena stranka je tožeči stranki ponudila sklenitev aneksa k pogodbi, katerega podpis je tožeča stranka zavrnila.

Tožeči stranki so bile dodeljene naslednje vrednosti prenosa: pasovna širina 30 MW od 1. 1. 2003 do 21. 3. 2003 in pasovna širina 16 MW od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003. Skupna moč prenosa je tako znašala 112.232 MWh.

Obseg razpoložljivih prenosnih zmogljivosti se v letu 2003 ni povečal niti zmanjšal. Za razpis, izveden na podlagi Pravilnika, tožena stranka zato ni razpolagala z zadostnimi prenosnimi zmogljivostmi, zato podlage za razpis ni bilo.

7. Sodišči sta na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključili, da tožena stranka ne bi smela z razpisom oddati nadaljnjih 50 MW prenosnih zmogljivosti, saj je tožeči stranki v času razpisa zagotavljala le 16 MW urne moči prenosa, čeprav bi ji na podlagi usklajene vrednosti z G. morala zagotavljala 30 MW. V primeru nespremenjenih razpoložljivih vrednosti ne bi smela znižati moči prenosa, ki ga je zagotavljala tožeči stranki, v kolikor pa bi se razpoložljive zmogljivosti povečale, bi lahko z njimi razpolagala preko razpisa. Ker so zmogljivosti ostale nespremenjene in ker je tožena stranka tožeči stranki po 22. 3. 2003 moč prenosa zmanjšala na 16 MW, je kršila pogodbo in je zato poslovno odškodninsko odgovorno za nastalo škodo, ki se kaže v izgubljenem dobičku tožeče stranke v obdobju med 22. 3. 2003 in 31. 12. 2003. 8. Zaključek sodišč prve in druge stopnje je pravilen. Drugi odstavek 10. člena pogodbe določa, da bosta pogodbeni stranki po uveljavitvi Pravilnika ravnali v skladu z njegovimi določili in v roku 15 dni po njegovi uveljavitvi z njim uskladili določbe pogodbe oziroma da bosta pogodbo razvezali ali pa sklenili novo pogodbo. Za spremembo oziroma sklenitev nove (drugačne) pogodbe bi torej morala obstajati soglasna volja pogodbenih strank, tožena stranka pa je imela na podlagi navedene določbe možnost, da zaradi uveljavitve njenega Pravilnika zahteva razvezo pogodbe. Ker pravdni stranki pogodbe nista spremenili niti nista sklenili nove pogodbe, tožena stranka pa tudi ni zahtevala njene razveze, je pravilen zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je pogodba med strankama ostala v veljavi z nespremenjeno vsebino, torej tudi v 2. členu v katerem je dogovorjena moč tranzita električne energije, ki jo je bila tožena stranka dolžna zagotavljati tožeči stranki. Ta je bila opredeljena z maksimalno vrednostjo v višini 30 % skupne usklajene vrednosti med italijanskim upravljalcem prenosnega omrežja G. in toženo stranko, vendar omejena do največ 60 MW. Sklenjena pogodba je pogodba o nezagotovljenih prekinljivih zmogljivosti (drugi odstavek 1. člena pogodbe), kar pomeni, da se je vrednost, usklajena med toženo stranko in G., lahko spreminjala. Tožena stranka se je zavezala tožeči stranki zagotavljati 30 % od vsakokratne usklajene vrednosti. Določilo 2. člena pogodbe pa toženi stranki ni dopuščalo enostransko spreminjati moči tranzita električne energije, saj je bila ta odvisna od višine usklajene vrednosti in ne le od tožene stranke. To pomeni, da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki zagotavljati 30 % vsakokratne usklajene vrednosti z G., v primeru, da ta vrednost preseže 60 MW, pa bi ji bila dolžna zagotoviti 60 MW kot maksimalno moč prenosa. Usklajena vrednost je v relevantnem časovnem obdobju zanašala 100 MW, zato sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da bi morala tožena stranka, ker se razpoložljive zmogljivosti prenosa električne energije niso spremenile, tožeči stranki zagotavljati enako zmogljivost (30 MW) skozi celo leto 2003 in ne le med 1. 1. 2003 in 21. 3. 2003. Ker ji je moč prenosa zmanjšala na 16 MW, je s tem prekršila pogodbo in zato ravnala protipravno. Tožeči stranki je poslovno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.

9. Ugovora neizpolnjene pogodbe, ki ga z revizijo uveljavlja tožena stranka, sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi ugovora stranke. Stranka mora torej pravočasno (na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le pod pogoji iz 286. člena ZPP) navesti vsa dejstva, ki omogočajo presojo utemeljenosti ugovora neizpolnjene pogodbe, poleg tega pa mora tak ugovor tudi pravočasno podati.(3) Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve in druge stopnje ugovora ni podala, prav tako ni navedla, da je njena izpolnitev zagotoviti prenos električne energije sočasna z dolžnostjo tožeče stranke uskladiti določbe s Pravilnikom. Njene trditve, ki jih v zvezi s tem podaja, so revizijska novota (372. člen ZPP), očitek, da bi morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati določbe prvega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pa ni utemeljen.

10. Poleg tega revizijsko sodišče opozarja, da se pravilo o sočasnosti izpolnitve iz 101. člena OZ in ugovor neizpolnjene pogodbe, ki ga skuša tožena stranka uveljaviti v reviziji, uporablja le za izpolnitev glavne pogodbene obveznosti. Glavna pogodbena obveznost tožene stranke je bila omogočanje uporabe prenosnega omrežja za tranzit električne energije v skladu s 1. in 2. členom pogodbe, glavna obveznost tožene stranke pa plačilo za ta tranzit (5. člen pogodbe). Dolžnost pravdnih strank uskladiti pogodbo s Pravilnikom, določena v 10. členu pogodbe, ni bila njuna temeljna obveznost iz pogodbe. Neizpolnitev stranske obveznosti pa ni zadosten razlog za uveljavljanje ugovora neizpolnjene pogodbe.(4)

11. Neutemeljen je tudi revidentkin očitek, ki se nanaša na uporabo prvega odstavka 104. člena in 105. člena OZ, ki urejata na razvezo pogodbe po samem zakonu, če izpolnitev pogodbenika ni opravljena pravočasno. Tudi ti določbi se nanašata na izpolnitev glavne obveznosti. O neizpolnitvi kot temelju za nastop sankcij ne moremo govoriti, če gre za neizpolnitev stranske obveznosti.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 2.065,60 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 413,12 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj iz spisa ne izhaja, da bi jo plačala.

Op. št. (1): MW = megavat. Op. št. (2): MWh = megavatna ura.

Op. št. (3): Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 190/98 z dne 5. 12. 1998 in III Ips 149/98 z dne 25. 2. 1999 ter dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 101. členu, str. 554. Op. št. (4): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 456/2004 z dne 25. 1. 2006 ter dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 101. členu, str. 550 – 557.