Jedro

V postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev mora delodajalec ugotoviti vse nepotrebne delavce pri toženi stranki in ne le delavcev, ki jim ni mogoče zagotoviti nobenega izmed ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Le tako je mogoče preizkusiti, da je bil tožnik obravnavan enakopravno z drugimi delavci glede zagotovitve ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja oz. preveriti, če mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Delavec ima pravico do polne plače, kot bi jo prejemal, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, če delodajalec ne dokaže, da je bil delavec v spornem času zaposlen drugje oz. da je drugje prejemal plačilo, ki bi ga bilo mogoče odšteti od obveznosti tožene stranke, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja povrne izpadle dohodke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep direktorice tožene stranke z dne 1.3.1994 in sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 6.4.1994 na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki priznani vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plači vse zaostale prispevke in davke iz delovnega razmerja ter izplačati vse zaostale plače za čas od 11.4.1994 do 7.1.1997, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnega izplačila plače do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 49.138,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 2. odst. 36. a člena ZDR, ker pri razporejanju ni ugotavljala, ali bi morda imel tožnik možnost za razporeditev. V teku postopka je tožena stranka obširno pojasnila in dokumentirala, kako je reševala problem presežnih delavcev. Tožnik je bil eden od petih delavcev, ki so preostali po izčrpanju vseh možnosti, ki so bile predvidene glede razreševanja problema presežnih delavcev in sicer: dokup delovne dobe zaradi upokojitve, samozaposlitev, prerazporeditev. V programu strojne opreme je tožena stranka potrebovala le tri delavce, zato je morala od preostalih petih delavcev izbrati tista dva, ki sta bila v skladu s pravilnikom o kriterijih za odločitev presežnih delavcev najslabše ocenjena, eden od teh je bil tožnik. Tožnikovi ugovori bi bili lahko uspešni le v primeru, če bi se izkazalo, da je tožnik bil diskriminiran kot eden od te peterice in da je katerikoli od treh, ki so bili deležni prerazporeditve, nezasluženo prejel boljšo oceno od tožnika. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje. Če tožena stranka ni do črke postopala po formalnih predpisih in pravilih, pa morebitna odstopanja od predpisanega postopka niso imela nobenega vpliva na vsebino odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in na katere se sicer pavšalno sklicuje tudi pritožba.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik pravilno identificiran kot trajno presežni delavec pri toženi stranki. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi sodišče moralo obravnavati le skupino petih delavcev, med katerimi je bil tožnik indentificiran kot trajno presežni delavec. Sodišče je namreč presojalo celotni postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki.

Pri tem je presojalo, ali je tožena stranka enakopravno obravnavala vse delavce v smislu določbe 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Tožena stranka je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dne 24.6.1993 sprejela program ugotavljanja presežnih delavcev in socialni program, s katerim je zadostila zahtevi iz 1. odst. 35. člena ZDR in sicer je določila ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnih razmerij delavcev. Sestavni del programa pa bi moral biti tudi seznam vseh nepotrebnih delavcev pri toženi stranki in ne le delavcev, ki jim ni mogoče zagotoviti nobenega izmed ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. S programom je tožena stranka predvidela izdelavo konkretnih seznamov, vendar pa sodišču teh seznamov ni predložila, tako da sodišče njihove zakonitosti ni moglo presojati. Predložila je le seznam številka 10, to je seznam presežnih delavcev, na katerem se je nahajal tudi tožnik.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je po 2. odst. 36. h člena ZDR v postopku varstva pravic in v postopku sodnega varstva dokazno breme, da je obstajal nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev na organizaciji oz. delodajalcu. Tožena stranka tudi v ponovljenem postopku, po reviziji, kljub pozivu sodišča ni predložila ostalih petih seznamov, na katerih so bili delavci, katerim so bili ponujeni ukrepi za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka tako ni dokazala, da je bil tožnik obravnavan enakopravno z drugimi delavci glede zagotovitve ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem. Toženka tako ni dokazala, da je na zakonit način rešila vprašanje zaposlitve vseh presežkov, razen petih delavcev, med katerimi je bil tožnik nato ocenjevan in spoznan za trajno presežnega delavca. Ni sporna namreč identifikacija tožnika med petimi delavci, ki so ostali, potem ko so bili že izvedeni postopki za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Zato so zgrešene pritožbene navedbe v zvezi z identifikacijo tožnika v skupini petih delavcev. Za razrešitev navedenega individualnega delovnega spora je bilo namreč bistveno vprašanje, ali so imeli vsi delavci možnost sodelovati v postopku razreševanja vprašanja zaposlitve.

Tožena stranka teh svojih trditev ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklepe tožene stranke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP-77 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).