Jedro

Če so zemljišča v zasebni lasti potrebna za izgradnjo javne ceste, je potrebno lastnika razlastiti. Tekom razlastitvenega postopka sklenjen pravni posel nadomesti razlastitveno odločbo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje: - razveljavi v točki V. izreka, - razveljavi v točki VIII. izreka glede parcel št. 371/31 in 372/40, obe k.o. B. in v X. točki v razmerju do drugo tožene stranke ter v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točki VI. in VII. v celoti, v točki VIII. razen glede parc. št. 371/31 in 372/40 k.o. B., v točki X. v razmerju do prvo tožene stranke) potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožbeni stroški tožeče in drugotožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

IV. Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točkah I. do IV. razsodilo (pravilno bi bilo sklenilo), da se dovoli sprememba tožbe in da se zaradi umika tožbe postopek glede ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, ugotovitve, da je aneks k kupoprodajni pogodbi pravno neobstoječ, dolžnosti vzpostavitve prejšnjega stanja, plačila 5,855.795,50 EUR z obrestmi in ugotovitve, da je tožnik solastnik sorazmernega dela avtoceste relacija L.-V. (območje B. – cestninska postaja), ustavi. V točkah V., VI. in VII. je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke za plačilo 10,152.827,00 EUR z obrestmi in 7,368.790,00 EUR z obrestmi, to je zahtevke iz naslova uporabnine. V točki VIII. je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi drugotožene stranke in ugotovilo, da je drugotožena stranka lastnica v izreku sodbe točno navedenih nepremičnin. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi drugotožene stranke, da ji je tožnik dolžan izstaviti vknjižbeno dovoljenje za vknjižbo v izreku sodbe naštetih nepremičnin (IX. izreka). Glede stroškov postopka je v točki X. odločilo, da jih je dolžan toženkama povrniti tožnik, in sicer prvotoženi stranki 8.262,00 EUR, drugotoženi stranki pa 2.233,21 EUR.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi, podani po odvetniku, izrecno navaja, da se pritožuje zoper V., VI., VII., VIII. in X. točko izpodbijane sodbe, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi, zavrne pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. V točki V. izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo o zahtevku, katerega je v vlogi 9. 6. 2010 umaknil oziroma namesto njega postavil tožbena zahtevka, o katerih je sodišče odločilo v točkah VI. in VII. izreka. Izpostavlja tekom postopka podane trditve glede parcel 371/31 in 372/4 (pravilno 372/40) k.o. B., iz katerih naj bi izhajalo, da glede teh parcel s strani drugotožene stranke ni bil izveden razlastitveni postopek. Zmoten je zaključek, da je bilo o parc. št. 371/31 k.o. B. že v drugem postopku odločeno, da je bila zajeta v kupoprodajni pogodbi iz leta 1976. Ni navedel, kot pravi sodišče, da je parc. št. 371/31 nastala iz parc. št. 371/2. Iz cenitvenega poročila cenilca N. F. evidentno izhaja, da ti dve parceli nista bili predmet prodajne pogodbe leta 1976. V nasprotju z listinami v spisu je ugotovitev sodišča, da parcela 371/31 predstavlja izvoz in uvoz na avtocesto. Iz priloženega zračnega posnetka je razvidno, da gre za ulico, ki je v uporabi Občine B.. Tudi glede ostalih spornih parcel je napačno stališče sodišča, da so prešle v družbeno lastnino. Pogodba iz leta 1976 ni bila overjena in tožniku ni bila izplačana celotna kupnina. Da se je drugotožena stranka zavedala, da so bile sporne nepremičnine nezakonito odvzete, kaže vsebina aneksa k kupoprodajni pogodbi. Zato tudi ni izpolnjen pogoj dobre vere za prisposestvovanje nepremičnin. Dejstvo je, da je zemljiškoknjižno sodišče parcele, ki so bile predhodno vknjižene kot javno dobro, vknjižilo na ime tožnika. Tako je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pri obrazložitvi stroškovne odločitve sodišče ni navedlo katere priglašene stroške po posameznih postavkah je priznalo toženkama in v kakšni višini, zato se te odločitve ne da preizkusiti.

3. V pritožbi, ki jo je podal tožnik osebno, sodišču očita, da ne upošteva njegovih utemeljenih resničnih dejstev, razen če so mu v škodo. Parcela 371/31 nima in nikoli ni imela izvoza in uvoza na avtocesto, nastala je leta 1983, ko je dal na svoje stroške razparcelirati svoje zazidljivo zemljišče severno od avtoceste. Pogodbo leta 1976 je podpisal pod prisilo in grožnjo, glasila se je na izmišljeno ime in ni bila nikoli dokončana, saj ni overil svojega podpisa. V pogodbi je sramotno nizka cena zemljišč. Aneksa iz leta 1991 ni nikoli podpisal. S sklepom zemljiškoknjižnega sodišča je v zemljiško knjigo zopet vpisana lastninska pravica na njegovo ime, iz česar sledi, da je nesporen lastnik parcel, po katerih nezakonito poteka avtocesta.

4. Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Z že večkrat tekom postopka na prvi stopnji izraženimi stališči zavrača pritožbene očitke kot neutemeljene. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Skladno z določbami 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v izpodbijanem delu (točke V. do VIII. ter X.) in v mejah pritožbenih razlogov, uradoma pa glede pravilne uporabe materialnega prava in v drugem odstavku 350. člena ZPP takstativno naštetih procesnih kršitev.

7. Pritožba pravilno opozarja, da je prvo sodišče z odločitvijo v točki V. izreka prvostopenjske odločbe odločilo izven meja postavljenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč v vlogi 9. 6. 2010 zahtevek za plačilo uporabnine znižala iz 10,152.827,00 EUR na 7,368.790,00 EUR, in sicer primarno zahteva plačilo navedenega zneska od toženk solidarno, podredno pa le od drugotožene stranke. O tako uveljavljanem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo v točkah VI. in VII. izreka. Zato je potrebno skladno s 357. členom ZPP odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 10,152.827,00 EUR z obrestmi, to je točko V. izreka, razveljaviti. Sodišče je namreč odločilo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ne uveljavlja (več).

8. Tožeča stranka gradi tožbeni zahtevek na trditvah, da toženki brez pravne podlage uporabljata nepremičnine, katerih lastnik je tožnik, toženi stranki pa trdita, da imata pravno podlago za njihovo uporabo, saj se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, ker je drugotožena stranka lastnica vseh v tej pravdi obravnavanih nepremičnin.

9. V okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem lastništva nepremičnin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo delno uporabljeno zmotno. Zakon o javnih cestah (ZJC; Ur. l. RS, št. 29/97 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki je veljal do 1. 4. 2011, in sedaj veljavni Zakon o cestah (ZCes-1; Ur. l. RS, št. 109/2010, 48/2012) določata, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (drugi odstavek 3. člena ZCes-1 in drugi odstavek 2. člena ZJC). Sodišče prve stopnje pa je utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (ugotovitev, da je drugotožena stranka lastnica nepremičnin) in posledično neutemeljenost tožnikovih zahtevkov za uporabnino utemeljilo tudi s priposestvovanjem. Ker priposestvovanje ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice na javni cesti, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predpostavke pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

10. V primeru, ko so zasebna zemljišča potrebna za izgradnjo ceste, torej v javno korist in je bil ugotovljen splošni interes za njeno gradnjo (v obravnavanem primeru z odlokoma SO Ljubljana Vič Rudnik in SO Vrhnika, objavljena v Uradnem listu št. 27/75), je tako glede na sedaj veljavno, kot tudi v času izgradnje avtocestnega odseka L.-V. (v letih 1976 do 1979) veljavno zakonodajo, potrebno lastnika zemljišč, po katerih bo zgrajena cesta, razlastiti. Lahko pa razlastitveno odločbo, če tekom razlastitvenega postopka pride do dogovora, nadomesti skladno z dogovorom sklenjeni pravni posel (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1190/2008 in II Ips 477/2005). Tak pravni posel pa je bila kupoprodajna pogodba, ki sta jo 19. 5. 1976 sklenila tožnik kot prodajalec in pravna prednica prvo tožene stranke kot kupec (v nadaljevanju Kupoprodajna pogodba). Skladno s tedaj veljavnim Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (ZRPPPU; Ur. list SRS, št. 27/72, 19/76, 8/78 in 23/78) je z razlastitvijo nepremičnine razlastitveni upravičenec pridobil pravico uporabljati nepremičnino oziroma zemljišče v namen, za katerega je bila razlaščena (8. člen ZRPPPU). Pravico do izročitve razlaščene nepremičnine v posest je razlastitveni upravičenec pridobil z dnem pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (21. člen ZRPPPU); v obravnavanem primeru torej s sklenitvijo Kupoprodajne pogodbe. V času podpisa Kupoprodajne pogodbe zakon še ni predpisoval, da bi moral dati javni pravobranilec soglasje za veljavnost pogodbe. Obveznost podaje soglasja je predpisal šele Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, objavljen v Uradnem listu SRS, št. 5/80. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da Kupoprodajna pogodba ni nična, je pravilen, enako razlogi za ta zaključek, pojasnjeni v točkah 11. in 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pravilne so tudi ugotovitve in stališča prvostopenjskega sodišča glede plačila kupnine (točka 13. obrazložitve): tožena stranka je s predložitvijo odredbe o izplačilu odškodnin za razlaščene nepremičnine z dne 4. 6. 1976, ob neprepričljivi izpovedbi tožnika, da kupnine ni dobil plačane, uspela dokazati, da je bila plačana. Glede na določila 63. člena ZRPPPU so bili izpolnjeni pogoji za vknjižbo pravnih posledic namesto razlastitve sklenjene Kupoprodajne pogodbe. Intabulacijska klavzula v pogodbi, ki nadomešča razlastitveno odločbo, ni potrebna. S Kupoprodajno pogodbo prodano zemljišče je prešlo v družbeno lastnino v splošni rabi. Skladno z republiškim Zakonom o javnih cestah (Ur. l. SRS, št. 51/71) so bile namreč vse javne ceste družbena lastnina v splošni rabi. V zemljiško knjigo pa bi morale biti take nepremičnine vpisane kot javno dobro. Ker vknjižba družbene lastnine v zemljiški knjigi ni bila konstitutivne, temveč le deklaratorne narave, so nepremičnine, ki so bile zajete s Kupoprodajno pogodbo, izvenknjižno prešle v družbeno lastnino v splošni rabi.

11. Po spremembi političnega in gospodarskega sistema ter sprejetju nove Ustave Republike Slovenije leta 1991, so se pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikovala v klasična lastninska razmerja. Avtocesta A 1 (za njeno izgradnjo je bil tožnik razlaščen) je bila z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (Ur. l. RS, št. 33/98 z dne 24. 4. 1998) kategorizirana kot državna cesta. Državne ceste pa so na podlagi prvega odstavka 3. člena do 1. 4. 2011 veljavnega ZJC oziroma na podlagi drugega odstavka 39. člena sedaj veljavnega ZCes-1 v lasti Republike Slovenije, v zemljiško knjigo pa mora biti vpisana kot javno dobro v lasti države (tretji odstavek 13. člena ZJC). Torej je lastnica nepremičnin, ki so bile zajete v leta 1976 sklenjeni Kupoprodajni pogodbi, drugotožena stranka. Prvotožena stranka skladno z Zakonom o državni družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji opravlja svoje naloge v imenu in za račun drugotožene stranke.

12. Nesporno je, da je po sklenitvi Kupoprodajne pogodbe leta 1976 prišlo do parcelacije predmetnih nepremičnin. Zato je sporno, katere parcele so bile v Kupoprodajni pogodbi zajete. Na prvi stopnji je tožnik zatrjeval, da parcele št. 371/31, 372/40 in 372/14 niso bile zajete v Kupoprodajni pogodbi, v pritožbi pa to zatrjuje le še za parceli 371/31 in 372/40 (v pritožbi, podani po odvetniku, sicer očitno zmotno zapiše 372/4; tekom celega postopka je tožeča stranka navajala in dokazovala, da v pogodbi ni zajeta parc. št. 372/40), zato se pritožbeno sodišče opredeljuje posebej le do teh dveh parcel. Ker so v družbeno lastnino in po spremembi sistema v lastnino drugotožene stranke prešle le parcele, ki so bile zajete v Kupoprodajni pogodbi, je dejstvo, ali so bile zajete tudi parcele, za katere je tožnik izrecno trdil in dokazoval, da niso bile, odločilno. Prvo sodišče pa se v izpodbijani sodbi glede parc. št. 372/40 kljub substanciranemu ugovoru tožnika ni posebej izjasnilo. Zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede parc. št. 371/31 pa se sicer je, vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke glede te parcele in da se ni opredelilo do vseh relevantnih predloženih dokazov, s katerimi je utemeljevala trditve, da navedena parcela ni bila zajeta v Kupoprodajni pogodbi in da gre za občinsko cesto. Sodišče ni odgovorilo na trditve tožeče stranke, ki jih je dokazovala z vsebino cenitvenega poročila F. N. (priloga Aneksa k Kupoprodajni pogodbi), z zračnim posnetkom in ugotovitvami sodnega izvedenca H. Č. glede te parcele. Res je tudi, da v pravdi II P 170/99 ni bilo v izreku nič odločeno o parc. št. 371/31 k.o. B.. Iz obrazložitve navedene sodbe na strani 17 izhaja, da je sodišče tožnikove trditve, da v pogodbi niso bila zajeta vsa dejansko odvzeta zemljišča, zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage, saj ni specificiral, katere parcele naj ne bi bile zajete v pogodbi. V tem postopku je tožeča stranka to natančno navedla in predložila tudi dokaze, zato ugotovitve iz sodbe II P 170/99 v tem delu ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev dejanskega stanja v tej pravdi. Tako se izkaže, da v tem delu dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni skladna metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve glede lastninske pravice na parc. št. 371/31 k.o. B.. Podana je vsebinsko uveljavljana procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

13. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbama in razveljavilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka lastnica nepremičnin s parc. št. 371/31 k.o. B. in 372/40 k.o. B. (7. in 8. alineja VIII. izreka prvostopenjske odločbe) in v tem obsegu zadevo vrača v novo sojenje (354. člen ZPP). Višje sodišče namreč ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč vse relevantne trditve in dokaze glede teh dveh parcel, presoditi ali sta bili zajeti s Kupoprodajno pogodbo iz leta 1976. Če nista bili, drugotožena stranka nima pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na njih. Če so del javne ceste, na njih tožnik ne more imeti lastninske pravice. Pritožbeno sodišče opozarja, da je identifikacijski znak nepremičnine parcelna številka. Zato tudi če tožniku, ker ni podpisal Aneksa k Kupoprodajni pogodbi, ni bila izplačana vsa kvadratura odvzetih zemljišč, v primeru, da bo ugotovljeno, da sta sporni parceli nastali iz odvzetih zemljišč, ne gre nič več. Če pa nista bili zajeti s Kupoprodajno pogodbo, bo potrebno izpeljati razlastitveni postopek po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, saj drugi odstavek 123. člena ZCes-1 ohranja v veljavi tak postopek.

15. Glede ostalih v VIII. točki izreka izpodbijane odločbe navedenih parcel pa je odločitev o lastninski pravice drugotožene stranke iz predhodno pojasnjenih razlogov pravilna. Tožnik torej ni lastnik teh nepremičnin, čeprav je vknjižen v zemljiški knjigi. Vknjižba je napačna, se bo pa na podlagi izpodbijane sodbe, v zvezi s to sodbo, lahko dosegla ustrezna vknjižba. Zato tožnik za parcele, za katere ima drugotožena stranka pravni naslov za vknjižbo lastninske pravice, ne more uspeti z zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve, katere pogoj je odsotnost pravnega temelja za pridobitev koristi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ; uporablja se, ker tožnik uveljavlja uporabnino za obdobje, ko je že stopil v veljavo OZ). Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za parc. št. 371/31 in 372/40 pa ni utemeljen zaradi zastaranja. Odločitev prvega sodišča glede zastaranja tožbenih zahtevkov iz naslova uporabnine pritožbi ne izpodbijata obrazloženo, zato jo je drugostopenjsko sodišče preizkusilo le z vidika uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki pa jih ni. Zaradi pasivnosti tožnika pri uveljavljanju povračila za uporabo nepremičnin, ki ima naravo občasnih dajatev (347. člen OZ), je glede na določila 348. člena OZ zastarala pravica sama. Zato mu, tudi če parceli nista bili zajeti v Kupoprodajni pogodbi, ob podanem ugovoru zastaranja, uporabnina ne gre.

16. Razen pomanjkanja razlogov glede parc. št. 372/40, pritožbeno sodišče ni našlo uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega primarnega in podrednega zahtevka iz naslova uporabnine je pravilna, enako odločitev glede lastninske pravice drugotožene stranke v nerazveljavljenem obsegu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v ostalem zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah VI. in VII. v celoti, v točki VIII. izreka pa glede vseh drugih parcel, razen parc. št. 371/31 in 372/40, obe k.o. B. (353. člen ZPP).

17. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti stroškovne odločitve ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo in utemeljilo materialno pravno podlago stroškovne odločitve (154. in 155. člen ZPP), ter da je sama odmera stroškov, ki jo je opravilo v skladu z zakonoma o odvetniški in taksni tarifi, razvidna iz specificiranih stroškovnikov na list. št. 168 in 169 spisa. Na stroškovnikih je natančno zaznamovalo koliko odvetniških točk in za katera opravila je priznalo. Ker imajo pravdne stranke ves čas postopka pravico vpogleda v spis, taka obrazložitev odmere stroškov postopka zadostuje, saj je preverljiva.

18. Ker pa je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP), je potrebno stroškovno odločitev v razmerju do drugotožene stranke razveljaviti (četrti odstavek 165. člena ZPP). Zoper prvo toženo stranko pa je postopek končan, zato ji je tožnik, ki je v razmerju do nje v celoti propadel, dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji. V tem delu je zato pritožbeno sodišče stroškovno odločitev prvega sodišča potrdilo.

19. Pritožbene stroške prvotožena stranka nosi sama, saj je v odgovoru na pritožbo le ponavljala že tekom postopka večkrat izražena stališča, zato drugostopenjsko sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP).